Rešeni zvonček

Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
zgodba1 04 2007Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.
Ivanka Korošec

Ognjišče (2017) 4, str. 19

Zajemi vsak dan

Namesto da ljudi obsojamo, jih rajši skušajmo razumeti. Skušajmo doumeti vzrok njihovega ravnanja. Iz razumevanja raste sočutje, strpnost in dobrota.

(Dale Carnegie)
Četrtek, 29. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh