Laž je laž!

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
zgodba4 04 2012Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
Palmira Melihen Korenčan

Ognjišče (2012) 04, str. 52

Zajemi vsak dan

Iskreno se moram vprašati: koliko ljudi, s katerimi se srečujem v življenju, je našlo ali srečuje v meni Kristusa?

(Franc Sodja)
Četrtek, 24. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh