Velikonočni prt

Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
zgodba2 04 2007Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44

Zajemi vsak dan

Vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa ne bi molili? Kdor zavoljo samih posvetnih skrbi molitev opušča, brez Boga prazno srce nosi.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 13. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh