Velikonočno odrešenje

Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
zgodba1 04 2007Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52

Zajemi vsak dan

Nič drugega ne želim, kakor da bi se na meni in po meni zgodila Božja volja.

(sv. Edith Stein)
Torek, 23. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh