Počakaj še malo

zgodba3 07 2017Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
zgodba3b 07 2017Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh