Prvi dnevi počitnic

Ko so dozorele trave in se je začela košnja, so se začele tudi počitnice. Kljub delu, ki ga je bilo takrat veliko, je bil to zame najlepši čas. O počitnicah smo se pogovarjali že v šoli, vse zadnje dni pouka. Veliko je bilo želja in pričakovanj, ki pa se niso mogla vsem uresničiti. »Kdo gre letos na morje?« so vpili okoli mene. Prerekali so se: tisti, ki so lahko šli, in še bolj tisti, ki niso mogli iti.
Seveda sem bila ob strani in tiho! Kdo pa bi razumel, da moram v poletnih mesecih pomagati doma? Nisem rada govorila o delu na kmetiji. Nekateri so se temu posmehovali.
Ko se je zares začelo in smo zmetali šolske torbe v kot za dva meseca, smo bili pri nas že sredi košnje. Pokošeni so bili travniki okoli doma, čakalo je le še Bukovle ali Bukovje, močviren travnik ob Savi, ki smo ga kosili enkrat na leto. Verjetno je bolj pravilno, da ta nesrečni - ali srečni - kraj imenujem Bukovje, čeprav smo mu vsi domačini, ki smo tam imeli travnike, pravili Bukovle. Tudi danes se kraju še tako reče, čeprav skoraj nihče več ne zaide tja.
Včasih sem spomladi tja hodila po zvončke, poleti pa po močvirni munec, po tanka stebelca z lasastimi cveti, podobnim vati. Poleti smo tam nabirali tudi strupene zelene voliče. Semena teh rastlin so odkupovale zadruge, za izdelavo zdravil.
zgodba1 07 2007Bukovje je sestavljalo več travnikov. Skoraj ni bilo hiše v naši ali sosednji vasi, ki bi ne imela tam svoje seče. Travniki so bili ozki, dolgi, med njimi so tekli v Savo leni potočki. Tudi skozi naše Bukovje je tekel potok. Zgornja meja travnika je bila visoka bukev vrh hriba, spodnja pa reka Sava.
Pisani travniki so bili v zgornjem, suhem delu, posejani z živorumeno kozjo brado, bledovijoličastim grabljiščem, rdečimi turškimi nageljčki, rasle so pokalice, kukavičniki, ivanjščice, mnogobarvne kadulje, šentjanževke, primožek, zlatice - vse kot v rajskem vrtu!
V spodnjem, močvirnem delu, pa so poleg munca cvetele na obeh straneh potoka tudi kalužnice, bele bohkove srajčke in jetrnik. Iz močvirnih trav se je dvigal svišč, na močnih, kratkih steblih, pa še prelepe košate rože s temnomodrimi cvetovi, podobne spominčicam. Kljub vsemu temu razkošju pa Bukovje ni bil kraj, kamor bi si kdo želel na izlet! Od tam ni bilo nobenega lepega razgleda. Samo Sava je šumela, kakor šumi še danes, med drevjem: v suši prijazno, ob nalivih pa strašljivo nevarno. Krog in krog se razraščata leščevje in jelša. Temna, gladka grmovja jelše so se zarasla tudi v travnike. Med njimi še vedno cveti rumeni nagnoj pa glog in divje češnje. Češnje drobnice, ki jih radi obirajo drozgi. Na tistem kraju je poleg obadov tudi veliko klopov. Te drobne, danes hudobne in nevarne živalice, ki smo jih včasih ob večerih, po delu, tam obirali kot borovnice, so bile takrat samo nadležne. Ne spomnim se, da bi kdo zaradi njih zbolel.
Tudi živalim, volom in konjem, v Bukovju ni bilo všeč. Obadi, nadležne muhe, kače in gosto vejevje. Pa hrib! Hrib in spet hrib. Spravilo sena od tam je bilo težko. Pot je bila ozka, kamnita, široka le za kolesa voza. Človek, ki je hodil ob živali, vpreženi v voz, je moral spretno poskakovati, da se je izognil kopitom in kamenju in da ni zdrsnil čez rob.
Vendar so bili takrat v Bukovju pokošeni vsi travniki! Lepo pospravljeni so bili; kdor je imel svisli, je lahko veliko spravil kar tam. Tisti, ki jih nismo imeli, pa smo napol suho travo vozili domov in jo spravljali v kozolec. Ponavadi je bilo za silo posušene mrve za dva voza. Stlačili smo jo v žakljevinaste rjuhe, ker bi drugače ob premetavanju koles po kamenju vse ali skoraj vse med potjo izgubili. Šest majhnih, okroglih, na štiri vogale zavezanih rjuh je šlo naenkrat na voz. Nič več!
Oče je v Bukovju ponavadi začel s košnjo že ob svitu. Kmalu potem mu je bilo treba nesti zajtrk, treba je bilo raztrositi redove, zvleči težke zalogaje trave iz sence na sonce in jo tam prečesati in obrniti.
Kadar so v Bukovju kosili tudi sosedovi, je bilo malo lažje. V gostem, razraščenem grmovju je bilo živo. Prisluškovala sem na drugo stran in se opirala na grablje.
»So že vsi tam!« sem nazadnje vzkliknila, ko sem razločila posamezne glasove. Med njimi sem razločila Marico, bili sva prijateljici. Tako glasna je bila zaradi njihovega vola, ki je bil privezan v grmovju in je klestil okrog, ker so ga pikali obadi. Prisluhnila sem ji, takoj mi je bilo malo lažje.
»Ne glej tja čez, trava bo ostala mokra, če je ne boš izvlekla iz grmovja ven! Mudi se,« je opozarjal oče in z enakomernimi sunki zamahoval še v zadnjem delu travnika. Pokosil je skoraj polovico.
Sklonila sem se h grabljam in spet potegnila. Bilo je peklensko vroče, okoli mlake na sredi naše trave so letali obadi, pikali so me po nogah in po ramenih tudi. Zoprno to delo v Bukovju, zares!
Verjetno so tako mislili tudi sosedovi tam, kar naenkrat sem zaslišala prerekanje, potem pa je vse potihnilo.
Ko se je sonce premaknilo že v drugi del dneva, je mama prinesla kosilo - južino. Sedli smo na široko žakljevinasto rjuho, ki jo je razgrnila po tleh, in molče zajemali.
»Tako peče, da se bojim, da bo zagrmelo,« je rekel oče. Podržal je žlico v rokah in poškilil proti nebu.
»Trava je šele en dan pokošena, ne bo ji škodilo,« je pripomnila mama. »Le večkrat jo bo treba obrniti.«
Stisnila sem zobe in se zagledala nekam čez Savo. Tam je pravkar drdral vlak. Videla sem lokomotivo in vagone, ki so se trkljali skozi zelenje. Verjetno je bil vlak poln lepo oblečenih ljudi in vsi so se peljali na lepše, na počitnice. »Kaj bi dala, ko bi bila zdaj na tistem vlaku!« sem pomislila. »Sedela bi ob oknu in nastavila obraz vetru. Ne bi mi bilo vroče! Ne tako, kot tukaj, v tem pregretem, zagatnem travniku, med umazano močvirno travo in obadi...«
»Rada bi šla kam na počitnice,« sem rekla. Kar naenkrat. Starša sta pogledala drug v drugega, nato pa vame. Oče je odložil žlico, mama pa se je obrnila nazaj in začela pospravljati, kar smo pustili na rjuhi, nazaj v košaro.
»To ne bo šlo,« je rekla vmes mirno. »Zdaj, ko je seča, pa sploh ne! Zdaj je največ dela!«
»Ampak moji sošolci pa gredo! Tudi na morje gredo, da veš! Vsi tisti, ki nimajo kmetije!« sem zakričala jezno in skočila pokonci. »Zakaj je pri nas drugače?«
»Zato, ker tako mora biti!« je hitro rekel oče. »Če imaš zemljo, jo obdeluj! Če imaš živino, moraš skrbeti zanjo, ali pa pustiti vse skupaj!« je dodal jezno in se utrujen spravil na kolena. Najprej na kolena, potem je počenil, se odrinil z obema rokama in s težavo vstal. Utrujen je bil, že ves teden je bil od jutra do noči na nogah.
»Pa pusti vse skupaj,« sem rekla. »Kdo pa pravi, da moraš...«
»Pustim da naj?« je rekel in pogledal name od strani. »Kako bomo pa živeli? Od česa pa, če ne od dela?«
Skomignila sem z rameni in se sklonila. Pobrala sem rušo, ki jo je oče malo prej odbil s koso, in jo vrgla v mlako. Mlaka se je odprla, na plano so poskakale prestrašene žabe, kačji pastirji, ki so krožili nad njo, so odleteli.
Mogoče mu tega ne bi smela reči... Seveda mu ne bi smela... Kaj pa je ta seča, nič, saj bo hitro minila in drugo delo bo na vrsti. Mogoče še težje in manj prijazno od tega.
Obrnila sem se, da bi jima kaj rekla, kar obema, vsakemu kakšno lepo besedo, pa sta že odšla: oče naprej kosit, mama pa grabit. Tudi sama sem šla nazaj v grmovje. Vlaki so še vozili na drugi strani Save. Slišala sem jih še vse popoldne. Lokomotiva je žvižgala tudi potem, ko smo mi sparjeno travo že odpeljali domov h kozolcu. V kozolec smo jo tlačili do trde teme.
Ko sem šla spat, so me pekla ramena, opečena od sonca, pekle so me noge, opraskane in utrujene, da sem vmes morala vstati. Šla sem k oknu in pogledala h kozolcu.
Oče in mama sta bila še zmerom tam. Sijala je luna, toliko, da se je videlo. Do pozne, pozne ure sta tlačila travo v kozolec.
Sedla sem nazaj v posteljo, pa nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in gledala v strop. In razmišljala: ali bom res šla po isti poti? Zaspala sem, še preden sem našla odgovor.
Naslednji dan je začelo deževati.
Pred nekaj dnevi - spet so počitnice pred vrati - sem premišljevala o tistem kraju tam, o Bukovju. Razmišljala sem o rožah, o pticah in o mlaki, ki se je že kdaj izsušila. Verjetno so se zaradi tega tudi kačji pastirji preselili drugam.
»Kakšne rože so tam cvetele!« sem govorila svojim vnukom. »Nebeško modre! Bolj modre od spominčic in od poletnega neba! Takih po moje ni v nobenem kraju na zemlji. So enkratno Stvarnikovo delo! Modri, nakodrani cvetovi med zelenjem - in kako so dišali! A ne vem, kako bi se jim reklo. Nikoli nisem vedela drugega kot to, da so tam...«
»Bom jaz pogledala na internet,« je rekla najstarejša. »Tam je vse: rože, ptice, človek... čisto vse! Vsa čuda sveta! Verjetno so tudi tvoje rože!«
»Verjamem, da je tam čisto vse, vendar je mrtvo,« sem ji odgovorila zamišljeno. »Tiste rože tam so mrtve, kakor človek brez duše...«
Začudeno me je pogledala, malo postala, nekajkrat zmajala z glavo in odšla.
Kaj pa naj bi drugega? Saj me tako ni mogla
razumeti.
Polona Škrinjar, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 07, str. 52.

Zajemi vsak dan

Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi.

(bl. Pavel VI.)
Ponedeljek, 23. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh