Prvo vprašanje

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. zgodba1 08 2017Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Zajemi vsak dan

Ljubiti drugega pomeni ravnati z njim kot s samim seboj, mu želeti vse, kar želimo sami sebi.

(Thomas Merton)
Sobota, 16. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh