Hvala, Andreja

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
zgodba2 09 2014V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh