Pričevanje pesnika

Terezika je začudeno obračala v rokah nepričakovano pismo – vabilo na kulturno prireditev. “Ali naj grem?” se je spraševala. Vabilo je bilo res vabljivo! Slikarja, ki bo razstavljal svoja umetniška dela, osebno ni poznala. Gotovo pa mora biti ugledna osebnost, si je mislila, zato se bodo ob odprtju njegove razstave zbrali ugledni gostje. Ali njej, preprosti in starejši kmečki ženski, v tej visoki družbi ne bo nerodno, se je spraševala.
Toda vabilo je dobila, prireditev bo v kulturnem domu, ki je blizu cerkve, in kmalu po večerni maši. K maši bo seveda šla, kot vsak dan, zakaj se ne bi udeležila še kulturne prireditve? Premagala je vse pomisleke in po maši se je med prvimi znašla v dvorani.
zgodba3 04 2018Kmalu so začeli prihajati tuji gostje, ki jih Terezika seveda ni poznala. Ženske v elegantnih oblekah, naličene, moški s samozavestno držo. Očem preproste Terezike ni ušlo, da so bili njihovi medsebojni pozdravi narejeni, vzvišeni. Začutila je, da ne spada v to družbo, vendar si ni upala oditi, ker so se začeli zbirati domačini, ki so Tereziko poznali in seveda tudi ona je poznala skoraj vse, kajti med njimi je bilo precej takih, ki niso prestopili cerkvenega praga niti ob pogrebih znancev. Če bi jo videli, bi morda marsikateri od njih rekel, kaj išče tam! Bilo ji je tako nerodno, da bi se najraje v zemljo udrla. Skoraj jezna sama nase se je spraševala, zakaj je sploh prišla v družbo, kamor ne sodi. Umaknila se je v temnejši kot dvorane, da bi je nihče ne opazil.
Končno se je prireditev začela. Govornik je predstavil slikarja, sledil je krajši glasbeni vložek, nato pa je slikar predstavil motive svojih razstavljenih del. Tereziko je minila vsa zadrega v zavesti, da je zdaj pozornost vseh usmerjena v dogajanje, ki je bilo tudi zanjo zanimivo.
Nazadnje je na oder stopil mlad mož s knjigo v roki. Njegovega imena ni bilo na vabilu, slikar ga je povabil, da s svojim nastopom dogajanje obogati. Z rahlo zadrego je stopil pred mikrofon: »Nocoj sem tukaj med vami, da predstavim svojo pesniško zbirko. Preden sem jo dal v tisk, mi je eden od prijateljev rekel, da pravzaprav to niso pesmi, temveč molitve. Vsaka moja pesem je molitev. Pozno sem našel pot do Boga, toda ko sem se srečal z njim, je moje srce zajela tolikšna sreča, da je nisem mogel zadržati zase, v svojem srcu, moral sem jo izpovedati. V teh mojih pesmih je res moja molitev, moja zahvala Njemu, ki me je poiskal, ki se mi je dal najti.« Potem je nekaj pesmi prebral sam, nekaj pa povabljeni igralki. In res so bile vse bolj molitve kot pesmi.
Tereziki je vriskalo srce. Splačalo se je prestati tisto zadrego, ki jo je doživljala pred začetkom. Zdaj je bila poplačana s tako čudovitim doživetjem ob spoznanju, da Bog deluje, kjer hoče, da deli srečo, ki jo more dati le On. Hvaležna je bila mlademu pesniku za to pričevanje, ga v srcu blagrovala in mu želela, da bi sreča, ki jo je po spreobrnjenju izpovedoval v svojih pesmih, nikoli ne ugasnila.
Ob tem kulturnem dogodku je Terezika spoznala, kako dragoceno je v današnjem svetu pričevanje vernih laikov. Vedno več je takih, ki jih pričevanje duhovnikov ne doseže, ker ne hodijo v cerkev, laik pa lahko z besedo in zgledom oznanja evangelij prav tem.
“Dobri Bog, doslej sem molila predvsem za duhovnike, da bi ljudem pričevali o Božji ljubezni. Zdaj vidim, da so tudi verni laiki Tvoji delavci. Odslej Te bom prosila tudi za dobre in pogumne laike,” je sklenila Terezika, ko je po končani kulturni prireditvi vsa srečna in vesela zapuščala dvorano.
Angelca Škufca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 98.

Zajemi vsak dan

Če je ljubezen do Boga v bistvu ljubezen do Božjega načrta in če je ta načrt reševanje človeštva, potem ljubezen do bližnjega sodi k bistvu ljubezni do Boga.

(Franc Rode)
Petek, 21. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh