Strela

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
zgodba2 05 2018“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Zajemi vsak dan

Kdor je zares vzljubil resnico, kmalu odkrije, da brez poguma ne bo mogel braniti resnice. Le-ta zahteva izvrševanje še drugih kreposti.

(Tomaš Špidlik)
Ponedeljek, 28. Maj 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh