Za očeta sem molil

Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
zgodba1 05 2018Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh