Prostovoljka

Prebudim se v jutro, sveže od nočnega naliva, zeleno od pomladi in mladega življenja. Zagledam se v dolino pod sabo. Na cesti globoko pod hišo je živahno, polnijo jo avtomobili, tovornjaki, avtobusi. Mimo okna zapelje kombi, poln otroških glav. Vsi nekam hitijo. Življenje teče in ljudje z njim.
Tudi jaz sem tekla. Vlak je zapiskal. Njegov glas je bil prodoren, tak, ki para uho. Odpravnik je stal na postaji z zeleno tablico, dvignjeno visoko nad glavo. Tekla sem, napenjala vse sile, od napora mi skoraj bo počilo srce. Nič ni pomagalo, bila sem prepozna, vlak se je premaknil. Kam sem se nameravala odpeljati? Kam naj bi za božjo voljo šla? Nikakor se nisem mogla spomniti. Aha, me je prešinilo, ko mi je svetloba zbistrila um, sanjala sem.
zgodba2 08 2018V resničnem svetu pa mi ni treba teči, nikamor se mi ne mudi. Nobene škode ne bo, če vlak odpelje brez mene. Ali pač. Življenje brez naglice, obveznosti in andrenalina ni to, o čemer sanja mlado dekle.
Ne moreš štiriindvajset ur na dan pisati prošenj, sploh pa ne takih, na katere ne prejmeš odgovora. Kdo dandanes sploh še odgovarja na prošnje za delo? Pa bi morali, k temu jih sili zakon!
Tudi brati ne moreš vsak dan od jutra do večera. Včasih sem to res počela, toda sedaj me ne pritegne več. V knjigah se vedno nekaj dogaja. Preveč dogajanja, v katerega nisem vpeta, preveč opazovanja le od zunaj in na drugi strani preveč sedenja, brezciljnega tavanja.
Mogoče bi res morala na vlak ali celo na letalo, na nekaj, kar vozi na velike razdalje. Od nedela do zaposlitve je namreč veliko kilometrov.
V mislih imam zaposlitev s čemer koli, ne nujno tako, da z njo zaslužiš. Delo, ki je vredno več kot denar. Prostovoljno delo. Že lep čas na ta način pomagam otrokom z učnimi težavami, sedaj pa potrebujem veliko spremembo. Novo okolje, nove ljudi, nove izzive. Tujina! To je to. S pomočjo spleta je pot do tega otročje lahka. Dva, tri dni surfanja po netu in odločitev je padla: ekološka kmetija na Finskem. Tam se poleti zbirajo mladi prostovoljci iz različnih držav. Mama me spomni, da nisem imela ne z zemljo niti z živalmi nikoli opravka. To je dobrohotno opozorilo, sicer pa mi nove izkušnje ne brani.
Slovo je kljub temu zaznamovano z žalostjo.
»Ah, kaj bi,« skušam delovati spodbudno. »Včasih so se matere poslavljale od otrok brez upanja, da se bodo še kdaj videli, in telefonov in Skypa tudi ni bilo.«
Ker je to ni potolažilo, sem ji omenila Aleksandrinke in otroke, ki so jih pustile doma. o je bila njena priljubljena tema.
Ne bi smela omenjati otrok, sploh pa ne na dan slovesa. Odkar se je upokojila, jo je obsedla misel na vnuke, kot da bi samo ti lahko izpolnili čas, ki ji je kar naenkrat ostajal. Aleksandrinke in vnuki gor ali dol, mama je še enkrat dokazala, da je čisto prava mama, taka, ki razume.
»Kadar koli se lahko vrneš domov,« je rekla s solznimi očmi.
S to popotnico bi lahko šla na konec sveta.
»Hvala, mama.«
Zaenkrat bo dovolj do Finske. Tu je vse drugače: pokrajina, ljudje, navade in zame seveda tudi delo. Svetlobe, ki jo imam sicer tako rada, je preveč. Mislim takrat, ko je čas za spanje.
Gospodar je razumevajoč, predan delu in naravi, ne pa stremljenju za dobičkom. Tako nimam nikoli občutka, da nas izkorišča. Odkar sem mu povedala, da rada berem Paasilinna, je z mano še bolj prijazen. Ve tudi, da sem že slišala za Kalevalo. Drugi so, preden so prišli na Finsko, zbirali o njej faktografske podatke, meni pa je bila literatura nekako položena v zibelko. Kaže da sva si v tem z gospodarjem blizu in večkrat kaj rečeva na to temo. Ja, Aarne, kot mu je ime, ni samo kmet.
Znašla sem se v pisani druščini. Ne le, da prihajamo iz različnih držav, tudi po navadah, vzdržljivosti, delavnosti, spretnosti in značaju smo si različni. Fiona je zgovorna in radoživa Irka. Ob njej še Roberto, gostobeseden kot vsi Italijani, težko pride do besede. Kar drugi dosežemo z vzdržljivostjo, uspe njemu s spretnostjo. Domačini, se pravi Finci, so resni in odgovorni. Charlotte, ki prihaja iz Francije, je prava lepotica, a tako kot mi vsi, pridno brklja po zemlji. Mene od nenehnega sklanjanja na njivi boli hrbet. To zamolčim, ko z mamo ‘skypava’. Minilo bo. Ostale pa bodo bogate izkušnje, nova prijateljstva in delovne navade.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 92.

Zajemi vsak dan

Prijateljstvo se lahko rodi med dobrimi ljudmi, med boljšimi se razvija, med najboljšimi pa doseže popolnost.

(sv. Eldred Rievalski)
Sobota, 18. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh