Božični spomini

Domov je prihajal dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Tako se je sladkemu pričakovanju praznikov vedno dodal še on. Vedno je bil tisto zadnje, najlepše, kar se mi je še zgodilo do konca prazničnih dni.
Kadar sem pekla, sem se spominjala, kako sva pekla najine prve piškote. Bili so iz prsti in gline, namočene v vodi. Sušile sva jih na soncu in jih nato prodajala. Otroka še. Za božič sva spet tekala drug okoli drugega, menjavala sva lučke in okraske na smrečici, ki smo ji doma pravili ‘drevešček’, že dolgo pred tem sva nabirala mah v skalah pod gradom, za jaslice, vse sva počela skupaj.
Najlepše od vsega pa je bila pot k polnočnici. Mrzle zasnežene poti, luči po hišah in zvonjenje pri fari. Nikoli nisva zamudila, vedno sva šla skupaj.
Vsi so pravili da sva par in meni je bilo to strašansko všeč.
Enkrat, po taki polnočnici, pa sva domov grede hodila počasneje od drugih, začela sva zaostajati in nazadnje sva ostala čisto sama na zasneženi poti.
»Ali ni bilo lepo,« sem rekla, ker je bil Metod kar tiho.
»Ja, lepo je bilo,« je rekel počasi in potiho tudi sam. »Kadar sva takole skupaj, je vedno lepo!«
Odtegnila sem roko, s katero me je držal, pa jo spet poprijela. Imela sva vroče in potne dlani, le okoli naju je bil hlad, mrzel veter je pihal.
Metod me je potegnil bliže in potisnil moje roke v globoke žepe svojega plašča. Stopila sem na prste in se dvignila, toliko, da sva se s čelom dotaknila drug drugega. Luna je prav tisti hip ošinila veje nad nama in vse se je kar naenkrat zjasnilo. Stisnila sem se obenj in se mu zagledala v oči.
»Čisto premražena si,« je rekel potiho in sklonil glavo.
»Ne, ne … Saj me ne zebe … Takole že ne …« sem zašepetala in potisnila obraz nekam pod ovratnik njegovega plašča
Ostala sva tako, dokler naju ni začelo zebsti.
Ko sva spet stopila na pot, sva se prijela za roke, poskakovala sva po snegu drug ob drugem in vse do doma molčala. Nobeden ni hotel prekiniti tistega lepega trenutka, kakor da bi se nečesa bal …
»Kje pa hodiš v tem mrazu? Ura je pol dveh …« je rekla mama, ko sem stopila noter. Čisto potiho. Vendar me je slišala.
»No, zdaj sem doma …« sem zamrmrala in stekla na vrh.
Naslednji dan me ni več spraševala. Pogledala je name tu in tam, pričakovala sem, da bo še kaj rekla.
Pa ni!
Za božični večer je prišel Metod k nam. Kar postavil se je v kuhinjo, nerodno je mencal z dolgimi rokami in begal z očmi okrog, kakor da me prvič vidi.
»Nekaj imam za k tvojim jaslicam,« je rekel nazadnje. »Nekaj lepega sem ti prinesel!«
»A res!« sem vzkliknila in vrgla krpo s katero sem nekaj brisala v kraj.
»Poglej!«
zgodba2 01 2020Metod je odvil papir in v rokah mu je ostala majhna steklena kroglica. Svetila se je v luči, pod katero je stal. Stresel je tisto čudo in jo na hitro obrnil, pa spet obrnil in približal mojim očem.
V stekleni kroglici so se vsule snežinke, vsule so se na rdečo streho hišice in na plot ob nji.
»A ni lepa …«
»Ja, je … Lepa je … Kje si jo pa dobil?«
»Od krošnjarja sem jo kupil, že pred prazniki. Nisem vedel, kaj naj ti dam za božič …«
«In prav to hišico si izbral! Taka je kot prava. Le da je majhna …« sem vzkliknila, poskočila k njemu in ga poljubila na lice. Kar tako.
Metod je zardel, nerodno se je prestopil in me prijel za roko.
»Enkrat … Veš …« je zajecljal, »enkrat bom tako hišico naredil. Ko bom imel denar. Veliko … Tako, da ti bo všeč.«
Pokimala sem mu in zaplesala s tisto čarobno kroglico po kuhinji kakor vrtavka. Toliko, da se nisem zaletela v mamo, ki je prav takrat stopila noter.
»Ali se nista že sinoči od polnočnice vse zmenila? Pozna ura je bila …« je zanergala in malo jezno pogledala v Metoda. »Pri vajinih letih sem jaz …«
»Mama …«
Metod se je nasmehnil in ravno tako hitro kot je prišel, tudi odšel.
»Metod!« sem zakričala za njim. »Jutri na Štefanovo pa le pridi na piškote. Cimetove zvezdice bodo!«
»Ja? Kdaj jih boš pa spekla?« je rekla mama. Pa še kaj bi, pa je vstopil oče, prišel je bliže, ravno se je vrnil s hleva.
»Tako! Živina je sita, zdaj bo pa praznik! Ves dan!«
Tako je rekel in tako je tudi bilo. Lep, miren in zasnežen božič smo imeli. In zvečer je dišalo po potici in po kadilu in po cimetovih zvezdicah. Z mamo sva jih napekli polno skledo.
Ko je na Štefanovo prišel Metod, smo se že prijazno pogovarjali, pili smo domači mošt in grizljali sladke cimetove piškote. Po hiši je dišalo, vse okoli je dišalo. Joj, kako je bilo sladko!
Stekleno kroglico s hiško sem dala k jaslicam na omari. Med ovčke, pastirce, prav pod betlehemsko zvezdo. Mislila sem na Metoda, samo o njem še. Tisti božič in še veliko božičev za njim.
Toda …
Leta so minevala in kmalu sva odrasla in šla vsak svojo pot. Metod je šel zelo daleč, predaleč, da bi ostalo vse tako, kot v tisti stekleni kroglici.
Dolgo mi ni pisal, za mojo poroko je poslal le voščilnico, po tistem pa dolgo ničesar več … Imela sem ga v mislih tu in tam, a dobro sem vedela, da si je tudi sam že ustvaril družino in da je s tem verjetno vsega konec.
Kar naenkrat pa se je spet pojavil! Pri nas doma. Prišel je sam, nič nisem spraševala, zakaj, vesela sem ga bila.
Nobenih zamer, nobenih težkih besed, le lep spomin, ki je še vedno lebdel med nama, naju je spet povezal.
In sklenila sva, da bova ta srečanja ohranila.
Srečanja za praznike.
Metod je poslej prihajal domov vsako leto dvakrat. Za veliko noč in za božič. Najprej je prišla njegova voščilnica in takoj za njo tudi sam. Zame je bil ves ta čas tak, kot je vedno bil. Vihrav, nasmejan in prisrčen. Okoli njega je kar žarelo, tako, da je vedno nekaj tistega dodal tudi praznikom.
Moja družina, ki se je z leti že kar povečala, ga je imela za mojega dragega znanca, nazadnje že za pravega družinskega prijatelja. To, kar je tudi bil!
Ko so mi poti postale težke, vedno težje in nazadnje že nemogoče, sem veliko ostajala doma.
Metod je vsako leto prihajal, me bodril in spraševal to in ono.
»Se še spomniš najinih polnočnic? Pa hišice v stekleni kroglici? Obljubil sem ti jo, pa je prišlo drugače. Tako drugače. Midva naj bi bila … Vendar, saj veš …« je običajno začel pogovor in jaz sem mu odgovarjala, vsakič isto:
»Ja, vem! Se vedno vem vse, kako bi pozabila, ali …«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem sedla in se nasmehnila, vsa v nekem blaženem spominu. Tudi to je bilo po praznikih vedno enako. Vznemirljivo lepo.
Polnočnica! Novo upanje, nov začetek, novo rojstvo in vse bo drugače. Boljše in lepše. Vendar, dolgo ni ostalo tako …
»Pravijo, da Metoda letos ne bo domov. Da ga ne bo k polnočnici. Da je zelo bolan in, …« sem slišala lani govoriti hčere. Novico sta prinesli iz trgovine.
Prizadele so me tiste besede, rekla pa nisem nič. Kljub vsemu sem upala, da se še bova videla.
Polnočnica doma mu je bila sveta! Tu bo. Za božič bo on tu! Tako, kot vedno …
zgodba2a 01 2020Ko so se po hišah po vasi začele prižigati luči in je snežena pot oživela v soju bakel, mi je postalo tesno. Stopila sem k jaslicam, stegnila roko in potegnila k sebi stekleno kroglico s hiško na sredini. Nasmehnila sem se, jo obrnila, malo potresla in počakala, da je začelo v nji snežiti.
Vse tako kot nekdaj …
Metoda lani res ni bilo k nam, ne na božič, ne na Štefanovo. Tudi letos ga ne bo. Na nekem zdravljenju da je, govorijo okoli mene. Pa da bo ostal kar tam, v tisti bolnici, če mu bodo lahko še kaj pomagali. Previdno izbirajo besede, tako, da počasi razumem. »Taka je Božja volja, in Bog že ve, zakaj mora biti tako,« si rečem.
Kako vse mine!
Življenje je podobno pisani stekleni kroglici, ki jo bom, tako, kot vsak božič, tudi letos položila k jaslicam. Vse enkrat pokrije sneg … Droben, mehak in bel.
Pred dnevi smo z družino spet pripravljali reči za jaslice. Počasi, previdno, sem vzela kroglico iz omare, da se mi ne bi razbila. Potresla sem jo, jo obrnila in spet potresla. Ko so jo prekrile drobne, bele snežinke, sem, sama ne vem zakaj, zajokala.
Dobro sem vedela, da je nekaj lepega iz mojega življenja odšlo za vedno …

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče (2020) 1, str. 48-49

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh