Bambusova garnitura

Saj veste, kako je, če se voziš sam. Imaš veliko časa za razmišljanje. V sončnem jutru se je pater Niko vračal z dopusta na morju proti Zagrebu. Ni se mu mudilo. Ko je avtomobil zadovoljno brnel po gladkem asfaltu avtoceste in nabiral kilometre, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi lahko zavil z avtoceste in obiskal svoja draga prijatelja na počitnicah v bližnjem mestecu. Tehtal je razloge za in proti. Na konce je prevladala želja, da ju preseneti, saj sta bila najbližja prijatelja. On ju je poročil in krstil njuna otroka. Rečeno – storjeno. Naj se jima oglasi po mobitelu? Ne, boljše bo, če ju preseneti. Prišel bo ob uri dopoldanske kave. V domišljiji je videl presenečenje in radost na njunih obrazih in lesk v njunih očeh. Prisrčen objem in tisto: »Kdo bi to pričakoval? Niti v sanjah. Dobrodošli! Prav prijetno ste nas presenetili!«
Dočakal pa ga je kisel nasmeh. Brez prisrčnosti. Vendar nasmeh. Očitno prisiljen. Presenečenje? Da, toda s senco na obrazu in zadrego v očeh. V zraku je bilo čutiti nekaj takega kot led, čeprav je sijalo poletno sonce. Bil je vidno razočaran. Pričakoval je navdušenje, zdaj pa to? V hipu je začutil, da ni dobrodošel. Stisnilo ga je pri srcu. Kaj zdaj? Naj se obrne in gre? Misli so se mu podile po glavi s hitrostjo svetlobe. Očitno se je po neki svoji nespametni presoji in naivni prostodušnosti nepravilno odločil. Boljše bi bilo, če bi nadaljeval pot proti Zagrebu. Toda zdaj je, kar je. Začel je razmišljati, kako bi se izvlekel iz zadrege. Rekel bo, da je slučajno vozil tod mimo, pa je mislil, da ne bi bilo prav, da ne skoči za hip do njiju in ju pozdravi. Imel je tolikšne izkušnje v življenju, zdaj pa kot da je nasedel. Ljubil je sproščenost in iskrenost. Včasih mu je to prineslo razočaranje. Kot zdaj. Vendarle pa mu je prinašalo veliko več veselja. Sicer pa je zavil s poti, da prinese veselje. Pa glej, kaj je zdaj. Ljubi Bog, kako kisel sprejem!
zgodba3a 09 2015»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
»Pa Bruno? Kje je Bruno?« je vprašal pater. »Bruno? Tam v spalnici je.« »Ali še spi?« »Ne spi. Pospravlja svoje reči. Vrača se v Zagreb.« »Poslovne zadeve?« »Ne. Sprla sva se. Sklenil je, da odide.«
Pater Niko je onemel. Po molku, ki trajal celo večnost, je s presenečenjem v glasu vprašal: »Da odide? Kaj to pomeni – oditi?« »To, kar beseda pove. Najbolje bo, da vam on razloži. Ali ste za kavo?« »Prosim.« »Kakšno? Neskafe ali navadno?« vpraša Vesna. »Glej ga no!« vzklikne pater v želji, da vzbudi malo sproščenosti v tem napetem ozračju. »Dokler ni bilo tega obilja, smo imeli samo navadno kavo, zdaj pa moraš izbirati ... Vseeno mi je. Naredi, kakor ti je lažje. Brez sladkorja, prosim.«
Ko je Vesna odšla proti kuhinji, se je prikazal Bruno. V rokah je imel potovalko. Bilo mu je nerodno, ko je na terasi na stolu iz bambusa zagledal patra Nika. Ni vedel, kaj naj naredi. Potem je spustil težko potovalko ter pristopil, da ga pozdravi. »Ja, odkod pa ste se vi znašli tukaj, pater?« »Vozil sem tod mimo, pa mi je prišlo na misel: Ajd, grem ju obiskat. Spreletelo me je bliskovito. Kot navdih. Kaj pa ti, kam se odpravljaš?« »Res odhajam,« je zadregi rekel Bruno. »Domov grem. V Zagreb.« »Kako, ali ti je že iztekel dopust?« je vprašal pater in se delal začudenega.
Tedaj je prišla Vesna s srebrnim pladnjem in porcelanastim servisom, iz katerega se je širil prijeten vonj kave. In dve skodelici.
»Vesna,« je rekel pater, »prosim, prinesi še eno skodelico. Za Bruna.« »Ne, ne bi,« je mečkal Bruno, »ampak, ker ste že tukaj...«
Sedla sta oba – Vesna in Bruno – na pletene bambusove stole. Z ulice sta pritekla vesela otroka, Sara in Danijel, da pozdravita patra Nika. Pater je segel v aktovko in izvlekel iz nje dve liziki. Nikoli ni prišel brez daril za otroke. Ko sta se vrnila na ulico k igri, se je pater Niko resno zazrl v Vesno in Bruna.
»Kaj se je zgodilo med vama? Skrbi me, ker sta mi zelo pri srcu.«
»Jaz sem vzrok,« je rekla Vesna. »Vidite to čudovito vrtno garnituro pletenega bambusa? Kupila sem jo na neki razprodaji. Bila mi je všeč na prvi pogled. Kdor koli pride k nam, jo občuduje. Kaj ni lepa?« »Lepa je. Zares je lepa,« je rekel pater Niko. »No, vidite, ta bambusova garnitura naju je privedla do tega zdaj. Do prepira in razkola. Ko sem jo kupovala, na to nisem pomislila. Brž ko sem jo zagledala, sem jo videla na tej terasi.«
»Kje je problem?« je vprašal pater. »Garnitura je zares lepa.« »Naj vam razložim. Moj Bruno si je zaželel kupiti nov televizor za svetovno prvenstvo v nogometu. Glejte, za ta denar pa sem jaz kupila bambusovo garnituro. Kar tako, ne da bi ne vem kako razmišljala. Tukaj smo imeli mizo in stole iz plastike. Naš stari televizor je še vedno zelo dober. Tukaj je nastal problem. V najinem odnosu sva polagoma, od besede do besede, prišla do tega. Zastrupila sva se s svojimi stalnimi prepiri in očitki. Postalo je nevzdržno. Najraje bi to bambusovo garnituro skurila na dvorišču.« Bruno je molčal in od časa do časa izpod obrvi pogledoval na Vesno.
»Draga prijatelja, najraje bi zajokal. Človek potrebuje osemnajst let, da pride do zrelosti, drevo vsaj pet let, da zraste, hiša se gradi kakšno leto. Vse to je mogoče porušiti v trenutku, Vidva sta gradila svoj odnos in sta rasla v ljubezni toliko let. Okoli vaju je veliko sadov vajinega zakonskega odnosa. Temu sem priča sam. Mar se bosta ločevala zaradi bambusove garniture? Mar je predmet važnejši kot odnos? Lepo vaju prosim,« je rekel pater Niko in srknil požirek kave. »Vidva se ljubita in zato poiščita moč, da si odpustita. Odpuščanje je bistvena lastnost Boga in tistih, ki so božji.«
Nastala je tišina. Vesni so stopile solze v oči, Bruno pa je še kar naprej molčal. Na njegovem obrazu pa je bilo videti negotovost. Pater Niko je oba prosil, naj vstaneta in se primeta za roke. Ko je držal njune roke v svojih rokah, je začel moliti očenaš. Na koncu ju je z obema rokama močno objel.
»Otroka moja,« je dejal, »ko sem bil majhen deček, ljudje stvari niso metali proč, ampak so jih popravljali. Zdaj pa je prišel čas, da zlahka mečemo proč ne le stvari, ampak tudi ljudi. In kaj naj vama na koncu povem? Rekel bom to, kar je dejal Jezus v Jerihi cestninarju Zaheju: Bruno, danes moram v tvoji hiši ostati.«
Ko je tistega dne proti večeru po prijetnem druženju z Vesno in Brunom njegov avtomobil veselo požiral kilometre proti Zagrebu, je pater Niko pomislil: »To, da sem zavil z avtoceste, je bilo božje delo. Če ne bi poslušal tega navdiha, bi se zgodilo nekaj hudega. Zaradi bambusove garniture.«
P. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk

Ognjišče (2015) 9, str. 50

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh