Stična je zakon

Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti ... čna! Sti ... čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
zgodba1a 09 2014Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ....«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi ...«
»... saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh