Pepijev šolski zvezek

Osmi razred. Čas odločanja za življenjski poklic. Tako je vsaj bilo v moji mladosti. Po osemletki so pri izbiri nove življenjske poti imeli pomembno vlogo starši. Tudi danes je tako. V naših krajih je bila največja pohvala, s katero so se starši radi ponašali: “Pomagali smo mu do kruha.” To je v glavnem pomenilo poslati potomca, da se izuči neke obrti. Redki so vsak dan z vlakom potovali v mesto v kakšno tehnično ali poklicno šolo, še bolj redki pa v gimnazijo. Na študij v Zagreb so šli samo otroci bolj važnih tovarišev, gospodov ali premožnejših kmetov. Čeprav so bili to časi tovarišev, tudi gospodje niso izginili. Tudi tovariši so potrebovali gospoda zdravnika, gospoda veterinarja, gospoda župnika ter gospoda organista in gospoda cerkovnika. Poslednja dva za tajne krste, slovesne poroke svojih otrok in cerkvene pogrebe.
Cenjeni poklici takrat so bili: učitelj, elektrikar, zidar, železničar, šivilja ali trgovka. Parketarji, vodovodarji in keramiki takrat še niso bili potrebni. Kdo je tedaj imel vodo v hiši ali parket? Res je, v šoli je bil parket premazan s strojnim oljem, da je zaudarjalo po surovi nafti. Ali kdo je tiste čase imel kopalnico s keramičnimi ploščicami? Tega ni bilo niti v šoli. Pa tudi v župnišču ne. Tudi v čakalnici ambulante je bil tlak iz sivega cementa. Na steni je bil na vidnem mestu napis: “Ne pljuvaj po tleh!” V kotu je bila bela pocinkana posoda s pokrovom, ki je imel na sredi večjo odprtino. Temu se je reklo pljuvalnik. Take naprave in opozorilne napise sem srečeval po vseh železniških čakalnicah. Pa še nekaj: moral si dobro paziti, kaj govoriš. Z glavne stene vseh javnih prostorov te je opazovalo strogo obličje povsod navzočega maršala Tita. To so bila viharna šestdeseta leta. Našo šolo so postopoma prevzele mlade, v marksističnem duhu vzgojene zanesljive partijske moči. Redki učitelji, ki so še ostali iz prejšnjih časov, so bili poslani v pokoj. Na okrajih, po občinah, v kmečkih zadrugah so do tedaj vodilni kader, ki se je bil ‘opismenil’ na večernih tečajih, zamenjali šolani in socialistično zavedni tovariši.
Pepi je hodil v osmi razred. Bil je najboljši učenec v razredu. Odličnjak. Toda imel je eno veliko napako: bil je otrok pobožnih staršev. Še huje pa je bilo to, da je bil ministrant. Vsako jutro, poleti in pozimi, v soncu, dežju in snegu, je mali Pepi stregel pri jutranji maši. Na božič, kot večina drugih otrok, ni prihajal v šolo. Zaradi tega ni mogel biti izvoljen za predsednika razreda. Ta pa je imel važno in častno nalogo: da vsako jutro pred začetkom pouka v drži mirno in s stisnjeno pestjo na čelu stoji pred razredom in pozdravi tovarišico: »Zdravo! Smrt fašizmu, svobodo narodu!« »Zdravo!« so odgovorili otroci.

zgodba3 10 2015Pepi ni mogel skriti svoje tajne želje, da bi postal duhovnik. Vsi so to vedeli. Tudi učitelji. Ti so se v glavnem delali, kot da jih to ne zanima. Vendarle pa nekateri zaradi tega niso bili zelo srečni in so odkrito kazali neprijaznost do malega Pepija. Med temi je bila mlada prepričana partijka, tovarišica ravnateljica. Imela je tudi vzdevek Špička, ker je po prašnih ali blatnih vaških poteh prihajala v šolo z visokimi petami. Manjši del učiteljstva se je v srcu veselil Pepijevi odločitvi, čeprav tega niso smeli pokazati. Med njimi je bila Marija, učiteljica hrvaščine. Pepi je to čutil. Nekateri so ga v srcu občudovali zaradi pogumne doslednosti, vzornega vedenja, marljivosti in znanja. Ni se zgodilo, da bi Pepi kdaj prišel v šolo z nenapisano nalogo ali da bi zagrešil kakšno nerodnost.
Razcvetel se je maj z njim se je približal najpomembnejši dan v šoli – proslava Dneva mladosti. Po razredih so potekali važni sestanki, na katerih se je odločalo, koga bo doletela čast, da bo po naših ulicah nosil štafeto dragega vodje. Osmošolci bodo v počastitev rojstnega dneva tovariša Tita na osrednji slovesnosti v Domu kulture sprejeti v socialistično mladino in prisegli bodo zvestobo izročilom revolucije. Ampak ne vsi. Po partijskem nalogu so bili nekateri iz te častne čete izključeni. Na prvem mestu zabiti klerikalci, kakor se je reklo. Med temi je izstopal prav Pepi. Poseben šolski odbor, ki je predlagal bodoče člane mladinske organizacije, njega ni predložil. Pepi je to tudi pričakoval. Ni bil prav nič žalosten, kajti tudi če bi ga slučajno predlagali, tega ne bi sprejel. Čeprav mu je bilo šele štirinajst let, je imel že zgrajen pogled na svet in je bil na to ponosen. V globini srca pa ga je vendarle grizel občutek prizadetosti zaradi krivic, ki so mu jih pogosto delali zaradi njegove zvestobe Bogu.
Bližal se je konec šolskega leta. Tovarišica ravnateljica je poklicala v svojo pisarno Marijo, učiteljico hrvaškega jezika, in ji ukazala, da naj učencem osmega razreda za šolsko nalogo da temo Kaj bi rad postal v življenju. To je tudi storila. Otroci so pridno pisali in na koncu ure, kot je navada, je učiteljica pobrala šolske zvezke, da jih vzame s sabo, jih pregleda in naloge oceni. Brž ko je med odmorom goro šolskih zvezkov položila na mizo v zbornici, se je prikazala tovarišica ravnateljica, v kupu šolskih zvezkov poiskala Pepijevega in ga vzela s seboj.
Naslednji dan je sklicala izredni sestanek učiteljskega zbora. Tovarišica ravnateljica je s Pepijevim zvezkom sedla na čelo mize in s strogim glasom naznanila, da eden njihovih učencev hoče iti med farje in je to tudi napisal, tukaj, v ta zvezek. To bi bila velika sramota za šolo in očiten znak slabe socialistične opredeljenosti učiteljev, zato zahteva, da je treba storiti vse, da Pepi ne bi šel v semenišče. Obveščena je, da v semenišče sprejemajo samo odlične učence. Zato učiteljem osmega razreda predlaga, da Pepiju znižajo ocene za toliko, da na koncu njegov uspeh ne bi bil odličen, ampak le dober.
V zbornici je zavladal mučen molk. Na obrazih učiteljev je bilo opaziti sence zadrege in presenečenja. Nihče si ni upal nič reči, zlasti ne nasprotovati tovarišici ravnateljici. Končno pa je dvignil roko tovariš Zoran, od vseh spoštovan učitelj matematike in fizike. Vsi so se ozrli proti njemu.
»Izvolite, tovariš!« je rekla ravnateljica.
»Kot učitelj in pedagog, ki ga mora odlikovati predvsem pravičnost do učencev, kot so nas učili naši profesorji, jaz tega ne morem storiti. Pepi je moj najboljši in najbolj vzoren učenec in zdaj, pred koncem šolskega leta, mu ne morem znižati ocene. No, samo to sem vam hotel povedati, tovarišica ravnateljica.«
»Tudi jaz se strinjam s kolegom,« se je po kratkem premoru oglasila Marija, učiteljica hrvaščine. »Svoje učence vzgajam za poštenje in ne morem si dopustiti krivice do Pepija. Tega si ne bi mogla odpustiti.«
Tovarišica ravnateljica je popenila od besa in užaljenosti. Naglo je vstala, jezno vrgla Pepijev šolski zvezek pred kolegico Marijo in brez besed odšla iz zbornice. Po betonskem hodniku je odmeval nagli topot njenih špičastih pet.
Ko mi je to pripovedoval, so se župniku Pepiju orosile oči.
»Pred kratkim je umrla Marija, ta moja učiteljica hrvaščine. Pokopal sem jo. Po pogrebu se mi je približala neka sključena starka in mi rekla, kako jo veseli, da me vidi po tolikih letih. Sprva je nisem prepoznal. Ko se mi je predstavila, sem bil presenečen. To je bila nekdanja tovarišica ravnateljica. Iz semenišča sem tedaj napisal pismo moji učiteljici hrvaškega jezika. V njem sem se zahvalil za vse, kar sem se od nje naučil, in za vse dobro, kar je storila zame. Pred nekaj dnevi se mi je po telefonu oglasila njena sestra. Čutila je potrebo, da mi sporoči, da so to moje pismo našli v njeni zapuščini. Hranila ga je v fasciklu z najdražjimi spomini.«
p. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk
Ognjišče (2015) 10, str. 50

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh