Drugačna darila

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
zgodba3 03 2016Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji ... no ja, če bi živela doma, že, tako pa ...
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh