Vrtnica za mamo

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
zgodba2 03 2013V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32

Zajemi vsak dan

Bog ne odpira s silo nobenih vrat, da pride do človeškega srca, ampak samo vabi, trka in kliče.

(Bogdan Dolenc)
Torek, 17. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh