Mize pa ne!

Mama se je skrivnostno nasmihala. Pred skupnim nedeljskim kosilom, kjer se je za mizo drenjalo deset oseb, je oznanila: »Z očetom bova prenovila kuhinjo!«
Vsi so se obrnili s široko odprtimi očmi k očetu. Prav dobro so vedeli, da je moralo mamo stati veliko moči, da je pregovorila svojega moža v to investicijo.
»Kuhinjo?« so bili vsi nejeverni.
Oče je nemočno skomignil z rameni in pokazal na mamo, vendar so vsi še vedno strmeli vanj.
Mama je rekla: »Da, da. Kuhinjsko pohištvo je staro. V vseh teh letih smo zamenjali le štedilnik, ker se je pečica čisto pokvarila. Vse drugo je staro. Pomivalni stroj ima že dvaindvajset let, omarice in pulti pa štirideset, si morete misliti?«
»In zdaj bosta vse zamenjala?« se je oglasil sin.
»Vse,« je rekla mama neomajno, medtem ko je oče gledal svoj krožnik. »Temne pulte, ki jih imamo zdaj, bomo zamenjali s svetlimi. In vse bo gladko, nobenih razpok kot zdaj, med štedilnikom in omarico ne bo več špranje, kamor štrca maščoba, in med pultom pod oknom in omarico pri hladilniku tudi ne, tako da se ne bodo v vmesnem prostoru nabirale drobtinice.«
»Ja, to je lepo!« je rekla hčerka ne preveč navdušeno.
»Hladilnik stoji v naši kuhinji že petindvajset let in požre vse preveč energije. Hočem razred A!« je oznanila mama.
»Tudi prav,« so kimali.
»Stenske omarice so mi sicer dobro služile vseh štirideset let, a ker nas je zdaj več kot včasih, nimam prostora za dovolj krožnikov; police so odrgnjene in ročaje na omaricah je moral oče že dvakrat zamenjati. Nad štedilnikom bo nova napa. Stara mi sploh že davno ne služi več. stroj bo nov. A ne slišite, kako stari ropoče? Porabi veliki energije in veliko vode. Povrh vsega bi moral serviser zamenjati tesnila, pa tudi pomiva ne več s tako močjo, kot je treba.«
»No, prav,« so se nekateri strinjali, čeprav pri tem seveda niso imeli niti najmanjše pravice odločati.
»Zamenjali bomo tudi luč v jedilnem kotu. Mar ne vidite, da je kabel in verižica, na kateri visi, že čisto preglodana? In od neštetih čiščenj se je prvotni vzorec že davno izbrisal s senčnika.«
Vsi so se ozrli navzgor. Res, staromodni lestenec ni bil več primeren.
»Zamenjali bomo tudi stole. Noge imajo že vse odrgnjene in tapecirani del je že čisto izrabljen, saj sem ga neštetokrat čistila za najmlajšimi. Tudi klop ob mizi bomo preoblekli v novo, svetlejšo in lepšo tkanino. In povrhu vsega, seveda: mizo bomo zamenjali!«
»O, ne! To pa ne!« je planila hčerka. »Mama, vse lahko zamenjaš, od tal do stropa. A mize ne!«
»Samo poglej, kakšna je!« je rekla mama.
»Ni važno, kakšna je. A te mize ne damo!« se je oglasil še sin.
Mama je pogledala po omizju in se nasmehnila. »Zakaj pa ne?«
»Zato, ker sva za to mizo z bratom pisala domače naloge!«
»Z atom sva delala ptičje hišice na tej mizi. Z žago sva zarezala tale rob in ti si naju zato kregala, a nastala je krasna hišica!«
»Vse moje službene srajce si zlikala na njej,« se je k besedi priglasil mož.
»Ob njej smo praznovali vse rojstne dneve in praznike!«
»Na njej si me naučila, kako se valja testo za rezance, pa za potico in kako se dela vlečeno testo ...«
»Rezali, lepili, risali in barvali smo na njej. Z voščenkami, s suhimi in vodenimi barvicami, včasih je kar teklo od nje ...« se je oglasil vnuk.
»Mene pa si učila moliti prav za to mizo,« se je oglasila še najmlajša vnukinja.
»Kaj pa naj? Vse bo novo, miza pa ne? Kako bo to izgledalo?«
»Miza ostane!« so rekli in začeli trkati z žlicami ob krožnike, da je zabrnelo po kuhinji.
»No, prav,« se je vdala mama. »Kuhinja bo nova. Miza pa ostane. Za enkrat.«
»Za vedno!« so zakričali in se potem prijeli za roke, da so pred kadečo se juho zmolili Gospodovo molitev.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2016) 05, str. 56