Šolski spis

Učiteljica slovenščine je z velikimi črkami na tablo napisala naslov prostega spisa MOJA MAMA. Imeli smo celo šolsko uro časa, da napišemo nekaj o mamah.
Tiho sem obsedela in nisem vedela, kako naj začnem. Zbirala sem svoje misli, ki se nikakor niso hotele umiriti, da bi v spis zajela besede, ki ne bi zgrešile naslova. Tako tuje mi je zvenel ta naslov.
Učiteljica je zadovoljno gledala po učencih, ki so že pričeli s pisanjem in začudeno se je sklonila na moj prazni list papirja.
»Kako pa to, da še nisi začela pisati?« mi je presenečena zašepetala. »Saj tebi pisanje ne dela težav.«
»Ne vem, kaj naj napišem. Ta naslov mi je tako tuj. Bojim se, da bom zgrešila vsebino,« sem boječe šepnila nazaj.
zgodba1 06 2016»Ti da boš zgrešila? Sedaj te pa res ne razumem!« je bila vidno presenečena. »Saj imaš mamo in živiš z njo. Ti imaš pa res veliko napisati o svoji mami in to samo lepe reči. Le kako, da ti je ta naslov tako nenavaden?«
»A o mami naj pišem? O tej mami iz naše družine. O tej mami, ki je rodila vse nas?«
»Ja, o tej mami piši,« se je vidno oddahnila učiteljica.
»Ampak to ni moja mama, to je NAŠA mama, saj ni rodila samo mene, tudi druge sestre in brate je rodila in vsem je enako mama kot meni. To je NAŠA mama, a o tej mami naj pišem?«
»Ja, o njej piši, o vaši mami.« mi je učiteljica šepetaje pritrdila.
Svinčnik je začel svoj ples po praznem papirju in pravočasno sem končala šolski spis. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mami kot samo moji. Mami, kot mami pač. Vem za mame, ki rojevajo in vzgajajo otroke, ki skrbijo zanje, jim kuhajo in perejo, ki pospravljajo in pregledujejo domače naloge. Mama, ki se ne imenuje moja, saj je ne morem imeti samo zase. Res da sem bila prva, najstarejša, ampak saj je vendar vse drugim sestram in bratom ravno toliko mama kot meni. Nekateri sošolci so bili res edinci in ti so svojim upravičeno rekli moja mama. Vsi, ki pa nas je bilo v družini kaj več, pa si je nismo mogli prilastiti zase – kaj bodo pa bratje in sestre brez nje?
Zakonci, ki ne morejo imeti otroka daljši čas, so potem, ko se jim otrok rodi, neizmerno hvaležni in ga doživljajo kot božji dar. Do njega se tudi temu primerno obnašajo in ni bojazni, da bi ga zadušili z materialnimi dobrinami in si ga prisvojili ter dušili s svojo nasilno posesivnostjo, ki ni ljubezen. Starši, ki jim je bil podarjen edinec, se znajo zahvaliti Bogu zanj s pravo ljubeznijo.
Čedalje več pa je otrok edincev, za katere so se starši zavestno odločili, ker si ne želijo nalagati pretežkih ‘bremen’ starševstva, da so ob tem lahko bolj svobodni in si ne zapravijo kariere. Ti otroci so pa reveži, ker jih ‘smeti’ (igrače, obleke, TV igrice) današnjega časa dušijo, ker jih umetna – hitro pripravljena hrana sili na bruhanje, prave hrane – ljubezni staršev pa ne dobijo.
Čedalje več je družin z enim otrokom ali tudi mater samohranilk, ko še očeta ni z njima. Kako bo tak otrok znal deliti kar koli , če še svoje mame ne deli z očetom in brati in sestrami? Kako bo tak otrok razumel, da mama ne more streči samo njemu, da mora tudi sam kaj narediti ali pa on postreči njej, jo kdaj razveseliti in prijetno presenetiti.
In kako bo tak edinec poklical svojega očeta, če ima seveda to srečo, da živi z njim ali ga vsaj pozna? Moj oče ali naš oče?
Kako tuje mi to zveni, kot pred mnogimi, mnogimi leti naslov spisa MOJA MAMA. Ne moj oče, naš oče mi je veliko ljubše in bolj domače.
Nobenih težav nisem imela, ko sem že v rani mladosti slišala za NAŠEGA nebeškega Očeta. Takoj mi je bilo jasno, da ima ta Oče še več otrok kot jih je pri nas, da smo vsi na svetu njegovi otroci. Včasih sem se spraševala, koliko bi nas znal poklicati po imenu. Bila sem zelo presenečena, ko sem v višjih razredih od kateheta pri verouku slišala besede iz Svetega pisma, ki govorijo o očetovski ljubezni Boga do vsakega od nas. Starozavezni psalmist se Bogu zahvaljuje: Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno (Psalm 71,6). Podobno govori prerok Jeremija: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jeremija 1,5). Jezus sam je svoje prijatelje o skrbi svojega nebeškega Očeta za vsakega njegovih otrok poučil s slikovito primero: Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vasi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev (Lukov evangelij 12,6-7).
Še mnogo navedkov iz Svetega pisma mi je poleg teh presunilo srce in pisala sem jih na lističe ter jih nosila v žepih ali jih namesto plakatov pisala na vidno mesto.
Srečna sem bila, da imam v nebesih Očeta in mater Marijo in hvaležna, da sem se rodila v veliko družino.
Sedaj, v zrelih letih, pa me boli, ko vidim, kako smo sebični in gospodovalni. Vsi bi radi vse zase, vse grabimo k sebi. Tudi verniki nismo nič boljši. Ko se v cerkvi pojavi nov obraz, že tehtamo, ali ga bomo sprejeli ali ne. Ali bi mu odstopili malo MOJEGA Očeta, ki smo si ga prilastili in ga ljubosumno čuvamo zase. Še dobro, da molimo Oče naš, ki si v nebesih, tako nas vsaj za kratek čas strezni molitev, seveda, če jo molimo zbrano, s srcem. Oče iščočega veselo sprejme z odprtimi rokami in ga stisne v svoj objem, na svoje srce. Kaj pa mi? Damo priložnost in podamo roko tistemu, ki je začel iskati Očeta v zrelih letih? Mu želimo priti naproti in mu olajšati iskanje, ali si tudi Očeta ljubosumno lastimo?
Katarina

Ognjišče (2016) 06, str. 24

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh