Mamina in njena pot

Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
zgodba3 06 2016Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.
Malo pred mejo na Korenskem sedlu je začelo deževati. Najprej rahlo, nato pa vedno močneje. Ni odprla dežnika, ampak je uživala v dežnih kapljah, ki so ji polzele po obrazu in ji hladile razgreta lica.
Zatekli so se pod veliko streho, ki je pred leti varovala carinike pred dežjem in soncem. Pripeljala se je skupina motoristov. Tako prešerno razigrani so bili, da je pozabila na boleče noge. »Le kako so lahko ti cestni divjaki, ki se jih med vožnjo kar bojim, tako simpatični!«
Ploha je šla kar prehitro mimo. Ravne poti po Poljani je bilo malo, nato so se začeli spuščati. Ema je najraje hodila zadnja, da je bila lahko z mislimi pri mami. »Stiskati jo je moralo pri srcu, saj ni vedela, kje bo našla zavetje zase in zame.« Selili sta se od znancev do sorodnikov. Šele po letu dni je mama s težavo našla službo. Cele dneve je bila zdoma, zato je Emo vzela k sebi teta in pri njej je ostala do odhoda v šolo. Navezala se je nanjo in jo vzljubila. Kot da je njena mama. Ko je prišla mama na obisk, je bila zbegana. »Katera je prava?« je takrat premišljevala. Tej razdvojenosti se je pridružilo še boleče zapostavljanje okolice, ker je bila nezakonski otrok.
Z vstopom v šolo se je preselila k mami, ki je bila zelo skrbna, toda prave topline je pri njej pogrešala. “Verjetno zato, ker je njej mama umrla pri devetih letih. Služila je pri tujih ljudeh in je bila prikrajšana za ljubezen in nežnost. Česar sama ni prejela, ni mogla dajati,” je v mislih mlela Ema. Med počitnicami je pri teti šla k prvemu svetemu obhajilu. Tudi pozneje je samo pri njej hodila v cerkev in še to bolj naskrivaj, ker je mama zaradi neprestanih pritiskov tedanjih oblasti skrivala svoje prepričanje.
Kljub skromnim sredstvom ji je mama omogočila šolanje na srednji in nato še na višji šoli, da bi ji omogočila boljše življenje kot ga je imela sama. Ob prvi možnosti se je zaposlila, da ne bi bila še naprej mami v breme.
“Ti moj Blaž!” je Ema z veseljem pomislila na svojega moža in korak ji je postal lahkotnejši. “Začel me je spodbujati, naj nadaljujem študij na visoki šoli.” Nista bila ravno mlada, ko sta se spoznala. Da sta namenjena drug drugemu, sta začutila ob prvem srečanju. Pomislila sta na poroko. Cerkveno seveda. Toda ona ni vedela, ali je krščena ali ne. »Verjetno,« je menil župnik, »toda papirjev nimate.« In so jo krstili pogojno in prejela še zakrament svete birme.
Ustvarila sta si svoj svet, v katerem sta se dopolnjevala. Doživljala sta lepe in težke trenutke. Takrat, že v zrelih letih, je Ema prvič resnično doživela, da je sposobna in vredna spoštovanja. Začela je slikati, nadaljevala je učenjem harmonike. Že v otroških letih je rada igrala svojim vrstnikom, zdaj pa z njo razveseljuje varovance v domu starostnikov.
“Nič, kar je lepega, ne traja dolgo,” je predla misli naprej. Kot strela z jasnega je udarila Blaževa bolezen. Rak. Operacija, terapija, nihanje med življenjem in smrtjo. Dnevi so se vlekli v neskončnost. Takrat je šele spoznala, kako zelo rada ga ima. Toliko kot takrat, ni še nikoli premolila. Saj ji tudi sicer ni bilo težko skleniti roke, ampak tedaj je gorela v molitvi. Občutila je krhkost tega sveta in moč duhovnega. Prijateljstvo z Bogom je postalo bistveni del njenega življenja. “Ali je mama slutila, da se z očetom nikoli več ne bosta srečala?” se je spraševala, ko je skušala slediti drugim. “Mama je celo življenje pogrešala moža, jaz pa tako zelo očeta.”
Pot proti Podkorenu je postala položnejša, da so se noge spočile. Izogibali so se glavni cesti in občudovali svet okoli sebe. »V kakšen raj nas je postavil ljubi Bog!« so bili polni hvaležnosti.
V Mojstrani so še enkrat prespali. Za Emo je bilo romanje pravzaprav končano. Pot, ki jo je kot senca spremljala od otroštva naprej, je postala resničnost. Sedaj ve, da je težka, nič več pa se je ne boji. Kako lahkoten je bil njen korak skozi dolino Radovne proti Bledu. Preplavljali so jo občutki sreče, zmage in hvaležnega spoštovanja mame. “Ti si junakinja!” je govorilo vse v njej. “Z menoj v naročju si zmogla to naporno in dolgo pot.”
Ob zahajajočem soncu so stali na terasi blejskega gradu in strmeli v jezero pod seboj. Tako lepega Bleda Ema še ni videla.
Vid, ki med hojo skoraj ni govoril, je bil prešerno razpoložen. »Hvala Bogu, srečno smo prišli na cilj. Samo naj mi še kdo reče, da se z voljo ne doseže vse!«
»Z božjo pomočjo je vse mogoče,« ga je doživeto dopolnila Ema.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2016) 06, str. 56

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh