Z Antonom Martinom domov

Odločil se je sam. Lahko bi potoval v domače kraje z južno železnico, a hotel je potovati s staro kočijo, da bi obujal spomine in bi bil čim bližje naravi, starim potem, ki vedno prikličejo sladke spomine ...
Ko konji potegnejo vozilo, sedim poleg njega in obzirno molčim. Vidim, da je zelo utrujen in morda bolan. Nekje globoko v duši ga preganja resnica, ki ni plod njegovega dela, pomembnih odločitev. Zgodovinskih odločitev – pomislim. »Kako ste, gospod škof?« vprašam mirno. Škof Anton Martin se nasmehne in čudno zamahne z roko. Ne morem pozabiti njegovih razprav in zahtev na Dunajskem dvoru. Tako pogumnega in odločnega Slovenca nisem videl še nikoli. Lahko je govoriti o narodu in svoji državi; o prihodnosti, za katero ne vemo, kakšna bo. Pogledam križ, obešen okoli vratu. Čudno zamišljen strmi predse in razločno čutim, da ga preganja neko pomembno, večno vprašanje. O prihodnosti našega malega, pastirskega naroda – avtentičnega po svoji žrtvovanosti, izgubljenosti. Zunaj piha močan veter. Stara cesta naju trese in premetava. Kaj je osnovno vprašanje slehernega kristjana? Moramo dokončno določiti neke vrednote in resnice. Lahko je velikim in pomembnim. Lažje se bodo pobijali in potegovali za svoje pravice. Nenadoma se pogledava. Kakor da pričakuje odgovor od mene, ki ne vem nič, pa četudi sem prebral celo Sveto pismo. Na samem začetku naše vere je bilo isto vprašanje in ostalo bo do konca. Strašno sem radoveden, kaj mu roji po glavi. Pa saj greva v domače kraje! Tam je svetal spomin na mater, na vinsko trto, na Marijino cerkev na hribu.

Obrne se k meni, kakor da bo vsak hip povedal nekaj pomembnega. Pomemben dvom ga muči. Tudi ko storimo vse, kar smo želeli in hoteli, je na koncu resnica drugačna. Ostati mora le ena, ki je ni mogoče nikoli spremeniti. Ponudim mu steklenico s pijačo. Naredi požirek in še naprej molči. V daljavi zagledam najvišjo goro Štajerske. Znova ga pogledam. Obrne se k meni. Čeprav je po naravi vesel in veder človek, je njegov pogled otožen. Odpre usta. Čakam, kaj bo rekel. Takrat se mu iz globine duše iztrga pesem, njegova pesem. Saj je vendar pesnik, skladatelj. Z milim glasom zapoje: »V nebesih sem doma ... / V nebesih je moj dom, tam večno srečen bom. / V nebesih sem doma, tam Jezus krono da!« Presune me. To je vendar tista stara, večna resnica. Za kristjana je poleg ljubezni do njegove domovine najpomembnejša ona večna, kjer bomo nekoč skupaj vsi, ki smo bili eno, ki smo se spoštovali in ljubili s pravim človeškim dostojanstvom.
Večeri se. Bližava se domačemu kraju. Blag vetrič zamaje jesensko drevje ob poti. Iz daljave zaslišim čudežno zvonjenje. Srečen sem in neizmerno hvaležen za svojo domovino. In za našega škofa. Bog je dober in pravičen ...

Stanislav, Ognjišče (2016) 09, str. 56