Angeli božji, naši varuhi

Zbrali so se pred Gospodom vsi sveti angeli in pokleknili ter sklenili roke na prsih. Bog pa je vsem razdelil njih delo in skrb. In eni so bili določeni za varuhe ljudi, drugi za varuhe živali in pastirskih čred, tretji za varuhe polj in gozdov, voda, zvezd in vetrov... in spet drugi za varuhe narodov... Sprejeli so vsak svojo službo, kajti božja beseda jim je bila ukaz. In enemu teh nebeških krilatcev je bilo naročeno: “Dvigni se in poleti nad slovensko zemljo in varuj jo v božjem imenu ter bodi z njenimi ljudmi!”
Pa je razpel angel mavrična krila ter se spustil na to božje očesce na zemlji, kjer prebivamo mi. Razširil je roke nad našo deželo, od gorskih vrhov do širnih ravnin. Zdi se mi, da je bil ta od vseh angelov najlepši. Odprl je svoje oči in videl, da bivajo tod dobri in veseli ljudje in da je božji blagoslov z njimi. Slišal je njih pesem in molitev, pa je rekel: “Hvala ti, moj Bog, da si mi izročil take varovance!”
Ni nas zapustil in ne bo nas zapustil do konca sveta.
zgodba5 09 2008Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi...
In angel hodi pred nami in božje ime je v njem. Knjigo ima v roki - v njej je zapisana naša zgodovina. Ni to zgodovina velikih narodov, temveč predvsem zgodovina zvestobe božji besedi. Na sodni dan jo bo položil pred noge Sodnika in rekel: “Poglej, Jezus, in bodi usmiljen! Saj so grešili, toda tudi mnogo ljubili so. Ne preštevaj njih grehov; križ, ki si jim ga naložil, so nosili, padali so pod njim, toda njih srca so dobra kot srca otrok.”
Ta angel bo tedaj veliki zagovornik našega naroda. Kako bi ga ne ljubili?
Nagelj in rožmarin ima na svojih prsih in žuljave so njegove roke kot roke naših bratov in sestra. V vsem, razen v slabem, nam je postal podoben. Naše gore in vode in polja se zrcalijo v njegovih očeh in, kadar poje večno hvalnico Bogu, je njegova beseda slovenska.
Otroci ga morda vidijo, kadar zrejo v oblake, naše oči, ki jih slepi modrost tega sveta, pa ga ne dosežejo. Le srca ga čutijo v samotnih urah in v času zapuščenosti; takrat, kadar se utrujeni zgrudimo k božjim nogam.
Tedaj je njegova dlan na naših ramah.

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 09, str. 60

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh