Vrabček Lukec

Moja edina basen
Zimsko jutro. Zelo hud mraz. V modrikasti svetlobi je čudno brezčasje. Moj korak se lepi ob tla. Na grmu ob cesti nenadoma zaslišim čudno piskajoče šumenje. Začudim se in se ustavim. Na gostih vejah sedijo vrabčki in trepetajo od hudega mraza. Nikamor ne pobegnejo, kakor da se jim bliža neizbežni konec. Zasmilijo se mi v dno duše. Koliko ubogih, nemočnih – brezdomcev!
zgodba3 12 2016Na robu veje sedi eden izmed njih. Pogledam ga in podzavestno rečem: Moj ubogi Lukec ... Človek mora imeti ljubezen do vse narave, saj jo je ustvaril Bog.
Čas se obrne, kot bi trenil. Topel pomladni dan. Sedim za mizo prijetne gostilnice v središču mesta. Nad mano je modro nebo. Natakarica mi prinese kosilo. Nenadoma se izpod roba strehe spusti ptič, droben vrabček. Rad ima te radovedne živahne ptice, ki me spominjajo na upokojence in mlade pubertetnike. Vedno so glasni, prepirajo se med sabo. Vrabček sede na rob mize in me tako prijazno gleda – enkrat z enim očesom, drugič z drugim. O Lukec, kako je? Ali si lačen, rečem in odrežem košček okusne hrane. Stoji tam in me opazuje. Čudno – sploh se me ne boji. Z roko odščipnem drobec kruha in mu ga vržem pred kljunček. Hitro zoblje podarjeno hrano. »Ti moj mali brezdomec,« rečem prijazno.
Naslednji dan prileti. Gleda me in pogumno skoči na rob krožnika. Tako hlastno pobira mehak krompir. Stare dame so opazile dogajanje. Zadovoljno se smehljajo. Vse je navadno in nenavadno obenem.
Čez nekaj dni počasi hodim ob reki. Nenadoma opazim v travi na robu poti malega vrabca. Presenečen se ustavim. Čudno, da hitro ne odleti. Sklonim se. Ptiček se čudno zaletava v travo. Nikamor ne more. Vidim, da je brez ene nožice. Nekaj mu jo je odrezalo. Čudno zastokam. Sežem z roko in ga poberem. Čutim, kako mu burno razbija srce. Strah ga je. »Ti moj nesrečni Lukec,« rečem. Takoj se odločim, da ga bom odnesel domov. Tam ga nežno položim v košarico, lepo nastlano. Ponudim mu drobna semena in skodelico z vodo. In tako imam reveža v stanovanju. Odprem okno, da bo odletel, ko bo mogel in hotel. Človek mora imeti ljubezen do narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Koliko bolnih, zanemarjenih brezdomcev spi pod mostovi in v starih, napol podrtih hišah. Nekega dne ga ni več, odletel je v svobodo. Ko grem mimo tistega starega grma, jih je polno na vejah. Ustavim se in pokličem. »Lukec, pridi!« Utihnejo. Debelo pogoltnem slino. V meni se koti čudaška zamera. Ne mara me. Takšen je, kot vsi ljudje. Bolje, da pozabim. Nehvaležnost vodi ta svet.
Naslednjega dne zaslišim čuden udarec ob okensko šipo. Vznemirjen pogledam, kaj se je zgodilo. Odprem. Na polici mojega okna leži mrtev vrabček. Vrnil se je. Ne, odšel je. Neprimerno je, da bi jokal. Tokrat ne bom jokal. Brezdomce zelo težko pokopljejo. Ni denarja, ni ljudi, ni prostora, ni žalujočih. Lahko bi ga preprosto vrgel v kanto za odpadke. Položim ga v staro šatuljo in odnesem do reke. Med kamenčki skopljem grob in ga odložim vanj. Takole gre igra narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Nekje piše, da ljubi vse, celo brezdomne ptičke tega čudnega, žalostnega sveta.
Stanislav

Ognjišče (2016) 12, str. 54

Zajemi vsak dan

Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi.

(bl. Pavel VI.)
Ponedeljek, 23. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh