16. februar

LETA 1822 ROJEN PETER PODREKA

16 02 1822 Peter PodrekaBENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE († 1999)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

več:
S. Čuk, Peter Podreka: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1999), 20-21.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

 

LETA1824 ROJEN PETER KOZLER

16 02 1824 Peter KozlerPRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK († 1879)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

več:
S. Čuk, Peter Kozler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1999), 20-21.

 

LETA 1892 ROJEN JOSIP JERAJ

16 02 1892 Josip JerajDUHOVNIK, TEOLOG, PEDAGOG († 1964)

Rojen v Nizki pri Rečici v Savinjski dolini, gimnazijo končal v Celju, bogoslovje v Mariboru, od leta 1919 je bil bogoslovni profesor v Mariboru. Pisal je o moralnih in vzgojnih vprašanjih, o morali in politiki, o mladinskem gibanju, moderni stanovski kulturi, alkoholnem vprašanju in jugoslovanskem nacionalizmu ... bil je dejaven pri Prosvetni zvezi in mladinskem gibanju. Njegovo najpomembnejše delo Vzor človek ali osebnost kot ideal, Državljanska vzgoja ...

 

LETA 1895 ROJENA JULIJANA KAVČIČ

16 02 1895 Julijana KavcicMATI MUČENCEV - SNOPKOVA MAMA IZ ŠENTJOŠTA († 1980)

"Čudovita žena! Brez šol, pa je znala tako gladko in lepo pripovedovati. Dokler bomo Slovenci imeli take matere, se nam ni treba bati za narodni obstoj. Poleg Slomška in Baraga bi si morali prizadevati, da bi tudi slovenski materi postavili trajen spomenik. Koliko jih je, ki zaslužijo čast oltarja," je zapisala dr. Zmaga Kumer, ko je prebrala Spomine Snopkove mame (v knjigi so izšli leta 1992 pri salezijanski založbi Ketehetski center-Knjižice, prej pa so izhajali v reviji Slovenske brazde). Julijana Kavčič - Snopkova mama, je rodila štirinajst otrok in vsakega novega materinstva se je srčno veselila. "Polna hvaležnosti sem vsako jutro pri sveti maši izročala sebe in svoje dete božjemu varstvu." Pet sinov, prvih pet njenih otrok, je spomladi leta 1945 mučeniške smrti kot množica drugih slovenskih mož in fantov. V njenem srcu ni bilo sledu sovraštva do morilcev; na smrt svojih sinov je gledala z očmi vere: gledala jo je kot mučeništvo, kar je v resnici bilo. Ob njeni smrti je sin Niko lepo zapisal, kaj ji bo rekel Gospod Bog, ko bo prišla pred njega: "Glej, tvojih pet sinov-mučencev te pozdravlja in ti poklanja krono zveličanja."

več:
S. Čuk, Julijana Kavčič. Mati mučencev - Snopkova mama iz Šentjošta: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2010), 14-15.

njena misel:

  • Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!

 

LETA 1902 ROJEN JOŽA VOMBERGAR

16 02 1902 Joza VombergerPISEC LJUDSKIH IGER († 1980)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je umrl leta 1980.

 

LETA 1937 UMRL LOJZE BRATUŽ

16 02 1937 Lojze BratuzZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT (*1902)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

  • V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

  • Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

 

LETA 1954 UMRLA MARICA GREGORIČ STEPANČIČ

16 02 1954 Marica Gregoric StepancicPISATELJICA, PREVAJALKA, PUBLICISTKA (* 1874)

V Škednju pri Trstu, kjer se je 2. decembra 1874 rodila, je hodila v slovensko ljudsko šolo, v Trstu je obiskovala nemško meščansko šolo, v Gorici učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih tržaške okolice. Na potovanjih si je ogledala skoraj vso Evropo. Zelo so zanimivi njeni potopisi. Pisateljevati je začela leta 1896 in svoje leposlovne prispevke, pesmi, spise o narodnostnem boju primorskih Slovencev objavljala v raznih revijah, večinoma pod psevdonimom. Svoje igre za otroke je zbrala v knjigi Otroški oder. Bila je tudi odlična prevajalka.

 

LETA 1960 UMRL FRANCE KRALJ

16 02 1960 France KraljKIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST (* 1895)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

več:
S. Čuk, France Kralj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1995), 28-29.

 

LETA 1970 UMRL STANKO MAJCEN

16 02 1970 Stanko MajcenDRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK (* 1888)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

več:
S. Čuk, Stanko Majcen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1992), 24-25.

nekaj njegovih misli:

  • Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.
  • Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.
  • Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.
  • Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

 

LETA 1994 UMRL FRANCE LOKAR

16 02 1994 France LokarDUHOVNIK IN PESNIK (* 1917)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet ... V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh