26. april

LETA 121 ROJEN MARK AVRELIJ

26 04 121 Mark AvrelijRIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF († 180)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

 

LETA 1522 UMRL JURIJ SLATKONJA

26 04 1522-Jurij-SlatkonjaGLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF (* 1456)

Izobraževal se je v Ljubljani, od leta 1473 v Ingolstadtu, leta 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi. Pri nas je imel več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Šentrupert, Žužemberk, sv. Peter v Ložu, Moravče ... ljubljansko in novomeško proštijo - bil je tudi drugi novomeški prošt. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

 

LETA 1898 ROJENA MALA JEZUSOVA SESTRA MAGDELEINE

26 04 1898-sestra-MagdeleineMAGDALAINE HUTIN, FRANCOSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA MALIH JEZUSOVIH SESTER († 1989)

"Jezus hoče, da delam,za ustanovitev dvojne družine: malih bratov in malih sester. Toda kako? Z gorečo molitvijo, z darovanjem samega sebe z umiranjem," je ob koncu leta 1904 napisal Jezusov brat Karel - Charles de Foucauld, ki je v Sahari živel čisti evangelij. Ta Jezusova želja je bila uresničena šele dolgo po njegovi tragični smrti (1916). Družina malih Jezusovih bratov je zaživela leta 1933, družina malih Jezusovih sester pa leta 1939, obe v puščavi severne Afrike. Male Je­zusove sestre se spominjajo obletnice rojstva svoje ustanovi­teljice - sestre Magdeleine.

... več o njej si preberite v pričevanju 06_1998)

 

LETA 1899 UMRL DRAGOTIN KETTE

26 04 1899-Dragotin-Kettepesnik moderne (* 1876)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. "Najviše cenim Ketteja," je dejal Oton Župančič. "On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami." Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: "V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji." Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2006

nekaj njegovih verzov in misli ...

Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.

Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.

Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?

In smrti ni... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.

O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.

A duša naša - ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.

In smrti ni!... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog.

 

LETA 1905 ROJEN MILKO BAMBIČ

26 04 1905 Milko BambicILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM († 1991)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil 'prirojen', saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

 

LETA 1912 ROJENA ERNA MUSER

26 04 1912 Erna MuserPESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1991)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

 

LETA 1924 ROJEN JOŽE CIUHA

26 04 1924 Joze CiuhaSLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK († 2015)

Slikarstvo je študiral v Ljubljani (pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu), diplomiral leta 1950, nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu (do 1952). Dve leti je v takratni Burmi (Mjanmar) študiral budistično filozofijo in se seznanjal z njihovo kulturo, o svojih potovanjih je napisal nekaj potopisnih knjig. Slikal je na platno, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vsebinsko je bila njegova umetnost osebno obarvan dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral na živalskih podobah, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, 1968 Nagrado Prešernovega sklada, 1981 pa Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.

 

LETA 1937 UMRL ALOJZIJ KNAFELC

26 04 1937 Alojzij KnafelcKARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE (* 1859)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Krščanstvo je eno samo veliko pričakovanje. Svetniki, se pravi ljudje, ki so krščanstvo jemali zares, so to vstajenjsko pričakovanje živeli.

(Alojz Rebula)
Sreda, 17. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh