V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Hej, sveti Jurij, sveti Jurij!
Lepi vitez Gospodov, pozdravljen v naši deželi!
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib - nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
V jutranjem soncu je jezdil skozi našo vas in pozdravili so ga otroci, z zelenimi vejicami okrašeni, mahali in peli so mu v pozdrav. Peli so mu stare, stare pesmi, dišeče po zemlji kot mlada žita, peli so mu lepe pesmi, ki so jih podedovali od svojih očetov in mater. Kajti otroci imajo tako radi svetega Jurija, saj jim je sinoči stara mati ves večer pripovedovala o ljubem mučencu božjem, ki ga je hudobni cesar ob glavo dejal, o svetem Juriju, ki je rešil mlado Marjetico smrti ter ubil groznega zmaja ob jezeru... Da, sveti Jurij, ta junak Gospodove vojske!
Toda res, niso bili vsi veseli njegovega prihoda. Vse, kar je bilo slabega med nami, se je tedaj skrilo v temne kleti, zbežalo v gorske prepade, kjer se koté v večnem mraku zmajevi mladiči. Le dobri ljudje so veseli obiska svetnikov in sonca, ki vse temine presveti. Hinavci, skopuhi, prepirljivci, oderuhi so si mašili oči in ušesa, pa zaman. Svetnikov meč jih je našel in jih podil kakor ščurke izpod ognjišč. To so bežali, da ste jih videli! Kajti nič zlega ne sme vzkaliti v božjo pomlad.
Ali ste videli svetega Jurija v naši deželi? Vprašajte otroke in mlada dekleta, pa ovce in krave, ki so jih prvič spustili na pašo - zvedeli boste, kako je sveti Jurij pokleknil pred znamenjem sredi vasi ter sklonil glavo pred Božjo martro v njem, ves s svetlim soncem oblit.
Zakaj nam je taka radost napolnila srce? Zakaj se je stresla gora, da so se smreke zamajale kakor v silnem vetru?
Veliki zmaj pod goro je poginil, ko je sveti vitez zamahnil z mečem v vse štiri strani neba, veliki zmaj vsega zlega, ki ga skoti naše sovraštvo čez leta in ga zima nahrani s strupenim mrazom podzemlja. Še nekaj dni bo voda kalna od njegove sive krvi.
Kaj bi ne bili veseli? Objeli smo se ter tako spremljali svetega Jurija vse do meje naše soseske. Toda njegov blagoslov je ostal pri nas!
Joj, kako prav so storili naši očetje, ko so dobremu vitezu postavili cerkvico v hribu! Danes bo maša v njej - glejte, že gre duhovnik po stezi ob potoku, kjer cveto šentjurjevske rože.p

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 04, str. 60

Že dolgo ni bil njen korak tako lahak in hkrati tako težak. Tudi ni vedela, ali jo navdaja bolj strah ali upanje. Hitela je. Kar vleklo jo je naprej po kolovozu, o katerem ji je šepetaje govoril skrivnostni neznanec. Naj nič ne sprašuje, ji je nekajkrat dejal, samo dobro naj posluša. In da upa, da bo na koncu našla kraj v bližini velike skale, ki je tako zaznamoval njeno in mamino življenje.
Njeni najzgodnejši spomini so tako zelo povezani z materinim otožnim obrazom. Komaj je dobro shodila, je že začutila, da se za njim skriva nekaj hudega, usodnega. In s temi občutki je odraščala. Pogovori sosedov in neznanih ljudi so ji počasi razkrivali, kaj mamo tako teži. Pogovarjali so se šepetaje, da so bile njihove besede komaj razumljive, in se plašno ozirali naokoli, če jim morda kdo prisluškuje, čeprav ni bilo nikogar v bližini. Stisnjena v kakšnem kotu ali skrita pod mizo je lovila posamezne besede. Čeprav je ujela sem pa tja le kakšno, je po vsakem takem pogovoru vedela in razumela nekoliko več. Še preden so ji povedali, zakaj nima očeta, je že vse vedela. In tudi vanjo se je ugnezdila tista grenka bolečina, ki jo je brala na materinem obrazu.
Bila je že v letih, vendar je hitela, kolikor je mogla. V mislih je ponavljala neznančev opis poti in pazila, da ne bi spregledala kakšne podrobnosti. Rekel ji je, da za pot ve samo iz očetovih besed, ki so se kot v blodnjah po delih trgale iz njega. Še zdaj ne ve, ali mu je oče to pripovedoval namenoma, ali mu je ušlo nehote in bi mu verjetno ukazal, naj o vsem molči. Zato naj ona vse čimprej pozabi, predvsem pa njega. On pa, odkar ve za takratne dogodke in to pot, čuti v sebi obupno težo in bolečino. Moral je spregovoriti, sicer ne bi mogel več živeti. Kar pobralo bi ga.
Kolovoz se je vedno bolj vzpenjal. Samo naprej naj gre, ji je bilo rečeno. Bala se je, da bi se pot nepričakovano razdvojila in ne bi vedela, po kateri naj gre naprej. Vsaka steza, ki se je odtrgala od kolovoza, jo je vznemirila in napolnila s strahom. In prisluškovala je, če je morda že slišati šumenje studenca. Pa je slišala le morečo tišino. Ko je že skoraj obupala, je tiho zažuborelo. Stekla je in kmalu zabredla v potok, ki je na široko prečkal kolovoz, da ji je voda napolnila čevlje. Kakšno olajšanje!
Srce ji je začelo glasneje utripati, ko je zagledala stezo, ki se je odcepila od poti in se usmerila navzgor ob potoku. Točno tako, kakor ji je bilo povedano. »Hvala Bogu!« je neprestano ponavljala. Steza se bo vlekla, ji je bilo rečeno. Toliko časa naj gre po njej, ko se bo začela spuščati. Takrat naj se spusti po bregu v grapo.
Steze kar ni hotelo biti konec. Negotovost je vedno bolj lezla vanjo. Se steza že dovolj spušča? Naj gre še naprej ali ne? V dvomu in negotovosti se je vprašala; »Bom sploh našla tisti kamen? Bom dovolj močna, da ga bom odmaknila?«
Končno. Steza se je začela spuščati, torej se mora spustiti v grapo. Samo kdaj in kje? Tega ji skrivnostni neznanec ni znal povedati. Še sama ni vedela, zakaj je kar naenkrat stopila s poti in se spustila po strmem bregu navzdol. Lovila je ravnotežje, se spotikala ob veje, skrite pod listjem, nemočno padala in se pobirala. Spuščala se je, spuščala in se ozirala, če bo kje zagledala kakšno skalo.
Strmina se je umirila v ozko dolino. Spuščanje jo je utrudilo, da so se ji noge tresle. Kam naj zdaj gre? Na slepo je zavila po grapi navzgor. Z begajočimi pogledi je nestrpno iskala kar koli bi spominjalo na skalo. Pa so bila povsod samo drevesa in grmovje. Tla so bila mehka in vlažna. Čutila je, da ji je začelo zmanjkovati moči. Že ob najmanjši oviri se je spotaknila. Le še upanje ji je dajalo moč, da je vedno znova vstala in iskala tisto skalo, o kateri ji je pripovedoval skrivnostni neznanec. V njeni bližini je bil umorjen njen oče, blizu nje zakopan, na grob pa so zavalili velik kamen. Pa skale ni hotelo biti nikjer! Prav nikjer. »Tudi groba ne bom našla,« se je vedno bolj bala.
Ko je zopet padla, se ni mogla več pobrati. Zavlekla se je do najbližjega drevesa in se naslonila nanj. Bolečina in razočaranje sta ji pobrala zadnje ostanke moči, misli pa so postale neskončno utrujene. »Vsega je konec.«
Še sama ni vedela, kako dolgo je bila tam ob tistem drevesu. Počasi se je bolečina izgubljala, misli pa umirile. Objela sta jo mir in tišina. Ne, ni se ji zdelo, res je čutila, da se je je dotaknila neka bližina. Tega ni doživela še nikoli. Kot da je nekdo položil roko na njeno ramo. Začudeno je pogledovala okoli sebe. Nikogar ni bilo. »Čudno,« je pomislila in vstala, Presenečena je bila, da skoraj ni več utrujena. Ozirala se je okoli sebe. Vse je bilo tako kot prej. Povsod samo smreke, bukve in grmovje. Pa vendar je dobro čutila, da mora biti tu nekje tista skala in tisti kamen, položen na očetov grob. Tu nekje!
Iz torbice je vzela svečko. Elektronsko. Iskala je primeren prostor. Nekaj korakov stran je ležal podolgovat kamen. Odstranila ga je in na njegovo mesto položila prižgano svečko. »Naj razsvetljuje to grapo, saj je tu nekje očetov grob.«
Pomislila je na mamo. Na njen trpeči obraz. »Le zakaj ni mogla mama priti sem, da bi začutila očetovo bližino? Vse svoje gorje in stiske bi lahko izročila zemlji v tej nesrečni grapi!«
Šele mrak jo je opomnil, da se mora vrniti. Če bo sploh našla pot nazaj. Pa saj se ji to ni zdelo niti tako pomembno. Pomembno je bilo, da je prišla v očetovo bližino in da se bo še vrnila. Takrat bo našla tisto skalo in tisti kamen, ki so ga vrgli na očetov grob in ga bo nekdo odstranil. Da bo lahko poljubila zemljo, ki skriva v sebi mamino in njeno bolečino.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2020), 43-44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel ... Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali ...
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal - ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo ... Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina ...
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica ...
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila ... »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah ...« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje ... Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil ...«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že ... Toda ti ... Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi ... sčasoma ... Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar ... Tako otročji je še ... Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo ... Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati ... In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo ... Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino ... Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo ...«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32

Nad hribi na vzhodni strani doline je jutranja zarja začela rahlo barvati nebo, ki je naznanjalo, da se poraja nov dan. Dan, ki ne bo kakor drugi dnevi, ampak največji dan v letu – praznik Kristusove zmage nad smrtjo, velika noč.
Proti cerkvi na hribčku sredi vas so hiteli trije starejši fantje in se pogovarjali o nalogi, ki jih čaka: da s pritrkavanjem, pesmijo zvonov, povzdignejo praznično slavje.
»Zdajle bomo pritrkavali sveto jutro, potem pa ves čas med vstajenjsko procesijo in med ofrom po maši, nazadnje pa še popoldne ob treh, saj je jutri še en praznik,« je dejal Janez, najstarejši med njimi. France in Tone sta mu pritrdila, Tone pa je pripomnil: »Velika noč je zelo naporen dan za župnika in cerkovnika, organista in pevce pa tudi za nas pritrkovalce. Hvala Bogu, da to delo opravljamo z veseljem, ljubeznijo in mislijo na Vstalega, v čigar čast se trudimo.«
»Zase lahko rečem, da sem najtežje že opravil, ko sem vstal,« se je pošalil France. »Vstati ob tako zgodnji uri bi mi bilo vse prej kot prijetno, če ne bi pomislil, da me čakajo zvonovi, ki se bodo z mojo pomočjo oglasili v mlado jutro in ljudem naznanili veselje velikonočnega praznika. Hitro se povzpnimo v zvonik, da nas ne prehiti sonce!«
Povzpeli so se po strmih stopnicah in stopili k zvonovom. Narahlo so potrkali po njih, kakor da jih božajo in jim sporočajo svojo ljubezen in hvaležnost.
»Jaz se bom držal velikega, kakor ponavadi,« je dejal France in prijel za ojnico, Janez in Tone pa sta hitela privezovat kemblja pri manjših dveh zvonovih.
Najprej je mogočno zapel veliki zvon, nato pa sta se mu v veseli in slavnostni pesmi pridružila manjša brata, da so skupaj zapeli v pozdrav Njemu, ki je premagal smrt in dal ljudem upanje. Vsul se je ta mogočni pozdrav skozi line, objel vaške hiše in sadovnjake ter se razlil po poljih, pobožal bregove ter se dvignil do redko posejanih oblačkov. Prebujale so se ptice po drevju in med grmovjem ter se s svojimi spevi pridružili slovesni hvalnici, ki je donela iz zvonika.
Pritrkavanje se nikoli ne sliši tako lepo kot ob zgodnjem jutru, ko v zraku še ni drugih glasov. Še posebej pa v velikonočnem jutru, ko pesem zvonov budi ljudi, ki se veselijo velikega praznika in procesije, ki se bo vila skozi vas in pri kateri bodo sodelovali z očiščenimi srci.
In zvonovi so peli svojo mogočno in slovesno pesem, da je postala dolina naenkrat vsa praznična. Sveta radost je napolnila srca dobrih ljudi, ki so pesmi zvonov prisluhnili in jo razumeli. Najbolje so jo razumeli pritrkovalci, ki so jo izvabljali iz svojih bronastih prijateljev in bili tako rekoč pri njenem izviru.
Celo uro so radostno peli glasovi zvonov, razveseljevali ljudi s svojim sporočilom: Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja!
»Mislim, da je za zdaj dovolj,« je dejal Janez. »Domov moramo, da se preoblečemo. Je že res, da ljudje ne bodo videli, kako smo med procesijo oblečeni, ker bomo v zvoniku, toda iz spoštovanja do tako velikega praznika se spodobi, da oblečemo najboljše, kar imamo.«
»Tako je prav,« je pripomnil Tone. »Sicer pa med mašo ne bomo v zvoniku in bomo tudi ljudem na očeh.«
***
Vstajenjska procesija je bila ob sedmih, pritrkovalci pa so bili v zvoniku že četrt ure prej, da so zvonovi vabili verne ljudi k največjemu prazničnemu slavju. Ob sedmih so zvonovi utihnili in pritrkovalci so se v veselem pričakovanju ozirali skozi line na množico okoli cerkve.
Župnik je pred božjim grobom z monštranco v rokah trikrat, vsakokrat višje, zapel ALELUJA in pevci so ta klic, vrisk veselja za njim trikrat ponovili. Ljudje so se zvrstili v procesijo in ko je zaplapolalo največje bandero, se je začela premikati. Vstali Gospod se je napotil med hiše in polja, da blagoslovi ljudi in delo njihovih rok.
Tedaj se je spet oglasil veliki zvon s svojo mogočno pesmijo v pozdrav Vstalemu. Ko sta se razigrano pridružila manjša dva, je njihova pesem objela procesijo in jo spremljala.
Janez, ki je pritrkaval na manjši zvon in je skozi lino gledal na procesijo, je sam pri sebi dejal: »Zame ni lepše slike kot je pogled iz zvonika na velikonočno procesijo v zgodnjem jasnem jutru.« Vso dolgo zimo in postni čas je prosil Boga in Marijo, zavetnico njihove župnije, za lepo vreme, da bo lahko tudi letos deležen tega pogleda. Bil je uslišan in iz srca mu je privrela iskrena zahvala.
***
Po maši so pritrkovalci spet šli v zvonik in pritrkavali tudi med ofrom, dokler niso vsi odšli iz cerkve še zadnji ljudje ter se napotili proti svojemu domu, da sedejo k družinskemu velikonočnem zajtrku – žegnu.
Ko so pritrkovalci prišli iz zvonika, so se za nekaj trenutkov ustavili pred cerkvijo in se dogovorili, da se dobijo še ob treh popoldne, saj bo naslednji dan še en praznik.
»Moj stari oče,« se je oglasil France, »da ni prave slovenske velike noči, če ni pritrkavanja.«
Tone je pristavil: »Letos pač ne bo mogel nihče reči, da se nismo zares potrudili.«
»Imaš prav,« je potrdil Janez, »glede pritrkavanja se ne more pritoževati, da ga je bilo premalo.«
»Ja, letos smo se res potrudili in sem prav zadovoljen,« povedal svoje Tone. »Sprašujem se, kako bo v bodoče s pritrkavanjem. Med mladimi ni videti posebnega zanimanja za to lepo slovensko navado.«
»Nekaj se le premika, ponekod delujejo pritrkovalske skupine,« je povedal Janez. »Res bi bilo zelo škoda, če bi se ta lepa glasba zvonov, ki je doma edino na Slovenskem, ne ohranila. Ohranila Bogu v čast in ljudem v veselje! Mi pač bomo pritrkavali, dokler bomo mogli,« je zaključil pogovor in svoja dva prijatelja pozdravil: »Vesele praznike in nasvidenje popoldne.«

MALAVAŠIČ, Ivan. (zgodbe) Ognjišče (2022) 05, str. 78-79.

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.