“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
zgodba3 09 2017Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

zgodba3 09 2018Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.

Filipa je presenetila prošnja prijatelja Maksa. Razlagal mu je, da je v hudih škripcih, ker mu je naprošeni fotograf tik pred zdajci odpovedal sodelovanje na hčerkini poroki. Njemu se od vseh teh priprav že meša, saj skoraj vse sloni na njegovih ramenih. Med točo njegovih besed se Filip ni mogel spomniti primernega izgovora, saj bi najraje rekel ne, in je samo neodločno odkimaval.
»Saj si že fotografiral na številnih, tudi pomembnih prireditvah,« ga je skušal pridobiti Maks, »zato teh nekaj poročnih posnetkov zate ne bi sme biti noben problem.«
»Že, že,« se je branil Filip, »toda v cerkvi se ne bi najbolje znašel. Saj več, da v cerkev bolj redko zahajam.«
»Naj te ne skrbi! Vse ti bom natančno razložil. Poročni obred in tudi potek maše.«
zgodba2 09 2018Hotel je že reči ne, toda ta besedica mu kar ni hotela z jezika. Vživel se je v prijateljevo stisko in je prikimal. Maks mu je z vso močjo stisnil roko: »Vedel sem, da si pravi prijatelj!«
»Res sem že fotografiral marsikje,« je premišljeval med potjo domov, »upam, da se bom znašel tudi v cerkvi.« Rad je vzel v roke fotoaparat. Zanj je bil čudežna napravica, ki ustavi čas in trenutke zapiše za desetletja. Samo delček sekunde je treba ujeti.
Še isti dan si je ogledal cerkev, kjer bo poroka, potem pa po telefonu poklical Maksa, da mu je vse razložil. Hotel je vedeti za vsako podrobnost, da mu je Maks na koncu rekel, da je zadevo vzel skoraj preveč resno.
»Pa sem se res preveč bal, kako bo šlo,« je med poročnim obredom prišlo na misel Filipu. Hkrati pa je bil vesel, da se je zaradi teh priprav vedno znal postaviti na pravo mesto, da je naredil najboljše posnetke. Užival je, ko je skozi objektiv opazoval srečo ženina in neveste in skušal jo je ujeti tako, da jima bodo ti trenutki ostali zapisani v spomin za vse življenje.
Pozdrav miru mu je s stiski rok med novoporočencema in sorodniki ponudil kar nekaj motivov, ki jih je bil posebno vesel. Ko je iskal naslednji motiv, je opazil, da se je sončna svetloba skozi pisane barve stranskega okna čudovito razlila po sredini oltarja. Stopil je bliže. Pogled mu je obstal na duhovnikovih rokah: vzel je posvečeno hostijo, jo za trenutek držal nad kelihom, nato pa jo je previdno prelomil. S palcem in kazalcem je šel počasi po obeh prelomljenih robovih, da bi morebitni drobci hostije padli v kelih z Rešnjo krvjo. Zazrl se je v duhovnikov obraz: na njem je bral mir in predanost.
»Ta mož trdno veruje, da ima v rokah živega Boga!« ga je prešinilo. Zdelo se mu je, da je odkril nekaj, česar z razumom ni mogoče dojeti. Stopil je še bliže, izostril sliko in sprožil. »Upam, da sem ujel pravi trenutek.«
Po maši je bila gostija na kmečkem turizmu. Bilo je zelo živahno in imel je veliko dela. Pozno popoldne se je oglasil tudi župnik, ki se je po skupinskem slikanju zaradi nujnih obveznosti začel poslavljati.
Prišel je tudi do Filipa. Pohvalil ga je, da je bil mašo in poročnim obredom zelo neopazen.
»Vi ste pa meni dali misliti,« je rekel Filip.
»Res? Zaradi česa?« se je začudil župnik.
»Zaradi neke kretnje.« Župnik ga je vprašujoče pogledal. »Ker ste tako skrbno prelomili hostijo in se s prsti sprehodili po njenih prelomljenih robovih.«
»To ste opazili?« je bil župnik presenečen. »Ne morem drugače,« je dejal. »Do nedavnega so hostije pripravljale sestre karmeličanke iz samostana v Sori, zdaj pa jih ne pečejo več. Škoda. Njihove se niso drobile. Te, ki jih dobivamo zdaj, je težko prelomiti in tudi drobijo se. Bog ne daj, da bi se kakšen drobec posvečene hostije izgubil!«
»Sem si kar mislil, ko sem vas videl,« je dejal Filip. »Vi verujete ...?« ni dokončal stavka.
»Z vsem srcem in vso dušo trdno verujem, da je v hostiji navzoč živi Jezus,« je dejal župnik in mu podal roko.
Filip je komaj čakal, da slike v miru pogleda doma. Nekatere so mu zares dobro uspele. Ustavil se je ob sliki, ki jo je najbolj nestrpno pričakoval. Čeprav je bila posneta v trenutku in ni bilo časa za razmišljanje, je bil s kompozicijo zadovoljen. Posebej ga pritegnil duhovnikov obraz. Izžareval je vero v bližino Božje ljubezni. Kar ni mogel odtrgati pogleda od njega.
Ko je prišla domov žena, ji je pokazal sliko. »Kaj ti pove?«
»Lepa je,« je rekla.
»Samo to?«
»Čudovita igra svetlobe.«
»Pa izraz na duhovnikovem obrazu?«
»Umirjen.«
»Pa nič drugega?« jo je razočaran vprašal.
Žena ga je nekoliko začudeno pogledala.
Filip pa je kar naprej strmel v sliko.
“To, kar vidim na tej sliki,” mu je prišlo na misel, “je mogoče videti samo z očmi vere. Meni je bila dana ta milost.”
JARC,Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 91.

Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti ... čna! Sti ... čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
zgodba1a 09 2014Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ....«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi ...«
»... saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
zgodba1 09 2018Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice ...
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
zgodba1 08 2013Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil ...« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu ...
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat jo srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
Martina Hafnar

Ognjišče (2013) 08, str. 22

Blag veter je zapihal v veje mlade lipe in odnašal s seboj dišeči vonj njenega cvetja. V krošnji je šumelo in slišalo se je brenčanje čebel.

Bila je nedelja, ko sta si Ana in Peter v njeni senci razgrnila odejo in srkala doma pripravljeno limonado z ledom. Senca ni bila še prav velika,saj sta lipo zasadila tisti dan, ko so postavljali temelje za novo hišo, sedaj pa živita v njej dobra dva meseca.

To je bila prva nedelja, ko nista imela obiskov – sorodniki in prijatelji so radi prihajali v njun novi dom. Prav je tako, saj pregovor pravi, da je vrednost hiše v tem, koliko prijateljev jo obišče, in ne v tem, koliko bogastva je v njej.

Mir, ki je zavel tisti dan, bi ju lahko zelo osrečil. Pogovarjala bi se ali pa samo brez besed zrla v sinje nebo. Ana je bila sicer bolj tihe narave, zato pa je bil Peter vedno pripravljen za pogovor. A tokrat kar ni našel prave besede, da bi spregovoril.

Zbiral je pogum, da izpove resnico, ki ga gloda od tistega dne, ko je Ano prvič videl na vlaku in kjer se je začela plesti njuna vez. Začutil je, da je Ana prav takšna ženska, kakršno si je želel: prijazna, previdna z besedami in polna vere vase. V prsih je čutil, kako ga tišči, in v grlu je imel tako velik cmok, da se besede ostale neizgovorjene.

zgodba2a 08 2015Pogledal je Ano, ki je naslonila glavo na njegovo ramo, kako mirna je in vsa predana opazovanju čudovite, od sonca obsijane narave. Bilo ga je strah, da ne bi začutila, kako mu razbija srce. Pogledal je proti nebu in iz srca mu je privrela tiha prošnja: »Gospod, reši me moje tesnobe! Daj mi moč, da ji odkrijem svojo bolečino.«

In zdelo se mu je, da je njegova prošnja uslišana. Srce se je odprlo in ust so mu prišle besede, ki jih že neštetokrat oblikoval v mislih, a so ostale v njem. Vsako besedo je tehtal in tehtal, ali bo taka, da je ne bi preveč prizadel. Čutil je, da mora biti do nje iskren in ji povedati resnico, ki bo osvobodila oba.

»Draga Ana, dobro vem, kako zelo si želiš imeti otroka. Tolikokrat si me že vprašala, kdaj bo pravi čas, da se odločiva zanj, pa sem ti vedno odgovarjal, da še ni prišel pravi čas. Priznati ti moram, da pri tem nisem mislil na čas, temveč me je bilo sram in strah povedati resnico ... Nikoli ne bom mogel postati oče. V otroštvu sem prebolel bolezen, ki je pustila te posledice ...«

Ob njegovi izpovedi je Ani krvavelo srce, vendar se je trudila ostati mirna. »Marija, pomagaj mi sprejeti božjo voljo po tvojem zgledu,« je molče prosila.

»Ana, oprosti, da ti tega nisem povedal že prej. Priznam, bil sem sebičen, mislil sem le nase,« je iskreno priznal Peter. »Toda tako zelo te ljubim in pomeniš mi vse, zato se ti nisem upal povedati resnice, da me ne bi zapustila ...«

Ana ni mogla spregovoriti, govorile so njene solze. Oklepala se je Petra in mu ihtela na rami. Peter je pri vsej bolečini čutil olajšanje, da se je končno rešil bremena, ki ga je tako dolgo tlačilo in pritiskalo k tlom.

Dolgo časa sta molčala. Potem pa je Ana dvignila glavo, ga pogledala v oči in dejala: »Imava drug drugega, Peter. Zaupajva v Boga. Pustiva, da čas naredi svoje – tudi čudeži se godijo, le verjeti je treba. Morda je čudež že to, da sva se spoznala in da sva danes eno. Ostaniva povezana v božji ljubezni in bova močna.«

Tako močno sta se objela, da sta komaj dihala. Peter je s poljubi posušil Anina solzna lica. Pri srcu mu je bilo lažje: Ana ve resnico in v moči ljubezni jo bosta lahko nosila ... Ljubezen dela čudeže. Morda se res lahko zgodi.

Irma

Je pač tako: nekateri ljudje hočejo imeti bogastvo, večina pa zna živeti srečno v skromnosti. Jernejčevi so imeli veliko in skrbno obdelano kmetijo, pa samo enega sina. Ne, niso ga razvajali, toda nekih čudnih želja in misli se je nalezel drugje. Rad je namreč gledal televizijo, posebno nadaljevanke o ameriških bogataših in občudoval njihove vile. V sebi je pomislil, da bo tudi on lepega dne bogat. To je kmalu povedal materi in očetu. Začudila sta se: "Mi imamo vsega dovolj, bogataši pa nismo. Ostani v teh mejah!"
"O, ne, nikoli, jaz bom bogataš!" je trmasto vztrajal. Starša sta odnehala, misleč, da je to prehodna mladostniška muha in da bo pozabil. A ni odnehal. Nekega dne jima je povedal: "Obogatel bom z ženitvijo. Oženil se bom z bogatašinjo, živeli bomo v izobilju in ponosna bosta name." Ker sta molčala, je dodal: "To ne bo težko. Le poiskati moram pravo nevesto." Ponovno sta oče in mati odnehala.

+++

V vasi so imeli cerkev svete Ane in poleg nje trgovino. Nedaleč proč so bile šole, od osnovne do treh srednjih - trgovske, gimnazije in šole za tekstilno stroko. V vseh je radovedni fant, iščoč pravo, videl, kako lepa dekleta prihajajo tja. Lahko izbiram, si je rekel in je - iskal.
Ana se mu je zdelo lepo oblečena in pomislil je, da je bogata, ko lahko kupuje v imenitnih prodajalnah. Tudi ona je vrgla oči na postavnega mladeniča, visokega, ljubeznivega in ni odklonila, ko jo je povabil plesat v disko in v slaščičarno. Tam ni skoparil. Znal je prijazno osvajati, bil je nevsiljiv. Mnogi so opazili, da sta postala par. Predstavil jo je staršem in vse je kazalo, da bo mlada ljubezen dozorela v trajno zvezo.
Pa se je pojavila tista Jernejčeva želja po bogastvu. Vprašal je Ano, če mu lahko zaupa, v kateri modni hiši kupuje svoja draga oblačila.
Zastal ji je korak, pogledala ga je smeje, dejala veselo: "V modni hiši? Nobeni! Sama jih šivam!"
"Ssssaaama?" je bil presenečen. "Tako lepo znaš šivati? Kdo te je naučil?" Odgovorila je, da znajo vsi v družini šivati, plesti in izdelovati še marsikaj. Poparilo ga je. Sklenil je, da bo šel v banko vprašat, ali ima in koliko ima na hranilni knjižici. Osebno je ni upal vprašati. Resnično je odkorakal k bančnemu okencu za hranilne vloge. "Ja, gospodična Ana ima hranilno knjižico. Od dne­va, ko je šla v službo. Zelo varčna je." Potem se je zaletel: "Prosim, povejte mi, koliko je prihranila." Uradnica se je razjezila: "Tega pa seveda ne smem povedati!"
Povedala pa je Ani o dogodku, ker jo je poznala. Ana je brž uganila, kako je z zadevo, kaj hoče od nje Jernejc, in je prekinila njuno zvezo za večno.

+++

Mladenič se ni preveč vznemirjal. Ozrl se je pred cerkev in tam zagledal čudovito plavolasko. Po maši je šla domov. Pohitel je za njo, se opravičeval, da je zamudil mašo in jo prosil, naj mu pove, o čem je pridigal duhovnik. To je z veseljem naredila. Obljubil je, da pojde naslednjo nedeljo k maši. Mati in oče sta se začudila in hkrati razveselila, saj sta vedno hodila k maši le onadva, on pa je doma gledal televizijske nadaljevanke o bogatih.
Punca se je imenovala Darinka in je bila trgovčeva hči, prav gotovo ne revna. Tako je ocenjeval Jernejc. Vitka plavolaska se ni razkazovala s svojo lepoto. Bila je verna, kot vsa njena družina, in mladenič se je znal tudi v tem prilizovati in delal se je, da gre prav rad z njo v cerkev. Oče trgovec in mati gospodinja ter njene tri sestre so sprejeli fanta za svojega in samo nekaj tednov je manjkalo do poročnega dne, ko se je zgodilo.
Darinkin oče je v pisarni podpisoval neke papirje, ko je prišel na obisk znanec. Pohitel mu je naproti, da bi ga že na dvorišču sprejel. Jernejc je to videl. Ozrl se je okoli in ni videl nikogar, pa je začel prebirati tiste listine. Bile so iz banke, odkoder je trgovec jemal posojilo z večjo vsoto. Jernejc je razumel: niso bogati. Jemlje posojilo, sicer samo premostitveni kredit, tako je pisalo, ampak Darinke ne bo poročil, ker on mora najti nevesto z bogastvom, ne pa z bančnimi dolgovi!
Umaknil se je. Darinka ni izvedela vzroka, ni pa se stopila od žalosti - saj ni vedela, kaj bi ona, neizkušena, počela na kmetiji. Pa se je zadeva samodejno razvozlala. Ne bo kmetovala pri Jernejčevih.

+++

zgodba1 08 2003Tamara je imela hišo sredi vasi in v njej trgovino. Bila je izučena trgovka. Hišo sta ji zapustila dedek in babica.
Jernejc je nekega dne vstopil, da bi kupil darilo za mamo. Bil je presenečen. Nikjer drugje ni videl tako bogato obloženih polic, zamrzovalnih skrinj in vsega drugega. Tamara je pri blagajni preštevala dnevni izkupiček. Bila je sama. Ob pogledu na šop bankovcev je Jernejcu zaigralo pri srcu in rekel si je: "Tu pa je denar!" Za mamo je izbral buteljko z zlato etiketo, kar je pomenilo, da je bilo vino nagrajeno.
To je bil začetek. Zbližala sta se, v prostem času hodila skupaj, a ne v cerkev, pač pa v imenitna gostišča. Ni nasprotoval, ko je ona plačevala, saj je bil prepričan, da je bogata.
Toda že čez tri mesece je ugotovil, da so bankovci bolj drobiž, in ne vreče, polne denarja. Za normalno življenje ne bi nič manjkalo, vendar on je še vedno hlepel po bogastvu. Moral ga je še iskati. Tamara ni bila prava zanj.

+++

Ana, prva, Darinka, druga, in Tamara, tretja, so našle srečo drugje.

+++

Minilo je sedem let. Jernejc je ostal sam. Mati in oče sta odšla kmalu eden za drugim. Za kmetijo je fant bolj slabo skrbel, pa je marsikaj propadlo. Obdeloval je le nekaj njiv, redil par konj in tri krave, stroji so rjaveli in zanemarjena hiša ni bila več topel družinski dom.
Rodila se je nedelja. Vsa s sončnimi žarki presijana in iz zvonika je odzvanjalo konec maše.
Jernejc je pogledal v kuhinjo in videl, da nima niti kruha. Vedel je, da je trgovina z živili dopoldne odprta. Vzel je denar in torbo. Pot mu je prekrižala sestradana mačka. Jezno jo je brcnil. Jernejc je moral mimo cerkve, če je hotel priti do trgovine. Verniki so odhajali, pred cerkvijo pa so še stale tri mlade žene z otroškimi vozički. Prvi je bil moder, drugi temnordeč in tretji svetlozelen. Mamice so se mu zdele znane. Ko je stopal mimo njih, jih je res prepoznal: prva je bila Ana, druga Darinka in tretja Tamara. Ni jih pozdravil, pa tudi one se niso zmenile zanj.
Pomislil je: gotovo se tako vneto pogovarjajo o tistih, ki spijo ali čebljajo v vozičkih. In ni se motil: Tamara je varovala svojo hčerkico, drugi dve pa sinova. Govorile so o tem, s čim jih hranijo, kaj že znajo reči, koliko so stari in koliko sreče prinašajo v družino.
Jernejca je stisnilo pri srcu. Hotel je denar, veliko bogastvo. Izbiral je, sreče pa ni našel.
Ni kupil kruha, ni šel v trgovino, vrnil se je domov. Razjokal se je. "Tako sam sem, velika kmetija propada, nihče me ne pričakuje. O, pač, mucko imam!" se je spomnil. "Mucika, pridi!" jo je poklical. "Mucika, kje si? Pridi, boš vsaj ti z menoj! Muca! Muca! Slišiš?" Nihče se ni odzval, muca ni zamijavkala. Jernejc je zajokal še glasneje: "Odšla je, ker sem jo brcnil in mnogokrat pretepel." Niti mačke ni več v hiši." Da bi vsaj malo pozabil, je legel spat. Sanjal pa je o lepih mladih mamicah s tremi vozički pred cerkvijo.

VOLARIČ, Zlata. (zgodbe). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 8, str. 31-32.

Zajemi vsak dan

Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob zbrani molitvi rožnega venca novo luč, ko jih “ob roki” svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom.

(Anton Strle)
Sobota, 20. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh