S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.

Rahlo upognjena s svetlo naglavno ruto, ki si jo od časa do časa pomakne na čelo, da je med delom ne bi slepilo sonce, stopa previdno po strmini. Čeprav se počasi in težko premika po vinogradu, je obrezovanje trt njeno najljubše delo.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
S temi besedami je naša mama blagoslovila vsako srečanje.

LR (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo ...« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50

Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.

Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest ... Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela ... In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32

Skozi veje smrek, na katerih so se pozibavali snežni kristali, so pronicali sončni žarki, ki so zimsko pokrajino spreminjali v idilo, kakršne se je Valerija spominjala iz svojih otroških let. Nič kolikokrat so se z vaškimi otročaji na pobočju ob gozdu sankali, kotalili po snežni strmini, postavljali snežake. Pirnatov Jože je ob nedeljskih popoldnevih privlekel s seboj skoraj tri metre dolg tulec sena, povezanega s folijo, ki mu je sam pravil raketa. Nanj se je včasih spravilo tudi do deset paglavcev in se spustilo po pobočju. Drselo je kot le kaj in ko so se hoteli zaustaviti, so se vrgli v sneg vsak na svoji strani rakete, se režali in se valjali po snegu.
S sosedovo Milko sta postavljali najlepše snežake. Vselej sta snežaka opremili s čim posebnim. Nekoč, se spomni, je doma vzela rdeč predpasnik, ki ga oče kupil mami na Barbarinem sejmu in ga je imela najraje. Več dni ga je iskala in spraševala vse po vrsti, če so ga kje videli. Nihče ni nič vedel. Valerija je molčala kot grob in si mislila, da bo takoj, ko se bo njun snežak stopil, predpasnik nesla domov. Zdaj pa vendar ne more vzeti predpasnika snežaku, ki bo krasil pobočje mogoče tudi dva meseca! To so bili še časi, ko je obilo snega zapadlo že več dni pred božičem in se je v kapljicah počasi spreminjal v pijačo prebujajoče se narave šele v prvih marčevskih dneh. Tudi zato je pozabila na predpasnik, ki ga počasi nihče več ni omenjal. Mama pa, kakor da se je sprijaznila s tem, da ga več nima.
Z veje se je skotalila kepa snega in padla na tla tik pred njo, kot bi ji želela pregnati spomine. “Dobro, da sem se na pot odpravila z vlakom, ceste niso nič kaj primerne za voznike kot sem jaz,” je pomislila. Sicer pa sta bila pri hiši le dva avtomobila in drugega je sin potreboval, moža pa tudi ni mogla pustiti brez prevoznega sredstva. Odločila se je, da bo praznike preživela pri mami, ki bi se morda preveč predajala spominom na očeta. Pred kratkim se je za vedno poslovil in zdi se ji, da ga mama z vsakim dnem bolj pogreša. Poskušala ji bom ustvariti nekaj tistega, kar nam je sleherni božič poklanjala ona. Pomagala ji bo speči potico. Pod smrečico, ki jo bosta skupaj postavili na predbožični večer, ji bo postavila darilce, skupaj bosta odšli k polnočnici … Končno ji bo vrnila predpasnik. Ne bo tisti, ki si ga je izposodila za snežaka – kot po naključju je dobila skoraj takšnega, kakor ga ima v spominu. “Mamo bo z njim prav gotovo razveselila,” je pomislila.
Pot, ki jo je v dijaških letih nič kolikokrat prehodila, je ni preveč utrudila. Pospešila je korake, le še malo, pa bo zagledala domačo hišo.
Že od daleč se ji je zazdelo, da se na dvorišču njene domačije nekaj dogaja. Vrata hiše so bila na odprta, na dvorišču pa je stal avto. Prav ko je zavila na dvorišče, je pripeljal kombi in voznik je tik ob njej ustavil: »Saj je tukaj doma Voglarjeva Marija?«
»Ja, prav tu, zakaj jo pa iščete?« se je začudila.
»Zdravnik sem, menda se slabo počuti,« ji je na kratko odgovoril.
Stekla je za avtomobilom. Želela je še pred zdravnikom priti do svoje matere. Iz hiše je stopila sosedova Milka.
»Kaj je narobe?« je bruhnilo iz nje, ne da bi jo uspela pozdraviti.
»Valerija, kako sem te vesela … Tvoja mama se slabo počuti in raje sem poklicala zdravnika. Saj ne, da ji sama ne želim pomagati, le strah me je, saj veš, kako je pri starejših ljudeh, lahko je kaj hujšega. Že včeraj me je prosila, da sem čez noč ostala pri njej. To se doslej ni nikoli zgodilo,« je hitela pojasnjevat Milka. Med tem časom se je zdravnik mimo njiju izmuznil v notranjost. Obe sta pohiteli za njim. Milka ga je povabila v sobo, v kateri je mama, odkar ni očeta, pogosto prebila noč. Včasih je bila to soba brata, ki pa le redko prihaja. Jože si je takoj po študiju poiskal delo v Kanadi. Z očetom se nista kaj preveč razumela in sama si je velikokrat mislila, da je pač poiskal svoj način, kako ubežati očetovim kritikam. Sam je bil vzgojen v povsem drugih časih in ni bil pripravljen sprejeti sinovega načina razmišljanja, njegovih prijateljev in povsem drugačnih pogledov na življenje. Zdaj, ko očeta več ni, pa je navezanost na dom že zdavnaj izginila in tako tudi svoje matere ne obiskuje.
Stopili so v sobo. Na postelji je vsa nemočna ležala Marija. Valerija je pristopila k postelji. »Mama, kaj je s tabo?«
»Valerija, kdo pa je tebe poklical?« se je ozrla proti Milki. »Saj ni tako hudo. Malo se mi vrti in ne morem vstati. Slabotna sem, saj bo minilo.« se je obrnila proti zdravniku.
»Malo vas bom pregledal,« je Mariji potipal čelo, »morda res ni kaj hujšega.«
Obe z Milko sta stali ob postelji in opazovali zdravnika pri njegovem delu. Marija je ubogljivo sledila njegovim navodilom. Tako drobna in nebogljena se je v tistem trenutku zdela Valeriji. Skoraj ni mogla verjeti, da vse do danes ni opazila, kako življenje polzi iz nje. Še pred nekaj trenutki jo je v mislih videla močno in pokončno žensko, za katero je bila prepričana, da zmore opraviti sleherno nalogo, ki ji jo življenje naloži. Kar sram jo je postalo v tistem trenutku. Kako le je lahko spregledala njene žalostne oči, njeno nemoč, njeno osamljenost. Zavedala se je, kako prav je storila, da se je potem, ko sta ji otroka povedala, da bosta za praznike odpotovala s prijatelji, odločila da sama preživi ta čas skupaj z mamo.
Zdravnik je potrepljal Marijo po roki in se obrnil k Milki in Valeriji: »Samo počiva naj in bo vse dobro. Mislim, da je gripa.«
Valerija je začutila olajšanje. Ko je Milka pospremila zdravnika, ki ji je izročil recepte za zdravila, je sama stopila k postelji in nežno objela mamo in ji zašepetala: »Mama, nihče me ni poklical, sama sem se odločila, da bom praznike preživela s tabo, Otroka nameravata odpotovati, Franjo je sprejel dežurstvo v službi in nihče ni imel nič proti moji odločitvi. Upam, da tudi ti nimaš.«
»Samo pazi, da še ti ne zboliš,« jo je nalahno odrinila. »Res sem vesela, da si doma,« je pritrdila.
Milka se je na hitro poslovila in ji obljubila, da se bo naslednje dni kaj oglasila, zdaj pa naj se kar posveti svoji materi.
Dan se je nagibal k večeru in mrak se je že spajal z belino zimske idile. V sobi, kjer je mirno spala Marija, je bilo še dovolj svetlo, da je Valerija, ki je sedela ob postelji, jasno zaznavala poteze na njenem obrazu. “Kako je le mogla spregledati mamino bolečino, ki se je tako jasno zapisala v njene gube?” se je očitajoče spraševala. Kako samoumevno se ji je vedno zdelo, da ji je ta ženička, ki leži pred njo, vsak trenutek prisluhnila, ji naklonila čas, da ji pomaga. Solze, ki jih je pretakala v času svoje mladostniške naivnosti, so se je vedno dotaknile. Z modrimi nasveti jo je popeljala skozi prve mesece prilagajanja na zakonsko življenje, ji stala ob strani, ko je potrebovala varstvo za svoja otroka, jo tolažila celo, ko je izgubila očeta.
Zdaj šele sliši njene besede: “Vsi bomo odšli.”
“Upam, da imam še dovolj časa, da ti namenim vsaj delček tega, česar sem bila deležna skozi svoje otroštvo, skozi čas, ko si mi bila vsak trenutek na voljo. Tudi jaz ti lahko kaj dam.”
»O Valerija, tukaj si,« jo je iz razmišljanja zdramil mamin glas. »Ni se ti treba bati zame,« se ji je nasmehnila.
Valerija jo je samo prijela za roko in jo tiho prosila: »Mama, zmoliva skupaj, kakor sva včasih ob božičnih večerih.«
»Pa saj še ni božič,« se je začudila.
»Za vajo,« je prosila še enkrat Valerija.
V sobo, napolnjeno z mrakom zimskega večera, je vstopil blaženi mir, ki ga je božala molitev mame in hčere: Oče naš, Zdrava Marija, Sveti angel, varuh moj, Tebe ljubim, Stvarnik moj …
Marija je s pomočjo domačih čajev in zdravil, ki jih je predpisal zdravnik, hitro okrevala. Božič sta preživeli v prijazni domačnosti, tudi po potici je dišalo. Valerija jo je prvič zamesila po maminih navodilih. Tako blizu, kakor v tistih dneh, si nista bili še nikoli.

ANŽEL, Ana, Ognjišče (2022) 1, str. 78-80.

Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na ... Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33