»Katarina!« je presenečeno obstala moja šefinja, ko me je videla prihajati po stopnicah iz frančiškanske cerkve. »Kje si pa bila?«
»No, v cerkvi.«
»Kaj pa si delala?«
»Pri maši sem bila.«
»Pri maši? Že pred službo? Ja, kdaj si pa potem vstala?«
Ni počakala mojega odgovora, ampak je, kot da je v tem hipu prišla do nekega pomembnega spoznanja, veselo, presenečeno in nejeverno hkrati, vzkliknila: »Zato ti prideš vsako jutro v službo tako ... tako ..., kot da priplavaš z oblakov,« je iskala pravi izraz. »Le kaj delaš tam med tisto peščico starih ženic, ki se hodijo v cerkev samo gret?«
Nisem ji nič odgovorila, pa tudi priložnosti nisem imela, saj je svoje opažanje že razlagala sodelavcem, ki so, vsi zaspani, pričeli prihajati v službo. »Poslušajte, naša Katarina hodi v cerkev. Na lastne oči sem jo videla prihajati po tistih stopnicah.« Z roko je pokazala v smeri proti cerkvi.
Za večino ta novica ni bila tako ‘šokantna’, saj so vedeli, da prihajam s podeželja, in v tistih časih je bilo podeželje še pretežno krščansko.
zgodba3 01 2015Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
»Res me zanima, zakaj hodiš v cerkev?«
»Da se srečam z Jezusom, se pogovorim z njim in ga pozdravim.«
»Kako pa veš, da je tam?«
»Duhovnik in starši so mi povedali.«
»Starši ti marsikaj povejo, pa jim res verjameš?«
»Ja, vse jim verjamem.«
»Tudi to, da Miklavž prinaša darila in da štorklja nosi otroke?«
»V Miklavža verjamem, tudi v njegova dobra dela, ki jih je storil v svojem življenju, verjamem. Verjamem pa tudi, da živi veliko dobrih ljudi, ki mu še danes posodijo svoje roke in odprejo svoje srce, da otroke po njih razveseli z darili. Za štorklje ki bi nosile otroke, pa prvič slišim. V naši družini nas je vse rodila naša mama. Njene nosečnosti sem videla, jih spremljala in se z njo pogovarjala, kaj počne otročiček v njenem trebuhu in kako ga bova negovali, ko bo rojen.«
»Ne smeš vsega verjeti, kar ti pravijo,« je že malo utišala svoj zasmehujoči glas, »ne smeš vsega verjeti, tudi staršem ne. In kaj te še učijo?«
»Da moram biti poštena, da vas moram spoštovati, ubogati in upoštevati vaša navodila.«
Presenečeno me je pogledala: »So ti res to naročili?«
»Res. Rekli so mi, da moram vas in delo, ki mi ga naložite, vedno blagoslavljati. Vedno moram narediti po svojih najboljših močeh, tudi če mi boste dali počistiti stranišče.«
Šefinja je onemela. Zastrmela se je vame in me samo ocenjujoče gledala.
»A ni prav, da me tako učijo?« sem vprašala, da bi prekinila mučno tišino.
»Katarina, ti imaš krasne starše,« je dahnila.
Kmalu so ugotovili, da ob petkih ne jem mesa. Čudili so se temu in me spraševali o pomenu tega. Šestnajstletna vajenka sem jih morala učiti in jim razlagati še marsikaj, kar nam je prineslo razgibano dogajanje cerkvenega leta.
Obiskovala sem mladinski verouk in tudi doma veliko spraševala ter brala Ognjišče, iskala sem odgovore vsepovsod, saj nisem hotela izpasti kot nevednica. Razlagati take stvari ‘nevernim Tomažem’ ni bilo lahko. Niso verjeli samo na besedo, češ starši so me tako učili. Hoteli so stvari ‘prijeti’ in ‘otipati’. In mojih argumentov bi kmalu zmanjkalo, če tudi sama ne bi iskala odgovorov na pravih mestih. Še sedaj sem hvaležna tem ‘nevernim Tomažem’, saj so mi nehote pomagali, da sem na ta način prišla do svoje trdne osebne vere.
Na velikonočni ponedeljek mi je mama pripravila pravo pojedino za moje sodelavce: pravo domačo šunko, pirhe naših kokošk, hren z domače njive, sladki domači kruh in domačo, bogato nadevano orehovo potico. Vse to sem prinesla v službo in za malico postregla sodelavcem. Vsi so bili presenečeni in veseli vsega dobrega, kar sem prinesla. Niso mogli prehvaliti dobre malice, čeprav ni bila blagoslovljena, in vedno znova so mi naročali, naj se zahvalim mami za vse poslano.
Bila sem kar malo nečimrna, ko sem jim razlagala, s kakšnim namenom je kakšna stvar položena v velikonočno košaro. Zavzeto so me poslušali, mogoče tudi zato, ker so imeli polna usta dobrot.
Po malici me je šefinja poslala, da bi pospravila skladišče. Še dobro nisem začela delati, že je prišla za menoj. Bili sva sami.
»Katarina, se ti zelo mudi iz službe? Bi lahko danes bila eno uro kasneje doma?«
»Lahko.«
»No, potem me počakaj nekaj minut, bova šli skupaj iz službe.«
Še vedno nisem vedela, kaj me čaka, vendar sem jo ubogala in počakala. Sodelavci so se že zdavnaj razšli, ko sva stopili na ulico.
»Kam pa greva?« se jo plaho vprašala.
»Tja gor po tistih stopnicah,« mi je pokazala stopnice, ki vodijo v frančiškansko cerkev. »Že zelo dolgo nisem bila v cerkvi, pa ne bi rada šla sama. Rada bi videla, kaj je tam takega, da tebe vsak dan vleče tja.«
Od veselja me je stisnilo v prsih. Aleluja! Najraje bi vriskala z Vstalim, se veselila na vse grlo.
Pa nisem storila ničesar od tega. Samo tiho sem se ob šefinji vzpenjala po stopnicah in se skupaj z njo podala v cerkev.
Sedli sva v čisto zadnjo klop in za dolgo časa tiho obsedeli ...
Katarina

Ognjišče (2015) 01, str. 50

V rokah je držal razglednico, na kateri je bila slika zasnežene vasi. »Dragi naš Janko! V teh prazničnih dneh boš še pogosteje v naših mislih. Naj ti novorojeno Dete daje moči in te varuje, da se boš srečno vrnil med nas! Lep pozdrav od vseh domačih!« Čeprav je vsebino znal že na pamet, je znova gledal v majhne črke, ki jih je napisala mamina roka. Še močneje kot običajno je občutil domotožje.
Zatopljen v misli o svojih najdražjih je Marka opazil šele, ko je ta prisedel k njemu na trdo vojaško posteljo. »Kaj ti je, Janko? Ali ti najdražja sporoča, da si je izbrala drugega, ko se držiš tako žalostno?« »Ah, ne! Le mamino voščilo prebiram. Nocoj bi bil tako rad med domačimi.« »Ali je kakšen poseben dan?« je radovedno vprašal Marko, »Božični večer je!« je tiho rekel Janko in se ozrl naokoli, če kdo prisluškuje njunemu pogovoru. »A, to je tisti večer, ko greste ponoči v cerkev? Jaz o tem ne vem prav veliko. Pri nas praznujemo le Silvestrovo. Zadnja leta sem ga preživljal v družbi vrstnikov. Kot deček pa sem bil v prazničnih dneh najbolj osamljen otrok na planetu.« »Kako to?« je bil začuden Janko.
»Moja starša sta zdravnika in za praznike sta dežurala. Pogosto kar oba na iste dneve. Mene pa sta oddala teti in stricu, ki nista imela svojih otrok. Sklenil sem, da sam nikoli ne bom imel družine, saj ne bi maral, da bi moji otroci imeli podobno otroštvo in mladost, kot sem ju imel sam!«
»Pri nas pa so prazniki tako lepi – predvsem ta večer je nekaj posebnega!« »Gotovo se ti cedijo sline po dobri hrani in pijači!« je šaljivo pripomnil Marko in dodal: »Od doma sem dobil paket dobrot – lahko si privoščiva majhno praznovanje!«
Fanta, ki ju je vojaščina ločila od doma, sta dolgo v noč klepetala. Janko je Marku opisal, kako božič praznujejo na kmetih, v njihovi družini. »Naslednje leto ob tem času bova že slekla vojaško suknjo in vabim te, da božični večer preživiš pri nas!«
Čez mesec dni sta se poslovila na brniškem letališču, kamor sta prispela iz Makedonije.
zgodba2 01 2015Nekaj dni pred božičnim praznikom je Marko prejel prijazno vabilo, ki je ponovilo prijateljevo obljubo ob božiču pri vojakih. »Zakaj pa ne?« si je rekel in začel pripravljati nahrbtnik za na pot.
Oddahnil se je, ko s svojim avtomobilom po vijugasti cesti prispel v hribovsko vas, prekrito s snežno odejo. Janko ga je pričakal pri cerkvi in mu pokazal pot do svojega doma. Na pragu mogočne kmečke hiše ga je sprejela Jankova mama. Toplo mu je stisnila roko in ga povabila v kuhinjo, kjer je omamno dišalo. »Potica je že pečena! Ko pridemo od polnočnice, boš kot naš gost dobil največji kos, je rekla smeje. Kmalu so se jima pridružili še drugi člani družine. Marka so sprejeli kot starega znanca in ga povabili, naj se jim pridruži pri postavljanju jaslic.
»Saj tega ne znam!« je v zadregi priznal. »Boš pa opazovalec!« je resno pripomnila Jankova najmlajša sestra. V družinski sobi so že imeli pripravljeno vrsto škatel, v katerih so bili pisani balončki, svetli trakovi in pentlje za okras smrečice, ki je dišala po smoli in svežini. »Kako lepo drevesce!« je dejal. »Ali ni škoda, da ste ga posekali zaradi nekega praznika?« Janko mu je razložil, da je bilo posekano na kraju, kjer ni imelo možnosti, da bi se povzpelo v višino.
Pod okrašeno smrečico so polagali mah in pod njihovimi spretnimi prsti je nastajala zelena pokrajina. »Še nekaj kamnov in štorov dodajmo,« je ustvarjanje vodila ena od deklet, »pašnik ne sme biti brez tega!« Iz lesenega zaboja so nato priromali kipci pastirjev in ovc. Gostu, ki jih je opazoval z rastočim navdušenjem, so razložili, da so kipci stari dobro stoletje. »Marko, glej, ta pastir je podoben tebi!« se je pošalila najmlajša in ga povabila, da mu določi mesto na jaslicah. »Sedaj pa najvažnejše,« se je oglasil Janko, ko je na mah postavil hlevček. Sledil je pravi posvet, kdo bo vanj položil kipca Marije in Jožefa. »Jezuščka pa položi ti, Marko.« »Čemu jaz?« je začudeno vprašal in Katarina, najmlajša, mu je razložila. »Da se bosta spoznala!«
Ko so končali z jaslicami, je v sobo že legal prvi mrak. Člani družine so hiteli opravljat še zadnja nujna dela pred iztekom dneva.
»Avemarijo zvoni!« je slovesno naznanil oče. »Ali ste vsi?« je vprašal in se ozrl po sobi. »Zdaj bomo blagoslovili hišo,« je Janko razložil gostu, ki je, prevzet od prazničnega vzdušja, tiho opazoval dogajanje. Oče je prinesel posodo z žerjavico in nanjo nasul zdrobljene oljčne liste, mama pa je vzela v roke skodelico z blagoslovljeno vodo in oljčno vejico. »Kdo bo molil naprej?« je vprašala. Katarina je prižgala svečo, ki jo je vložila v svetilko, in prijela Marka za roko. »Tudi ti pojdi z nami! Iz hiše gremo blagoslovit hlev in skedenj pa še klet ... Če ne znaš moliti, pa si zaželi kaj lepega.«
Ubogal je in se pridružil mali procesiji, ki je romala od poslopja do poslopja in se vrnila v toplo sobo ob jaslice. Sledila je praznična večerja, pri kateri je bil Marko deležen posebne pozornosti. Občutil je, da ga je ta preprosta družina popolnoma osvojila s svojo naklonjenostjo in prisrčno prijaznostjo.
»Boš šel z nami k polnočnici, ali si želiš spat?« ga je smeje vprašal Janko. »Verjemi mi, Janko, želim si, da bi ta večer ne minil. Nocoj se počutim, kot da bi se podal na potovanje v neki drug svet. Tvoji starši so preprosti ljudje, pa tako polni modrosti in ljubezni. Moja starša sta vrhunska specialista na področju srčne kirurgije. Temu sta posvetila življenje in vse svoje znanje sta usmerila v to. Tudi ob redkih prostih dneh in na dopustu imata bolj malo časa zame. Včasih sem dobil občutek, da jima s svojimi resnimi vprašanji grem na živce. Danes sem pri vas doživel, da sem ljubljen in sprejet, kot da bi bil vedno član vaše družine. Šele sedaj razumem, zakaj pri vojakih čutil tako domotožje. In zdaj vem, kaj pomeni božični večer!«
Na poti do vaške cerkve so se družini pridružili bližnji sosedje. Nekateri so imeli v rokah bakle, ki so jim osvetljevale zasneženo pot.
Duhovnik je na koncu polnočnice vsem zbranim voščil, da bi v prazničnih dneh našli mir v sebi in ga delili drugim.
Ko se je na božični dan Marko poslavljal, mu je Jankova mama rekla: »Če si v naši hiši vsaj malo doživel, kaj pomeni božič, sem neizmerno srečna! Želim, da bi spoznal, kaj bo tvojemu življenju dajalo smisel in vrednost!«
Čez nekaj tednov je Janko prejel pismo: »Še enkrat se zahvaljujem za čudovito doživetje božičnega praznika pri vas. Tvoja družina mi je vrnila vero v dobro v ljudeh. Če bom imel družino, si želim, da bi bila podobna vaši!«
Irena Hvala

Ognjišče (2015) 01, str. 36

 

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
zgodba1 01 2015Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
zgodba3 01 2016Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini ... Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.
Rafaela

Ognjišče (2016) 01, str. 54

Pri polnočnici se je zbralo veliko ljudi. Ko so na koncu maše s hvaležno radostjo zapeli zadnjo kitico najlepše božične pesmi Sveta noč, blažena noč, se je cerkev začela počasi prazniti. Nekateri so še postali ob jaslicah in ob rahli spremljavi orgel z molitvijo počastili Božje Dete.
Med njimi je bila tudi Sonja. Že precej let je z vsem srcem sodelovala v župniji. Najprej kot pevka na koru, nato pa kot katehistinja. Rada je pomagala njihovemu župniku, ki je vedno bolj omagoval pod težo let, vendar pa se je še vedno ves razdajal za svoje župljane. Pogosto so ljudje opazili, kako med mašo zaradi bolečin stiska ustnice. Toda maševal je vedno. Ni klonil pod težo križa.
zgodba2b 01 2016Ko so orgle zaigrale še zadnje akorde in se je nežna melodija izgubila v snežni noči, se je Sonja odpravila proti zakristiji, da vošči župniku. Ob njem je bilo še nekaj mož in žena, ki so se radostno poslavljali in po belih gazeh odhiteli proti svojim domovom.
Ko je ostala sama z njim, mu je spoštljivo podala desnico in tiho rekla: »Blagoslovljen božič, gospod župnik.« Pogledal jo je s svetim žarom v očeh. Krepko je stisnil njeno desnico ter jo s svojo levico objel, kot objame oče svojo hčer. Molčal je, govoril je tisti njegov objem. Z njim se ji je zahvalil za vse, kar je storila za župnijo in tudi zanj.
Ko je še lahko hodil, ga je večkrat peljala v hribe, ki so bili njegova ljubezen. Ko je resno zbolel, ga je obiskovala v bolnišnici in mu vlivala upanje. Včasih je potrkala na njegova vrata in s kratkim pogovorom pregnala njegovo samoto. Do njega je čutila neko posebno skrb, kot da bi bil njena stari oče. Morda ravno zato, ker svojih starih očetov ni poznala. Oba sta padla v vojni.
Župnik je bil vedno zadržan in zelo redkobeseden. Nocoj, po polnočni maši, pa ji je z očetovskim objemom povedal, kako ji je hvaležen za vse.
Zelo jo je presenetil in bila je v zadregi. Ko jo je izpustil iz objema, je le dahnila: »Gospod župnik, držite se!« Kljub ganjenosti pa se ni mogla znebiti slutnje, ki se je prikradla v njeno srce. Slutnje, da se župnik poslavlja in da je to morda njegov zadnji božič.
S solzami v očeh je stopala proti domu in v njeni notranjosti so odmevale njegove besede: »Kristus se bliža, Kristus prihaja.«
Anica

Ognjišče (2016) 01, str. 45

Ko so kmetje pospravili zadnje pridelke z njiv in vrtov in napolnili kleti s krompirjem, peso in repo, pobrali jabolka in hruške v sadovnjakih, pripravili velike skladovnice drv in zaklali pujska, je zadišalo po zimi.
Ko je burja zažvižgala okrog vogalov in med hišami ter osmukala še zadnje liste z dreves in je zjutraj travnike in polja pobelila slana, so na oknih zacvetele prve ledene rože in v koritu je zmrznila voda. Zadišalo je po adventu.
Zjutraj smo pred šolo odšli k adventni maši, pravili smo ji zornice, in v mrzli cerkvi nas je močno zeblo. Doma nas je čakala mama z vročim čajem v topli kuhinji. V gumijaste škornje smo obuli debele volnene nogavice, ki so jih za nas spletli angelčki in nam jih je v pehar ali na krožnik položil sveti Miklavž. Na skednjih smo poiskali sanke. Pred prvim snegom smo šli v gozd po mah za jaslice. Ko so se v zraku zavrtinčile prve snežinke, je zadišalo po praznikih.
zgodba2a 01 2016Zvečer smo trli orehe za potico. »Žvižgajte zraven!« je naročila mama. Poribali smo lesen pod v kuhinji in lesene stopnice, pospravili po omarah. Stric nam je pripeljal drevešček. Mama je spekla potico in pokrila mizo z najlepšim prtom. Zadišalo je po božiču.
Dopoldne smo bili še v šoli (božič je bil delavnik!). Po kosilu smo v kuhinjski kot postavili drevešček in pod njim pogrnili mah za jaslice. Mama je iz gornje sobe prinesla star okovan, zaprašen kovček. Pobožno ga je odprla in trije pari otroških oči so se zagledali v skrbno zložene škatle in škatlice, v katerih so bile lučke, okraski, zlati in srebrni trakovi in jaslice. Hlevček smo naredili iz kamnov in ga pokrili s slamo, razporedili pastirce, naredili z ogledalcem vodo za ovčke in z moko zarisali poti. Vse so vodile proti hlevčku. Naš Jezušček je imel svileno rjuhico in mama ga je ljubeče pobožala, preden ga je položila v jasli. Še lučke in okraski in trakovi in ... ko je bilo vse nared, smo pogasili vse luči in prižgali lučke na dreveščku. Kuhinja je bila polna luči in topline in velikega pričakovanja. Tiho smo zapeli najlepšo božično pesem. Sveta noč, blažena noč je odzvanjalo po hiši. Vsako leto je bilo tako in vsako leto znova je bilo to za nas otroke čudovito doživetje.
Na zemljo je padel mrak. Sveti večer. Ko je zazvonil večerni ave, smo blagoslovili vse prostore v hiši in se v molitvi ustavili pri jaslicah. Po večerji smo se otroci zbrali ter v majhnih skupinah šli po vasi od hiše do hiše gledat jaslice. Ob vsakih smo nekaj zapeli, voščili praznike in bili strašno veseli, če smo dobili jabolko, pomarančo, kos potice. Vsa vas je bila praznično razsvetljena, na vseh oknih so gorele lučke, povsod je dišalo po božiču, ljudje so bili ljubeznivi in prijazni.
Malo pred polnočjo smo se zbrali doma in šli skupaj k polnočnici. Mraz je bil in tema – če so naletavala še drobne snežinke in je sneg škripal pod nogami, je bil večer res pravi. V zvoniku je svečano pritrkovalo, cerkev je bila vsa razsvetljena in od vseh strani so prihajali ljudje. Polnoč in Sveta noč. Jezus se je spet rodil. Za vsakogar od nas. Maša je bila dolga in slovesna in ko se otroci segreli, je marsikateri zaspal. In tudi v spanju je imel nasmejan obraz. Ko smo prišli domov, je mama skuhala čaj in narezala potico. Čeprav smo bili utrujeni in zaspani, smo kar neradi zlezli v postelje. Ko pa je bilo tako lepo ...
Božič mojega otroštva. Vsako leto znova čaroben in vsako leto znova najlepši ...
Ester

Ognjišče (2016) 01, str. 44

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
zgodba3a 12 2015Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.
Stanislav

Ognjišče (2015) 12, str. 50

Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
zgodba2 12 2015Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko ...« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2015) 12, str. 36

Zajemi vsak dan

V luči vstajenja je vse, kar naj bi si najbolj želeli, predvsem srečna zadnja ura. Kar pomeni, da bi umrli v miru z Gospodom in z ljudmi; da bi umrli v Gospodu.

(Marjan Turnšek)
Ponedeljek, 23. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh