S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
zgodba3 07 2018Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
zgodba2 07 2018Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
zgodba2 06 2018Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 91.

Bilo je eno samo poletje. Zadnji čmrlji so z medičino leteli čez utrujene trave. Bila sva zmenjena na razpotju poljskih poti. Prihajal je bliže, vse bliže k meni. Težko sem ga že čakala. In zdaj je bil tu.
»Živijo,« je pozdravil in me prijel za roko. In potem sva šla tja čez, čez dolge travnike.
»Kam?« je spraševal ves čas.
Jaz pa sem hitela naprej in prosila Boga, da se ne bi ustavil.
»Kaj ti je danes?« je spraševal za menoj.
»Kasneje,« sem mu odgovarjala.
Slišala sem reko, kako je šumela. Ko sva prišla bliže, je rekel: »Kako krasna reka! Je tukaj najin svet?«
»Najin,« sem tiho odgovorila.
Daleč pod nama je šumela in ob skalah brizgala v zrak svoje razpenjeno vodovje. Prav iz tistega otroštva, ko smo skrivaj hodili k njej, sem poznala pot navzdol.
»Misliš iti tja dol?« je začudeno vprašal Matjaž, ko sem stopila na rob. Pokimala sem mu in namignila.
»Ne ... ne razumem te. Zakaj? In kar naprej?« je spraševal.
»Prosim, Matjaž.«
zgodba2 10 2011Odkimal je z glavo in se spustil za menoj. Lovila sva se za veje vse do tja dol, kjer je reka tekla mirna in globoka. Prijela sem ga za roko in ga narahlo potegnila čisto k vodi. Čutila sem, kako je zadrževal korak. Zdaj sem se sklonila in zajela prgišče zelenomodrih biserov.
»Matjaž, naj bo Bog s teboj!« sem zašepetala, ko sem z mokrimi prsti dotaknila njegovega čela. Zazdelo se mi je, da se je v njegovih očeh nekaj zasvetilo in potem je tiho prišlo čez njegove ustne: »Ti si moj Janez Krstnik.«
»Ti veš?« sem presenečena vprašala.
»Vem,« je rekel in se zagledal čez reko.
»Torej si ...«
»Nisem vedel, da si tega tako želiš.«
Pokimala sem mu in ga objela z obema rokama okoli vratu.
»Bil sem že tam, in zdaj si me krstila še ti.«
»Neee,« sem odprla usta od začudenja. »Kje?«
»Pri tvojem duhovniku. Krstil me je.«
»O moj Bog, torej si res ...« sem zahlipala. Prikimal je in me stisnil k sebi.

***
Spoznala sem ga, ko je v meni bila pomlad in sem v dežju šla po ulici tja dol proti frančiškanski cerkvi. Prehitel me je, se ustavil nekaj metrov naprej, se obrnil in se zagledal vame.
»Me vzameš pod dežnik?« je zaprosil.
Nisem mogla reči ne. Imel je tako lepe modre oči.
»Lahko jaz?« je rekel in so dotaknil mojih prstov. Dala sem mu dežnik.
»Si od tu?« je vprašal?
»Nisem,« sem odgovorila.
»Gorenjka?«
»Mhm. Oprosti zdaj, zdaj grem sem noter,« sem rekla in prijela za dežnik.
»V cerkev?« se je začudil.
»Jutri imam izpit,« sem mu priznala.
»Grem lahko s teboj?« je vprašal in zazdel se mi je tako nebogljen, da sem se nasmehnila in vprašala: »Imaš tudi ti izpit?«
»Veš, mene niso naučili hoditi v cerkev.«
Ne vem, toda začutila sem, da mi ga je On poslal na pot, zato sem brez pomišljanja rekla: »Pridi!«
Sama sva sedela v zadnji klopi. Molila sem zanj. Čez me je tiho vprašal: »Kdo je tista žena gori na sliki.«
»To je Marija, Jezusova mati,« sem mu pojasnila.
Ko sva odhajala iz cerkve, je rekel: »Čutil sem, da nisva bila sama.« Zunaj me je prijel za roko. »Rad bi te še kdaj videl,« mi je rekel tako proseče, da mi je duša vzdrhtela.
»Ja,« sem rekla.
Tako sva začela živeti. In lovila sva metulje in delala izpite in odhajala v najino klop v frančiškansko cerkev.
»Rada bi, da bi te krstili,« sem mu enkrat izrazila tiho željo.
»Bom potem drugačen?« me je vprašal.
»Takšen boš, kot sem jaz,« sem mu rekla.
»Kaj zdaj nisem?«
»Ne,« sem iztisnila iz sebe. Videla sem, da me ni razumel. Dala sem mu naslov duhovnika. Potem so se začele počitnice. Odšla sem domov in prišlo je eno samo poletje.

***
Daleč pod nama je še vedno šumela reka in čez travnike je legal mir.
»Sem zdaj takšen, kot si to?« me je vprašal in mi pogledal v oči.
»Steči tja naprej, do tistega razpotja,« sem mu rekla.
»Zakaj?« je začudeno vprašal.
»Ker ti še ne vem povedati, ali je Bog že v tebi.«
»Potem steči ti tja, mogoče ti bo duša ta čas odgovorila,« mi je rekel.
Začela sem teči.
»Maja, počakaj!« sem kmalu zaslišala za seboj njegov glas. Jaz pa sem tekla in tekla.
»O Bog, kako tečeš,« je zadihan spravil iz sebe, ko me je ujel malo pred razpotjem.
»Ja,« sem dahnila. »Veš, On je bil z menoj.«
»Z menoj tudi.«
Zdaj sem vedela, da govori resnico, ker brez Njega me ne bi nikoli ujel.

PREZELJ Slavko. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str. 22-21.

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal... Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar... Kaj pa, če le...
zgodba1 06 2007V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš... Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res... Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve... Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti... Zdaj nič več...
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla - s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga - pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz... Pa vendar le ti veš, kako mora biti...«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Milka je bila še mlado dekle, ko je na gasilski veselici spoznala prijaznega, nekoliko starejšega fanta Andreja iz sosednje doline. Iskra je preskočila in med njima je vzplamenela močna ljubezen. Kmalu sta se poročila, si ustvarila dom in vse je bilo kot v pravljici. Tudi otrok se je najavil in nestrpno sta ga pričakovala. Dobila sta deklico. Milka je bila vesela in Bogu hvaležna, da je rodila zdravega otroka. Andrej pa je požrl cmok in se tolažil, da bo naslednji gotovo sin. Pa ni bil in niti tretji ne. Cmok je bil že tako velik, da ga ni mogel več kar tako pogoltniti. Odšel je v gostilno in si takoj našel nekaj prijateljev za popivanje. Popival je tri dni in vsa klapa z njim. »Kakšno ženo pa imaš, da ti rodi same babe?« so ga neprestano dražili.
Ko je s tretjo hčerko prišla iz porodnišnice, Andreja še dolgo ni bilo domov. Prišel je pozno ponoči, smrad po alkoholu in cigaretnem dimu je prinesel s seboj. Doživela je sprejem, ki si ga niti v najgrših sanjah ne bi mogla misliti. Začel jo je preklinjati in jih pripeljal nekaj krepkih klofut. »Sina hočem! Daj mi sina ali pa se poberi s temi svojimi babami!« je kričal.
Vedno pogosteje je bil pijan in vedno bolj nasilen do nje. Večkrat je morala bežati s hčerkami in prespati na senu nad hlevom. Preveč jo je bilo sram svojega gorja in moževe zaslepljenosti, da bi za pomoč prosila sosede.
Spet se je oglasil otrok pod njenim srcem. »Moj Bog, prosim te, naj bo tokrat sin, ko si ga Andrej tako zelo želi.« Mož ni prenehal s pitjem, njegova klapa ga je spet podžigala in prilivala olje na njegov vedno goreči ogenj sumničenja do žene Milke. »Spet bo baba, boš videl! Kdo ve, kje jih dobi, saj ti, tak dedec, bi gotovo naredil sina!« Ko je prišel domov, je bil ravno toliko pri močeh, da je lahko še hudo pretepel svojo ženo, ki je naslednji dan izgubila otroka. Bil je fantek.
zgodba1 06 2018Andrej je bil tako zaverovan v svoj prav, da ni pomislil, kaj ji je storil, kaj je storil svojemu nebogljenemu otroku. Tonil je vse globlje v omamo, v vrtinec, iz katerega ni našel in niti ni iskal izhoda.
Milka in hčerke so trpele in molile zanj. Nekoč je Milka nekje prebrala, kako je neka žena, ki je imela moža pijanca, peš romala v Padovo k svetemu Antonu, da je pred njim izlila svoje gorje in na njegovem grobu prosila za treznost svojega moža. Ko je po daljšem času prišla domov, je bil mož trezen. Trezen pa je bil že od tistega dne, ko je klečala v cerkvi svetega Antona in ga goreče prosila za pomoč.
»Če je pomagal njej, bo tudi meni, čeprav ne morem k njemu v Padovo. On bo prišel k nam!« je zaupala in večkrat dolgo klečala pred kipom svetega Antona ter ga prosila: »Sveti Anton, vrni mi tistega moža, ki me je imel tako rad na začetku najine skupne poti. Pomagaj mu, da bo nehal zastrupljati svoje telo in svoje misli in bo spet mir v našem domu.«
Andrej je zbolel. Zdravnik mu je odločno povedal: »Pusti alkohol ali pa se pripravi na smrt!« Andrej se je bal umreti. Po dolgem času je bil spet trezen in misli so se mu počasi bistrile. Nič ni hodil s svojo klapo v gostilno. Kmalu so ga pivski tovariši pozabili. Trezen zanje ni bil več zanimiv.
V družino se je naselil mir. Še vedno pa je bil prisoten strah, da se ne bi povrnil pekel, a vedno manj. Vedno bolj pa so bili v skrbeh za očetovo zdravje.
Nekega dne sta se pri njih oglasila daljna sorodnika iz Amerike, mož in žena. Potovala sta po svetu in si ogledovala lepe kraje. Vsepovsod sta že bila, pa sta prišla pogledat še ta košček sveta, od koder so prišli njuni predniki. Z očmi sta kar požirala lepe deklice, Andrejeve in Milkine hčerke. Povedala sta, kako zelo sta se trudila, koliko denarja, časa in moči sta porabila, da bi imela vsaj enega svojega otroka, pa jima ni bilo dano.
Andrej je začel premišljevati: »Glej, ta dva bi dala vse svoje ne majhno bogastvo za eno tako deklico. Jaz, ki sem tako neumen in nehvaležen, pa imam kar tri! Namesto da bi se Bogu zahvalil za ta dar, sem jih pretepal, preganjal – bil sem najslabši mož in oče. Le kaj me je prijelo, da sem jim vse to storil? Kako sem bil zaslepljen! Mi bodo lahko odpustile to gorje, ki sem ga v svoji pijanosti povzročal? In moja Milka, ki sem jo imel v začetku tako rad, da bi zanjo storil vse, nazadnje pa sem jo zmerjal in pretepal! Kaj me je zmešalo, da sem postal taka zguba? O Bog, pomagaj mi! Odpusti mi moj strašni greh!«
Bolezen Andreja ni hotela izpustiti iz svojega primeža. Vedno bolj ga je izčrpavala, mu pila moči. Nazadnje je nemočen obležal. Postal je popolnoma odvisen od drugih. Milka in hčere so mu z ljubeznijo stregle. Storile so vse, da bi mu olajšale trpljenje.
Ko je Andrej videl njihovo skrb in občutil njihovo ljubezen, ga je bilo sram in govoril jim je: »Nisem vreden, da tako lepo skrbite zame. Toliko hudega sem vam storil! Življenje sem vam spremenil v pekel! Mi boste lahko kdaj odpustile?«
Preden je za vedno zatisnil oči, je vse štiri še enkrat prosil odpuščanja. Objele so ga in mu povedale: »Oče, rade te imamo! Vedno smo te imele rade, samo ti tega nisi videl.«
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 45-46.

Na prijaznem gričku zunaj vasi je stala hišica, v kateri je živela stara Micka. Vaščani so ji pravili teta Micka. Živela je bolj samotarsko življenje. Sicer blizu vasi, se je le malo družila z ljudmi. Pozorno pa je spremljala vlake, ki so vozili po dolini blizu njenega doma. Najsi je bila na svoji njivici, pred hiško ali kje drugje, je prenehala z delom, se ozrla za vlakom in v mislih prosila: »Ljubi Bog, ti veš, kdo se zdaj vozi s tem vlakom, ki brzi mimo mene. Morda je obtežen s skrbmi in bolečinami, mogoče je poln veselja in upanja – ti, Gospod, vse spremljaj in blagoslavljaj!«
zgodba3 06 2018Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
Čeprav je bila Micka bolj samotarska, je imela zelo rada otroke. V žepih njenega plašča je bilo vedno nekaj bombonov, za kar so dobro vedeli vaški otroci in jo ob njeni večerni poti k maši radi počakali.
Nekega dne jo je ob poti čakala mala Brigita, ki jo je radovedno vprašala: »Teta Micka, zakaj pa imaš ti dve imeni?«
»Zakaj imam dve imeni?« se je začudila Micka. »Kako to misliš?«
»Veš, naš ata je rekel, da si tecalka, jaz pa vem, da si Micka, zakaj si tudi tecalka, kot je rekel naš ati?« je bila radovedna Brigita.
Micki je rdečica zalila zgubani obraz. Naglo je potegnila ruto prek čela, da otrok ne bi opazil njene zadrege, in odgovorila: »Jaz sem Micka, zate, ki si majhna, sem teta Micka, in nobenega drugega imena nimam,« ter hitro, kolikor so jo nesle ostarele noge odšla proti cerkvi.
Micka je brž uganila, da se v tej otroško izgovorjeni besedi skriva grda žaljivka tercijalka, s katero so že nekdanje čase hudobni ljudje zmerjali ženske, ki so bile pobožne in so rade hodile v cerkev. Ta beseda ji je bila grda že od otroštva in to, da so jo vaščani vzdeli njej, jo je res prizadelo.
Mala Brigita je s prstkom v ustih začudeno gledala za odhajajočo teto Micko. »Le kaj je narobe, ponavadi mi je teta dala bombonček, danes, ko sem jo vprašala, zakaj ima dve imeni, pa je postala huda?« ni mogla razumeti deklica.
Micka se tudi v cerkvi ni mogla umiriti. »Le kaj sem ljudem napoti? Jaz pustim druge pri miru, naj tudi drug pustijo mene,« je šepetala namesto molitve.
Ko je naslednji dan zaslišala večerni vlak, ko je bil čas, da se preobleče in gre k maši, je jezno zagodrnjala: »Ne grem, da me ne bodo zmerjali s tercijalko!« Pograbila je sekiro ter odšla zadaj za hlev, kjer je imela kup drv, in jih je začela cepiti. To je opravljala jezno, skoraj togotno in se ob tem jezila na ljudi, ki jim je napoti, čeprav nikomur nič noče. Delo ji kar ni šlo od rok in kmalu se je naveličala ter odšla v kuhinjo, da si skuha večerjo, nakrmi kravico in zajčke.
Pogledala je na uro. »Ravno zdaj bi prišla od maše,« je pomislila. Še enkrat je šla v tisti kot za hlevom in se zastrmela v kupček razcepljenih drv.
»Za tale kupček drv sem zaradi besede nedolžnega otroka izdala tebe, ljubi Jezus,« je skesano šepetala. »Kaj pomeni ta kupček drv v primerjavi s sveto mašo?« se je spraševala. »To, kar se mi je danes zgodilo, se ne bo nikoli več!« je trdno sklenila.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 92.
OP: fotografija Sonje Kamplet je samo ilustracija in ne predstavlja ljudi iz zgodbe

Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
zgodba3 05 2018Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Zajemi vsak dan

Krščanstvo je eno samo veliko pričakovanje. Svetniki, se pravi ljudje, ki so krščanstvo jemali zares, so to vstajenjsko pričakovanje živeli.

(Alojz Rebula)
Sreda, 17. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh