Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Velika noč, dijak v Ljubljani. Zajtrka in slovesne maše je bilo konec že okrog devetih. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko šel domov ter očetu in mami stisnil roko. Toliko lepih velikonočnih spominov mi je rojilo po glavi. Bi šel na vlak? Ne, z njim bi prišel le do doma, za nazaj pa bi zmanjkalo časa in denarja, na velikonočni ponedeljek pa smo imeli šolo. Tudi avtobusnih zvez nisem imel. Kar štopal bom.
Šel sem po Dolenjski cesti mimo Rakovnika do prve bencinske črpalke. Tam sem se postavil ob cesti. Računal sem, da na veliko noč tam vozi veliko kristjanov. Me bo že kdo vzel, se me že kdo usmilil.
Dvigal sem palec – nič. Dvignil ga stokrat – nič in nič. Čas je tekel. Štel sem: sedaj je devet, pol desetih. Do desetih me bo ja kdo pobral. Uro vožnje, uro v hrib, opoldne bom doma. Stisk rok, kosilo in malo klepeta, izšlo se bo. Ob treh se bom vračal, do noči bom nazaj.
Pa se je začelo zapletati. Ne ob devetih, ne ob desetih, šele ob enajstih se me je nekdo usmilil in me potegnil do Stične, torej pol pota. Tam sem se usedel na obcestni kamen, ustavljal in čakal. Postajal sem lačen. V samostanski cerkvi je zazvonilo poldan. Šlo mi je na jok. Saj ljudem bi že še nekako odpustil, a ljubi Bog, dobrotni Bog, zakaj si tako čuden, in to na samo veliko noč? Ali res nočeš. da na tvoj praznik vidim domače? Zakaj si mi to naredil? Moram biti na ta sveti dan res lačen? Kaj vse bi mu takrat povedal, če bi se srečala, a Bog je molčal.
Okrog enih sem pokopal vse upe, da bom videl domače. Stopil sem na drugo stran in štopal proti Ljubljani.
Ljubi Bog, vsaj zdaj me ne pusti na cedilu! Dvigal sem roko, kazal v želeno smer – nič. Dve uri – pa spet nič.
Poiskal sem zadnje dinarje in šel na avtobusno postajo. Avtobus za Ljubljano: odhod čez poldrugo uro. Naj grem spet štopat? Ne, solit naj se gredo vsi avtomobili s šoferji vred. Tako prijetno je zadišalo iz gostilniške kuhinje, jaz pa lačen. Naj si kupim malico? Potem ne bo za avtobus. Preždel sem na klopi pred tisto gostilno, dočakal avtobus, se zrinil vanj, plačal in sklenil velikonočno praznovanje.

P. Krnc, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2023), 76
knjiga: P. Krnc, Ata nam je povedal, Družina, 2008.

Zdravnik ga je resno pogledal. »Obema je jasno, da bo treba zmanjšati telesno težo. Lahko vam dajem vedno močnejša zdravila, toda to ni rešitev.«
»Sem že poizkušal,« se je izmotaval Bernard, »ampak ni bilo pravega uspeha.«
»Redni obroki hrane in hoja. Hoja, hoja in spet hoja,« je bil odločen zdravnik. »Po možnosti v hrib.«
»V hrib?« se je začudil Bernard. Malo je pomislil. »Ampak tega imam skoraj pred nosom!«
»Torej? Samo pot pod noge!« je zaključil zdravnik.
Hrib je že blizu, je premišljeval, ko se je peljal domov, samo že sedaj mi primanjkuje časa.
In morda bi ostalo pri tem izgovoru, če ne bi zdravnikovega nasveta mimogrede omenil faranu in prijatelju Milčku in seveda tudi dodal, da pri vsem delu za kaj takega nima časa.
»Kdaj?« ga je Milček pogledal s tistim svojim prešernim pogledom. »Ob petih zjutraj.«
»Ob petih zjutraj?« se je začudil Bernard.
»Ob pol sedmih sem že v delavnici,« je dodal in župnik ga je samo spoštljivo pogledal.
»Saj ni kaj premišljati,« je razsodil Milček, »najlepši del dneva lahko tudi prespite.«
Župnik Bernard se je zasmejal. »Tako se na hitro prepriča ljudi! Kdaj in kje se dobiva?
»Pri kapelici ob petih!« je bil Milček kratek.
»Ampak takrat je še tema.«
»Obstaja luna, baterija in volja!« je pribil Milček.
Sopihal je, ko se je trudil, da bi sledil Milčkovim enakomerno hitrim korakom. Pot se je vlekla in lovil je ravnotežje, ko se je izogibal nadležnim koreninam. Milček je sem pa tja počakal, da ga je Bernard dohitel, potem pa je takoj zakorakal naprej.
Končno sta prišla na vrh. V gostilni je na prve obiskovalce že čakal čaj. Popila sta, nato pa šla dvakrat okoli cerkve in vmes občudovala prebujajočo se pokrajino pod seboj.
»Takih občutkov se ne da kupiti,« je dejal Milček. Bernard je samo prikimal.
Mahnila sta jo nazaj v dolino. Že na poti navzgor nista veliko govorila, nazaj grede pa sta se še bolj ukvarjala vsak s svojimi mislimi in opravki.
Pri kapelici sta se razšla. Milček je malo kasneje kot običajno stopil v delavnico, župnik Bernard pa si je vzel nekaj minut počitka, se preoblekel, v pisarni uredil nekaj papirjev, nato pa odšel v cerkev. Med mašo je malo težje pokleknil, sicer pa se je počutil lahkotno, kot že dolgo ne.
Iz dneva v dan so bili koraki lažji in hitrejši. Hoja mu je postala skoraj prijetna. Po dobrem mesecu si je Milček nakopal terensko delo, zato ga pogosto ni bilo doma. Bernardu niti na misel ni prišlo, da bi opustil jutranje pohode na Goro. Ko je zdaj hodil sam, je še lažje reševal vsakdanje probleme. Po stari navadi je ob vsaki težavi ali problemu zmolil očenaš ali dva. Med hojo, ko ga čas ni priganjal, je sem pa tja zmolil kakšno desetko. Do tedaj rožnega venca ni pogosto molil. Ko je bil otrok, so ga doma molili v zimskih večerih. V neki nerazumljivi naglici, vsebine skrivnosti so bile izrečene nerazločno in skrajšano, da jih skoraj ni razumel. Zdaj pa se je samemu sebi čudil, kako so se izgovorjene besede ujemale z enakomerno ponavljajočimi se koraki. Kot enakomerno udarjanje kladiva v očetovi kovačnici. Molitev je vedno bolj prihajala iz njega in postajala njegova. K sreči je bil pred nekaj leti v Sveti deželi in se je lahko v mislih ob vsaki desetki zadrževal na krajih, v katerih so se skrivnosti dogajale. Vsaki desetki je dodal kakšno prošnjo ali zahvalo, ali pa je med molitvijo iskal rešitve za vedno nove probleme. Kmalu mu je začelo zmanjkovati desetk, toliko prošenj in zahval se je nabralo.
In srečeval je ljudi, ki jih še nikoli ni videl. »A vi ste naš župnik?« so se nekateri začudili in povedali, da so hodili k verouku, ko je bil župnik ... pa se imena pogosto niso mogli spomniti, drugi pa so se pohvalili, da pridejo za praznike včasih k maši.
Ko se je sredi marca vračal z Gore, je srečal gospo, ki je previdno stopala po pomrznjeni stezi. Stopil je vstran. Izmenjala sta si nekaj besed o vremenu in spolzki poti.
»Saj ste naš župnik?« ga je nato vprašala.
»Seveda sem.«
»Sem že hotela priti k vam,« je nadaljevala in zbirala besede. »Brata imam v bolnišnici. Bolj slab je.«
»Ga pogosto obiščete?«
»Pogosto. Njegova žena ga težje, ker ni ravno blizu doma. Preseneča me, s kakšno vdanostjo sprejema bolezen in trpljenje.« Zopet je malo počakala, kot da ne ve, kako naj nadaljuje. »Hotela sem vas vprašati ... no, kako naj povem. Zadnjič mi je Simon dejal: “Vem, da bom umrl. Samo kam bom potem šel?”«
»In kaj ste mu odgovorili?« je pohitel z vprašanjem župnik Bernard.
»“Saj veš, kam,” sem mu reka. On mi je odgovoril: “Vem. Samo ne vem, ali bom šel gor ali dol.”«
»To vam je rekel?« je vznemirjeno dejal župnik Bernard.
»Ko je Simona obiskal brat, je to vprašanje ponovil: “Kam bom šel: gor ali dol?”«
»V kateri bolnišnici leži?« se je kar utrgalo iz Bernarda.
»Ga boste obiskali?« ga je začudeno pogledala.
»Še danes. Takoj, ko bom utegnil.«
Močno mu je stisnila roko, ko sta šla vsak na svojo stran.
Sredi dopoldneva je že hitel po hodniku na onkološkem. Sobo je hitro našel, saj je bil že nekajkrat tu.
»Z vašo sestro sva se srečala,« je dejal in se mu predstavil, »pa je omenila, da vam zdravje nekaj nagaja,« je začel.

»Sestra?« se je začudil Simon. »Misli, da mora še vedno skrbeti zame.«
»Kmalu bo velika noč, pa sem vas prišel obiskat.«
»To je pa lepo,« se je nasmeh razlezel čez utrujeni obraz. »Vedno sem imel rad veliko noč. Zame je bilo to najimenitnejši praznik. Veste, ministrant sem bil. Med obredi, ki so se vlekli in vlekli, smo našemu ostarelemu župniku vedno kakšno zagodli.«
»Ste pa bili poredni,« se je nasmehnil župnik Bernard.
»No, ja. Ampak Dorči iz naše vasi je bil še bolj.«
»Kaj pa je naredil?« je zanimalo Bernarda.
»Veste, celo leto sem čakal, da sem na veliko soboto po vasi raznašal blagoslovljeni ogenj. Saj nisem ravno veliko nabral, ampak takrat je prišel vsak drobiž prav. Eno leto pa,« je malo počakal, kot da še vedno leži v njem neka bolečina, »veste, ko sem s tisto posodo in žerjavico prišel k prvi hiši, mi je gospodinja rekla: “Letos si pa zaspal. Žižkov je bil že pred pol ure tu!” “Kako? Saj ga ni bilo pri blagoslovu.” Nisem vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. “Saj se mi je malo čudno zdelo,” je dejala in odšla v hišo. Vrnila se je s posodo, v katero sem stresel nekaj žerjavice. “Bom še tvoj ogenj vzela, ki je blagoslovljen,” je rekla in mi stisnila v roko kovanec.«
Težko je dihal. Župnik Bernard je že hotel nekaj reči, toda Simon mu je z roko pokazal, da bi rad nadaljeval. »V nobeno hišo nisem več šel, ampak sem stekel naravnost domov. Počutil sem se ogoljufanega, prevaranega. Objokan sem pritekel domov. “Bo že Bog vse tako uredil, da bo prav,” me je tolažila mama. Te besede so mi v življenju pomenile več kot tisti drobiž, ki bi ga po vasi nabral.«
»Tako znajo urediti le mame,« je dejal Bernard. »Sedaj pa še midva urediva tako, da bo vse prav.« Simon je zamišljeno prikimal.
Čez nekaj dni je župnik Bernard pri jutranji maši videl gospo z Gore. Ko je stopil iz cerkve, ga je čakala na stopnicah.
»Naslednji dan je brat mirno zaspal,« je tiho povedala.
»Tega nisem pričakoval,« se je začudil, »midva sva se še sproščeno pogovarjala.«
»Samo še srečanje z duhovnikom je potreboval,« je dejala. »Še dobro, da sva se na Gori srečala.«
»Simon mi je povedal, da mu je vaša mama na veliko soboto, ko je bil še majhen, dejala: “Bo že Bog tako uredil, da bo prav.” Vedno pogosteje doživljam, da je res tako.«
»In naš Simon je odšel gor,« je z neko hvaležnostjo rekla gospa.
»Kjer bo slovesno praznoval veliko noč,« je dodal župnik Bernard.
Gospa je hotela še nekaj reči, pa so besede ostale neizgovorjene. Pa saj jih niti ni bilo potrebno izreči.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 24
zgodbo Gor ali dol najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 127-133.

Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodba) Ognjišče (2007) 3, str. 56

Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52

Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44