»Zakaj nosiš očala?« je Kaja presenetila mamico, ki je sedela pred računalnikom in bila z mislimi pri delu.
»Da bolje vidim,« je mimogrede odgovorila Simona s stavkom, ki ji je od nekod ostal v spominu, ne da bi odtrgala pogled z ekrana.
»Saj te nisem vprašala, če vidiš ali ne. Zanima me, zakaj nosiš očala?«
Mamica je samo presenečeno pogledala iznad očal in ni vedela, kaj naj ji odgovori.
»Ali z očali vidiš, česar jaz ne vidim?« jo je Kaja pozorno gledala s široko odprtimi očmi.
»Joj, kako ti pride kaj takega na misel! Česar ni, se ne da videti,« ji je hitro odgovorila z glasom, ki je dal vedeti, da bi rada delala naprej.
»Tudi z očali ne?« je vztrajala Kaja.
»Saj ni pomembno!« je bilo čutiti nejevoljo v njenem glasu. »Pa ravno sedaj me moraš...« Sredi stavka se je ustavila. Pogledala je na ekran, nato pa Katjo, ki ni umaknila pogleda z njenega obraza. Simona je v sebi zaslišala stavek, ki si ga je tolikokrat ponavljala: Tudi jaz bom takšna mamica!
+++

Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
»Mami ...« je plaho začela.
Mama jo je mimogrede pogledala in delala naprej.
»Mamica,« je ponovila z malo bolj odločnim glasom.
Mama je začutila, da se skriva v njenem glasu nemir. Poiskala je zajemalko, na hitro pomešala po posodi, ki je bila na štedilniku, primaknila stol, se usedla in vzela Simono v naročje. »Kaj si mi hotela povedati?«
Simona je malo počakala, kot da zbira pogum. »Ko sva se z Gašperjem vračala od maše, sva se lepo pogovarjala. Potem pa sta naju dohitela dva fanta ...« ji je sredi stavka zmanjkalo glasu.
»Katera fanta?« je vprašala mama in pohitela k štedilniku, ker se je začelo iz ponve kaditi.
»Eden je pri maši ministriral, drugega pa ne poznam.«
»In ...?«
»In potem se je Gašper pogovarjal samo z njima,« je šlo Simoni že malo na jok.
»O čem so se pogovarjali?«
»Saj ne vem. Ničesar nisem razumela. Meni je bilo pa dolgčas.«
»In ...?«
» ... in na križišču so se ustavili in še kar naprej klepetali. Rekla sem, da hočem iti domov, pa me niti slišal ni. Potem sem mu rekla ...« je malo počakala, »da je tečen ... in da ga ne maram.«
»To si mu rekla?« se je začudila mama. »Gotovo se je razjezil?«
»Ne, ni se razjezil. Samo rekel je ...« je Simona povedala med jokom, »da sem nemogoča in da zato jeseni ne bom smela z njim hoditi ...« Krčevito je stisnila mamino roko. Besede kar niso mogle iz nje. Kot da je je strah že same misli. »Da ne bom smela hoditi z njim v šolo, ko bom šla v prvi razred. Tako je rekel.« Skozi solze je zrla v mamin obraz. »Potem sem pa kar stekla domov,« je še dodala.
Mama je skrila nasmeh, stisnila Simono k sebi in jo pobožala po laseh. »Ti moja punčka ti,« je mama počasi začela, »tega mu pa ni smela reči.«
»Če mi je pa bilo dolgčas.«
»Vseeno. Saj obe veva, da ga imaš zelo rada.«
»Seveda ga imam. In gledal ni čisto nič jezno,« je z olajšanjem dodala.
»Vidiš, dobro poznam Gašperja in vem, da ni mislil resno.«
»Kaj pa če je?« je šlo Simoni spet na jok.
»Najbrž je tisto rekel zaradi onih dveh fantov,« jo je tolažila mama. Simona bi jo rada vprašala, zakaj, pa je slutila, da tega verjetno ne bi razumela«
»Ko pride domov, se bomo pogovorili. Moraš pa tudi ti paziti, kaj govoriš,« je dodala z dobrohotnim glasom.
Juha na štedilniku je vrela in kipela izpod pokrovke. Toda mama jo je še kar naprej stiskala k sebi in jo nežno božala po laseh ter ji obrisala še zadnje solzice.
Simona si je pomencala oči in se še bolj stisnila k mami. Tako prijetno ji je bilo. Tudi jaz bom takšna mamica, si je dejala.
+++
Skoraj zaslišala je tiste svoje besede, čeprav so bil izrečene le v mislih.
Simona je odložila očala in dvignila Kajo v naročje.
»Glej: vidim te tudi brez očal. Še bolje. Čisto od blizu,« ji je dejala z veselim glasom, jo pobožala po laseh in jo objela.
Kaja je čepela v njenem naročju kot v toplem gnezdu. Niti premaknila se ni. Simoni se je zazdelo, da je ta majhna deklica, ki se greje v njenem objemu, ona. In zaželela si je, da bi to trajalo dolgo, dolgo.
Toda Kaja je kar naenkrat zlezla iz njenega naročja, mimogrede pogledala skozi očala, ki jih je mamica odložila na mizo, da bi videla, kaj se v resnici vidi skoznje, in pohitela iz sobe. »Moje punčke so tako same in me čakajo,« je rekla in odvihrala skozi vrata, da jih ni imela niti časa zapreti za seboj. Simona bi najraje stekla za njo in jo stisnila k sebi. Pa jo je le gledala skozi priprta vrata in prisluhnila Kajinemu vnetemu pogovoru s punčkami. Da jim bo vsem kupila očala, bodo videle tako dobro kot njena mamica.
Simona je vzela očala z mize in jih obdržala med prsti. Skozi leče je gledala na predmete, ki so neurejeno ležali po pisalni mizi. Bili so veliko večji kot v resici, nejasni in čudno spremenjeni.
»Videti bi morali tudi želje in misli,« je pomislila, ko je znova sedla k računalniku. Z delom pa še kar nekaj časa ni mogla nadaljevati.
JARC, Janko. Smiljan. Ognjišče (2015) 10, str. 18

Emilija bo stara osemdeset let. Že dolgo je vdova. Živi na vasi. Zjutraj vstane, si skuha kavo z malo sladkorja, nekaj malega poje, si obuje gumijaste škornje, na glavo zaveže rdečo ruto, v roke vzame motiko in gre na vrt. Kadarkoli jo vidiš, je na vrtu.
»Sem šla samo malo pogledat, kako raste,« pove. »Je že vroče, se mi vrti v glavi,« pravi in odide z vrta v senco. Sin ji je pred hišo pripravil stol, da se usede in olupi krompir ter otrebi solato. Pred leti, ko je bila še živa njena svakinja, sta radi posedali pred hišo in se pogovarjali o tem in onem. Zdaj poseda sama.
»Včeraj sem bila na pokopališču. Vsi, ki sem jih poznala, so že tam. Čuden občutek je to. Najrajši sem na vrtu. Rada gledam, kako raste.«
Nekega jutra je kot ponavadi šla na vrt. Pred očmi ji je vstal žalosten prizor: vse sadike paradižnika, ki ga je bila zasadila, so izginile. Tat je prišel na vrt kot v vrtnarijo, si postregel in odšel. »Pa tako sem se namučila s temi sadikami! Težko sem jih nesla na vlak, nato še peš do doma. Samo dva dni so bile posajene in že jih ni,« je razočarano tarnala.
»Mama, ne jezi se! Kupili ti bomo nove,« sta ji prigovarjala sin in snaha.
»Saj se ne jezim, samo žalostna sem.«
Snaha ji je kupila nove sadike, nekaj pa jih sta ji podarila tudi hči in sosed. Še isti dan so jih znova posadili.
Čez teden dni se je vse ponovilo. Zvečer je opravila svoj redni obhod vrta. Mimogrede je populila nekaj plevela. Vse svoje rastlinice je z veseljem gledala.
Bila je nedelja in oblekla se je za k sveti maši. Preden je sedla v avto, je pogledala proti vrtu. »Neee, paprike! Tat se je vrnil, tokrat je populil vse sadike paprik.«
Razmišljala je, kako se je svet spremenil. Včasih so imeli vse odprto. Šli so na njivo ali grabit in nikomur ni prišlo na misel, da bi zaklepal. Pa saj tudi ni bilo kaj ukrasti. Deset otrok je bilo pri hiši pa mama in ata. Vsi so jedli za mizo iz iste sklede, nikogar ni bilo treba dvakrat klicati k mizi, vsak se je bal ostati lačen. K hiši so hodili berači prosit za živež in mnogi drugi, a nihče ni kradel.
S težkim srcem se je usedla v avto. Sklenila je roke v naročju in rekla: »Bog mu požegnaj, če je revež in nima. Vendar pa ne vem, ali naj še sadim ali ne.«
Vnuček Tomaž jo je prijel za roko: »Babi, naredil bom strašilo, takšno, da se ga bo tat bal.«
Emilija se je nasmehnila: »Prav, ga bova naredila.«
Sonce je pokukalo izza oblakov. »Le kdo bi si mislil, da bo danes še lep dan!«

RAZPOTNIK, Leonida. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 92.

Čeprav sta stanovala v istem nadstropju študentskega doma, sta se opazila šele pri študentskih mašah pri frančiškanih. Najprej nekaj prijaznih pozdravov in besed, za njimi še par nežnih pogledov, ki so se spremenili v skrita opazovanja, nato pa že kar težko pričakovana skupna pot nazaj v naselje. Še sama nista vedela, kdaj je preskočila tista prva iskrica, po kateri sta vedno pogosteje mislila drug na drugega. Majo in Milana je objel občutek, da se je svet okoli njiju začel spreminjati in postajati vse lepši ter dobivati čisto nov smisel. Ure in ure sta se pogovarjala. O vsakdanjih rečeh in nato o skrivnostih, za katere sta vedela samo onadva. In začela sta še bolj zavzeto študirati, da bi čim prej dosegla zastavljene cilje.
Milan si je proti koncu študija našel začasno zaposlitev, ki se je kmalu spremenila v redno, da se je Maja začela bati, da ne bo nikoli dokončal faksa. Ko je diplomirala, je začela pisati in pošiljati prošnje za zaposlitev na vse konce in kraje, ki pa so ostale večinoma brez odgovora. Na eno od njih je že skoraj pozabila, ko jo je presenetilo povabilo na pogovor. Čez nekaj dni je ponosno sporočila Milanu, da sedaj samo še njemu manjka diploma in naj jo končno spravi skupaj. In jo je. Tudi zato, da je rešil svoj ugled pred Majo.
Sedaj ko je z njiju odpadlo toliko skrbi, sta šele prav začutila, da sta namenjena drug drugemu in si vedno bolj želela ustvariti svoj, čeprav tudi zelo skromen kotiček. Nikoli si nista mogla predstavljati, da bo to postavljalo pred njiju toliko problemov in ovir. In zelo težko bi jih premagala, če ne bi imela tako razumevajočih staršev, ki so jima priskočili na pomoč. »Kaj bi brez njih?« sta se pogosto spraševala. Ko sta se prvič usedla za svojo mizo, sicer kupljeno na kredit, sta se z vsem srcem zahvalila Bogu, da sta se našla in se imata rada, da sta, tudi s pomočjo staršev, prebrodila toliko težav in zapletov in da imata na svoji mizi kruh, ki sta si ga sama zaslužila. Miza je, tako kot včasih doma, postala del njunega življenja. Postala je domači oltar, na katerega sta polagala svoje prošnje in zahvale, drobna upanja in stiske, in se ob njej v mislih srečevala z vsemi, ki jih imata rada.
Miza je z leti postala premajhna, saj jih je v nekaj letih za njo sedelo že šest. Ne samo sedelo in jedlo, ampak se pred vsakim obrokom tudi zahvalilo za hrano, ki jih je čakala, in za vse drobne malenkosti, ki so jim bil naklonjene preko dneva. Komaj je kateri od otrok znal dobro čebljati, je že lahko molil naprej. Toliko preprostih in iskrenih misli je bilo izrečenih, da sta se jim Maja in Milan pogosto čudila. Le redkokdaj se je tako mudilo, da se ne bi vsaj na kratko v molitvi srečali z dobrim Bogom, ki jim je omogočil vse te dobrote. »Dobremu Bogu se moramo zahvaliti za jedi, ki nam jih v svoji dobroti poklanja,« sta jim pogosto govorila. »Še kokoši se zahvalijo za vsak požirek vode.« Res so začeli otroci opazovati kokoši, ki so se brezskrbno sprehajale po dvorišču. Vsakič ko so pomočile kljun v vodo, da bi se odžejale, so visoko stegnile vrat in nekajkrat podrobile s kljunom, kot da hočejo nekaj reči. “Morda Bogu hvala” so premišljevali otroci.
Z leti, ko je šolanje otroke drugega za drugim odpeljalo od doma in so prihajali domov le ob koncih tedna, so postajala kosila za domačo mizo najpomembnejši del dneva. Takrat so začeli prihajati na dan vsakdanji dogodki in trenutki, ki bi se marsikomu zdeli celo nepomembni, oni pa so jih z vso pozornostjo poslušali ter o njih zavzeto modrovali. Vsaj nekaj let je bilo tako. Bolj ko so otroci odraščali, vedno redkeje so se vračali domov in besede so bile pogosto izrečene v naglici in tudi napol slišane. Da se jim je nabralo veliko opravkov in obveznosti, so pogosto razlagali in potarnali, da vedno težje najdejo čas za obiske doma.
***
Ob koncu enega od kosil jima je najstarejša Tina povedala, da se bo naslednjo soboto pri njih na kratko oglasil tudi Borut.
»Zelo lepo,« je pohitel Milan, »se bomo vsaj spoznali.«
»Naj pride tako,« je predlagala Maja, »da bomo skupaj pri kosilu.«
Tina se je nekaj časa obotavljala. »Zakaj pa ravno pri kosilu?«
»Najlepše in najlažje se srečaš pri hrani,« je menil Milan.
»Pri Borutu doma niso verni in ne molijo,« je rekla po kratkem premisleku.
Nastala je mučna tišina. Tina je hotela še nekaj reči, pa ni našla pravih besed. Le nekaj je dejala sama sebi in odšla v svojo sobo.
Zvečer Milan in Maja nista prižgala televizije. Dolgo sta sedela brez besed in mlela vsak svoje misli.
»Kaj pa če bi se pred jedjo samo pokrižali?« je končno prekinil molk Milan.
Maja se je nelagodno presedla.«Tudi sama sem tako premišljevala,« je zamišljeno rekla. »Že cel dan se pogovarjam sama s seboj in z Bogom. Nikoli si nisem mislila, da si bom kdaj postavljala takšna vprašanja. In da je odločitev lahko tako težka.«
Milan je že hotel nekaj reč, pa ga je Maja prehitela. »Vendar ... imamo svoje prepričanje, svoje navade, svoje želje in upanje, česar ne moremo kar tako ovreči. Tega si ne bi mogla odpustiti,« je še dodala.
»In če bi se Borut zaradi tega začel oddaljevati od Tine?« je zaskrbelo Milana.
»Potem je nima dovolj rad in je bolje, da se razideta preje kot kasneje,« je bila odločnost v Majinem glasu.
Zopet sta dolgo molčala.
»Dobro, da te imam,« je dejal Milan in poiskal Majino roko.
Ko so prišli v nedeljo od maše, jih je Borut že čakal. Vse je presenetil s svojo sproščenostjo. Mislili so, da bo govoril samo o svojem študiju in delu, pa se je v pogovoru bolj zadrževal pri svojih domačih in seveda pri načrtih, ki jih imata s Tino.
Opoldne so sedli k mizi. Da ne bo kosilo nič posebnega, je dejala Maja, ampak takšno kot običajno ob nedeljah: juha, pražen krompir in domače meso, ki jim ga priskrbi sosed. Borut je že prijel za žlico, ko je oče samoumevno dejal: »Pri nas pred jedjo molimo, da se umirimo in se zahvalimo vsem za pripravljene dobrote.« Pokrižal se je in začel moliti. Borut je držal roke v naročju in se s pogledom srečal s Tino, ki se mu je spodbudno nasmehnila. Ko so se po molitvi spet pokrižali, so si zaželeli dober tek. Že po kratki zadregi je pogovor sproščeno stekel.
***
Zbrali so se za veliko domačo mizo. Stara je že zdavnaj postala premajhna. Na mizo so položili malo novokrščenko Nado, Tininega in Borutovega tretjega otroka. Nada je, kot da se zaveda slovesnosti trenutka, zakrilila z drobnima ročicama in odločno začebljala, da so se ji vsi navzoči sproščeno nasmejali.
»Le kaj premišljuje takšen majhen otrok?« se je glasno vprašal Borut. Pa je ostalo nenavadno vprašanje brez odgovora.
»Preden začnemo skupen obed, je prav, da jo vidva še enkrat pokrižata,« je dejala Tina, vzela Nado z mize in jo položila Maji v naročje.
Maja in Milan sta jo glasno pokrižala. Ko jo je pokrižala Maja, se ji je roka nekoliko zatresla. »Pokrižati vnukinjo in novokrščenko je posebna milost in dar,« je dejala, jo močno stisnila k sebi, nato pa položila nazaj na mizo.
Nada se je še enkrat, tokrat glasneje, oglasila. Da je to verjetno njen odgovor na njegovo vprašanje, je dejal Borut, in jo vzel k sebi v naročje, da so lahko pripravili mizo za slovesno kosilo. Za kosilo, v katerem je bilo ob tem domačem oltarju izrečenih kar nekaj prošenj in zahval.
Za kosilo, ki ga lahko tudi ne bi bilo.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan,  Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Ko je stopil v razred, je s pogledom na hitro preletel obraze svojih novih dijakov. Po tolikih letih službe je znal vsaj približno oceniti, kakšno leto ga čaka. Da bo bolj naporno, je presodil. Na kratko se je predstavil, nato pa predlagal, naj še oni povedo svoja imena. »Priimki niso tako pomembni,« jim je dejal, »priimek se lahko spremeni, iz svojega imena pa morate narediti nekaj posebnega.« Dekle v drugi vrsti se je polglasno zasmejalo, da so se vsi začudeno obrnili k njej. Ko je prišla na vrsto, je živo pogledala po razredu in glasno dejala: »Lonka«, ter spet prasnila v smeh.
»Ne zanima nas, kako te kličejo prijatelji, ampak kako ti je ime,« jo je opozoril razrednik Tomaž.
»Lonka sem. Lonka mi je ime.« Malo je še počakala. »Tako so klicali staro mamo, mami mi je pa kar nadela njeno ime. Kaj morem,« je še dodala in se smeje usedla. Zadržanost, ki je bila vedno tako značilna za prvo uro, je popustila in naslednje dijakinje in dijaki so se predstavljali bolj sproščeno.
Bila je malce manjše postave, pa vendar ne premajhne, bujni lasje so ji pokrivali glavo in še pol čela, izpod njih pa so gledale velike, živahne oči in za spoznanje prevelika usta, ki so bila vedno pripravljena, da se raztegnejo v smeh.
Ko je kasneje profesor Tomaž stopil v razred in je bila v kkašnem kotu skupinica dijakov, je bila Lonka zagotovo med njimi. Običajno so se vsi hitro zapodili proti svojim stolom, ona pa je za svojo mizo odkorakala počasi. Pri tem se je tako dobrodušno smejala, da razredniku še na misel ni prišlo, da bi jo opozoril, naj stopi malo hitreje.
Z učenjem ni pretiravala, zato so bili njeni odgovori veliko bolj plod ugibanja kakor znanja. Ampak za slabo trojko je vedno spravila skupaj.
Tako bi prvo šolsko leto tudi minilo, če ne bi tam sredi aprila razrednika Tomaža presenetil vpis profesorice angleščine v dnevniku: »Lonka zelo nesramno odgovarja in se prepira z menoj. Zahtevam zelo strogo ukrepanje!«
Kadar je prebral vpise v dnevnik, je vedno pogledal, kateri od kolegov ga je napisal. Pri nekaterih je vedel, da se je zgodilo tako, kot je bilo napisano, pri drugih je slutil, da je dejansko moralo biti še huje, pri nekaterih pa bi moral vsebino deliti s pet ali kar z deset, da bi dobil pravo sliko. In ta vpis, je tuhtal, naj bi bil eden od takih.
Ko je stopil v razred in so že vsi sedeli na svojih mestih, je Lonka gledala v tla.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal po daljši mučni tišini. Vsi so molčali. »Kaj boš povedala ti, Lonka?« je vprašal z resnim glasom.
Lonka je molče vstala.
»Si res ugovarjala gospe profesorici.«
»Res.«
»In tudi prepirala se si z njo?«
Samo prikimala je.
»Smem vprašati zakaj?«
Nekaj časa je molčala, nato pa počasi rekla: »Naj Vidka pove zakaj.« Pogledal je Vidko, ki je sicer vstala, a je molčala.
»Povej,« so silili vanjo najbližji sošolci, a ni spregovorila.
»Angležarica jo je …« je začela Lonka.
»Gospa profesor se reče!« ji je razrednik skočil v besedo.
»Gospa profesor je Vidki rekla, naj se pobere v klop, da ne bo gledala njenega neumnega ksihta … Tako je rekla. Ob živce ste jo spravili pa vi!« je Lonka pokazala na zadnji del razreda. »Pa sem gospe profesor rekla, da se tako ne govori, da tega ne sme nihče reči, da …«
»To bomo uredili z gospo profesor med odmorom,« je razrednik prekinil Lonkino pripovedovanje, zaprl dnevnik in začel spraševati. Kar nekaj cvekov je padlo tisto uro.
Takoj v odmoru je Tomaž stopil h kolegici Emi. »Vidim, da si imela težave z Lonko.«
»Ta punca me dvigne! V vse se vtakne.«
»Včasih je res zaletava. Pa ne misli tako slabo. Si res rekla, da ne moreš gledati neumnega ksihta??«
Emi je zaprlo sapo. »Res,« je nato dejala, »ampak ne njej. Raje se naj bolj uči, ne pa vtika nos tam, kamor ni treba.«
»Najbolje bo, da se ti opraviči!« je Tomaž končal pogovor in že iskal dnevnik razreda, kamor bo po odmoru šel.
Profesorica Ema se sicer ni najbolj strinjala s predlogom, ampak svojega nestrinjanja ni mogla več povedati.
Razrednik in Lonka sta se čez nekaj dni srečala na hodniku. »Sta se zmenili?« jo je mimogrede vprašal.
Lonka ga je pogledala s svojimi velikimi očmi. »Sva,« je rekla, »sem mislila, da bo huje. Veste, da je ta angležarica …«
»Gospa profesor!«
»… da je tale gospa profesor prav simpatična ženska!«
»Zanimivo, drugič pa …« je požugal Lonki, ki se je zadržano nasmehnila in pohitela v razred.
Do konca šolskega leta sta se le nekajkrat in še to zelo bežno, srečala. Morda se mu je samo zdelo, morda se je res trudila, da ni bila preveč moteča. Razred ja zaključila z dobrim uspehom.
Naslednje leto je Tomaž prevzel drugi razred. Le pri svojem predmetu jo je še videval. Toda že čez dober mesec je bil njen stol prazen. »Prepisali so jo na drugo šolo,« mu je na kratko odgovorila njena razredničarka. »Nimam pojma zakaj,« je še dodala.
Pozabil je na Lonko. Le ena izmed njegovih mnogih učenk je bila.
***
Prvi dan po novoletnih praznikih ga je pri vratih zbornice poklical kolega: »Obisk imaš!«
Z žepno redovalnico v roki je stopil na hodnik in se začudil, ker ga pri vratih ni čakal nihče. Le dekle, ki je do tedaj gledalo skozi okno, je stopilo proti njemu. Dolgi lasje so bili neurejeno spuščeni preko polovice obraza, velike, solzne oči so gledale vanj. »Saj si …«
»Lonka!« je rekla in se skušala nasmehniti.
»Kaj je s teboj?« ni mogel skriti začudenja.
»Mož … moj mož se je ponesrečil.«
»Hudo?«
»Pravijo, da nima veliko možnosti …«
Tomaž je globoko zajel sapo, da bi se spomnil kaj spodbudnega.
»Nisem vedela, kam naj se skrijem, kje naj čakam … Tako sama sem bila. Tod naokoli nikogar ne poznam.«
»Prav si storila. Morda pa se zdravniki motijo.«
»Morda? … Morda? Upam!« je rekla z glasom, ki ni dajal upanja. »Na silvestrovanju je celo noč igral, zjutraj so se vračali domov in šofer je zaspal. Ta njegov ansambel!« je kar vrelo iz nje. Gledala ga je, kot da bi ji lahko on povedal nekaj odrešilnega.
»Morda. Morda ga bodo pa le rešili …« je dejal, »včasih se zgodijo nemogoče stvari.«
»Včasih,« je ponovila za njim. Potem je dolgo molčala. Verjetno se je v spominih sprehajala po teh prostorih, ki so bili kratek čas del njenega življenja. »Kaj vse je bilo včasih,« je počasi rekla. »Se spomnite mojega prepira z angležarico. Tedaj sem se zbala, da me bodo vrgli iz šole. Takrat ste me rešili.«
Profesor Tomaž je bil vesel, da ni govorila o sedanjem trenutku. »Vsega se spominjam,« je dejal in ji pustil obujati spomine.
»Zaletava sem bila, otročja …«
V torbici ji je zazvonil mobilni telefon. Zadrge nikakor ni mogla odpreti, potem je nervozno brskala med papirji. Končno ga je našla in s tresočim glasom rekle: »Prosim?« Samo poslušala je. Po licu so ji tekle solze. Naslonila se je na profesorja Tomaža in glasno zaihtela.
»Kar jokaj,« ji je dejal in iskal besed, ki jih ni hotelo biti od nikoder. Krčevito se ga je oklepala in jokala. Mimoidoči so ju začudeno pogledovali in si verjetno mislili svoje.
Šolski zvonec je zoprno zaropotal.
»Zdaj sem sama! Sama z dvema otrokoma in veliko nedograjeno hišo,« je dejala.
»Ti zmoreš veliko … Zdaj boš morala biti mama in oče. Močna za dva.«
»Še zase nimam dovolj moči,« je spet zaihtela, nato pa hitro spravila telefon v torbico. »V bolnišnico moram,« je dejala, se vzravnala, mu močno stisnila roko in stekla po hodniku.
Gledal je za njo in se spraševal, če bi ji moral reči še kakšno besedo. Katero pa še vedno ni vedel.
***
Ko je čez nekaj let hitel po stopnicah, je opazil damo v urejeni obleki in z velikim klobukom na glavi. Šel je že mimo nje, ko je zaslišal znani glas: »Gospod profesor!«
Presenečeno je pogledal obraz pod klobukom: skrbno urejeni lasje, žareče oči in malce prevelika usta, razpotegnjena v nasmeh.
»Lonka?« je negotovo vprašal.
Veliki klobuk je prikimal, oči pod njim so žarele.
»Spet si stara Lonka,« je dejal profesor Tomaž.
»Ne, stare Lonke ni več. Nove pa tudi še ni.«
»Kaj delaš?«
»Vzgajam, zidam, študiram, hodim v službo …«
»In otroka?«
»Kot vreme. Spreminjajoča.«
»In hiša? Si jo že dogradila?«
»Ne vem, kaj je mislil moj Karči! Štirinajst metrov dolgo hišo je zastavil. Zdaj vem o zidarstvu več kot vsi najini prijatelji.«
»So ti pomagali?«
»Pomagali!?« je jeza stopila na nasmejani obraz.
»Kaj ti niso hoteli pomagati?«
»Hoteli. Toda ne pomagati. Mene so hoteli. Razumete! Mene! In to najini prijatelji!« Globoka prizadetost je silila iz njenih besed. »Tako sem jih zmetala iz hiše!« je zakrilila z rokami, »jaz pa sem mislila, da jim lahko zaupam!«
Hotel ji je reči, da vsi ljudje le niso taki, pa ga je prehitela. »Vse šole tega sveta moram narediti! In vi ste bili eden mojih boljših učiteljev.«
»Ah, daj no,« mu je bilo malo nerodno.
»Ravno mimo sem šla, se je skoraj opravičevala, »pa me je kar potegnilo skozi ta vrata,« se je široko zasmejala. Prav tako kot takrat, ko je povedala, da ji je ime Lonka. Da ima še veliko opravkov, je dejala, pogledala na uro, podala profesorju Tomažu roko in že odvihrala skozi velika šolska vrata.

J. Jarc-Smiljan, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 80-82.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.