»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
zgodba1 01 2018Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta ...
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

zgodba3 01 2018Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo ...
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.

1953
zgodba2a 01 2018Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
zgodba2 01 2018Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Cel dan sta bila polna prijetnega, prazničnega razpoloženja. Že dolgo ni njihov mladinski zborček pel tako zagnano in tako iz srca kot tokrat pri polnočnici, da se je njihovo navdušenje preneslo na ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili domačo cerkev. Ko so na koncu maše odpeli še zadnjo kitico Svete noči, so jim ljudje tako navdušeno zaploskali, da so morali dodati še dve pesmi. Po maši so pevci njihove vasi odšli domov peš. Pogovarjali so se in vmes prepeli božične pesmi, vedno znova pa so se vračali na Glej, zvezdice božje. In zvezde so jih resnično spremljale celo pot.
Popoldne sta se ravno spravila k branju, ko ju je zmotila mama: »Ali bi šla vidva sama na obisk k babici?«
»Kaj ne bomo šli vsi?« se je začudil Oskar.
»Teta Iza je sporočila, da bi bil stric Matija vesel. če bi ga danes obiskala v bolnišnici.«
»Ali greva lahko kar s kolesom?« je bila vesela Julija, ki je rada kolesarila.
»Kar pojdita, saj je vreme skoraj aprilsko,« je presodila mama in čez deset minut sta že poganjala pedale proti babičini hiši.
Komaj sta dobro pozvonila, je babica že odprla vrata. Stisnila ju je k sebi in ju vsa radostna odpeljala v dnevno sobo. Še vedno je dišalo po kadilu, v kotu je gorela velika sveča, poleg nje pa so bile postavljene raztegljive papirnate jaslice. Babica je bila nanje zelo ponosna, saj jih je imela že njena stara mama in so bile nekakšna hišna svetinja.
zgodba1 01 2016Povabila ju je za mizo, na kateri je bilo vse polno slik in albumov.
»Dobro, da sta prišla,« je babica žarela, »sredi spominov sem. Sprehajam se med temi slikami. Kar preselila sem se v tiste čase.«
»Si tudi ti na tej sliki?« je pokazala Julija na sliko učenčkov, slikanih verjetno na šolskem dvorišču.
»Kaj me ne prepoznata?« se je začudila babica, »saj sem si čisto podobna. Še vedno imam prav takšen pogled kot takrat.«
S pogledom sta iskala po sliki. »Tista drobna punčka v drugi vrsti si ti?« je ugibal Oskar.
Veselo je prikimala. »Vidita, da se nisem veliko spremenila.«
»In kdo so vsi drugi?« je hitela Julija.
»Še sama se ne spomnim vseh imen. Razkropili smo se menda kar po celem svetu. Takrat pa smo si bili tako podobni. Razposajeni, polni življenja in vragolij. Življenje je potem premetavalo vsakega po svoje in kovalo na različne načine.«
»Se nikoli več niste srečali?« se je čudila Julija.
»Nikoli. Včasih še koga srečam, večine pa že dolgo nisem videla.«
»Te slike pa še nisem videl!« je Oskar pokazal na drugo sliko. »To je gotovo najin oči! To pa stric Tonči!«
»Za njima si pa ti!« je dodala Julija.
Babici so zažarele oči. »Moja fanta,« je dejala z nežnim glasom.
»Ti si pa videti zelo žalostna,« je opazila Julija.
»Tebi nič ne uide,« je zmajala z glavo babica. »Ženska pač! Pustimo to, saj ni pomembno. Na tej sliki pa sem zelo nasmejana,« je pokazala na drugo sliko.
»Kaj ni pomembno?« se je vmešal Oskar. »Sta te fanta spravila v slabo voljo?«
»Fanta? Še slutila nista, kaj vse se dogaja v meni.«
Vnuka sta utihnila. Če babica ne bi sama nadaljevala, si je ne bi upala vprašati ničesar več.
»Velika nesreča se je zgodila,« je dejala čez čas.
»Nesreča!« sta se začudila oba hkrati.
»Saj ne vem, kje naj začnem ... Vajin oči si je neizmerno želel sestrice,« je počasi nadaljevala. »Saj sta se s Tončijem zelo dobro razumela in se še vedno, ampak on je venomer ponavljal, da bi rad imel sestrico. Da bi jo pestoval, božal, vozil naokoli, se z njo igral, pogovarjal ...«
»Tega nama ni nikoli povedal,« je z nekoliko presenečenim glasom dejal Oskar.
»Res sem zanosila. In sva z vajinim pokojnim dedkom upala, da bo punčka.«
»Noseča si bila. Potem si ...« Julija ni mogla dokončati stavka.
»Potem se je zgodila nesreča. Saj sem že povedala.«
Babica je prestavila roke v naročju, ustnice so se ji malo zatresle. »Pozno popoldne sem se vračala iz mesta. Avtobus mi je ušel prav pred nosom. Nesrečna sem stala na postaji, saj tedaj avtobusi niso vozili prav pogosto. Mimo se je s konjsko vprego pripeljal znanec, ki je imel kmetijo v bližini, in me povabil na voz. Prisedla sem. Ustavili smo se pred spuščenimi zapornicami. Ko je mimo pripeljal vlak, je lokomotiva močno zapiskala. Konj je preplašeno skočil in divje potegnil. Skoraj sem padla z voza. Z vso močjo sem s trebuhom udarila ob rob voza. Zastokala sem od bolečin. “Saj ni nič hudega,” sem dejala vozniku, kmalu pa me je obšla huda slutnja. Otrok se od tedaj v meni ni premaknil več. Nikoli več. Mrtvega otroka sem nosila v sebi, dokler ...«
Vsi so molčali.
»Potem je prišel tisti dan. “Ali bom tudi jaz umrla?” sem vprašala sestro, ki je bila ves čas ob meni, “dva majhna fanta in moža imam doma.” “Samo nanje mislite in jih boste še videli.”«
Babica je zopet utihnila. Morda je mislila, da bosta kaj vprašala, a sta ostala brez besed. »Ko je bilo vse končano, sem vprašala tisto sestro, ali je bil fantek ali deklica,« je nadaljevala. »Rekla je samo: “Deklica”, meni pa so se ulile solze, menda bolj kot prej zaradi bolečin.«
»Uboga babica,« je dejala Julija in jo sočutno gledala.
»Domov sem prišla praznih rok. Sama ... Tistih oči, s katerimi sta me sprejela fanta, ne bom nikoli pozabila. In vajin oči ni nikoli več rekel, da bi rad imel sestrico.«
»Ti je še vedno hudo?« je čez čas vprašal Oskar.
»Kako naj povem. Še vedno. Še vedno boli, ampak nekako drugače. Vidita, dolgo, zelo dolgo sem žalovala in jokala, večinoma naskrivaj, da me otroka ne bi videla. Vse se je vrtelo v obupnem krogu. Ko sem nekoč šla v mesto, sem stopila v stolnico. K Brezjanski Mariji. Nič ji nisem mogla reči kot samo: “Marija, ti me razumeš in mi lahko pomagaš. Saj si stala pod križem mrtvega Sina!” Še sama ne vem, koliko časa sem klečala tam pred njeno podobo. V mene je prišla misel, ki je nisem pričakovala. “Ne jokaj. Naj se ti ne trga srce. Iz tebe je prišel k meni angel, tvoja deklica. Preskrbljena je in vas od tu spremlja in varuje. Tebe in vse tvoje drage. Vem, da težko razumeš, ampak tako je bilo najbolj prav.” Odšla sem iz cerkve. Sama ne vem, od kod se je vame naselil mir. Vse je ostalo tako kot prej, samo tista pekoča praznina in bolečina je s tedni izginila.«
»Si nama to svojo skrivnost in bolečino namenoma povedala na božični dan?« je vprašala Julija.
»Ne, ne. Se pa na božični dan srce lažje odpre.«
»Sedaj pa razumem,« se je spomnila Julija, »v moji skrinjici, kjer imam shranjene najpomembnejše predmete, sem našla čestitko, ki jo je oči napisal mamici ko sem se rodila. Prebrala sem: “Vedno sem si želel, da bi imel sestrico, sedaj pa imam hčerkico in tebe!”«
Babici se je zatresla roka, v kateri je držala eno od slik. »Tako je napisal?« se je začudila. »Čisto prav je napisal. Vidiš, Julija, ti si na neki način očijeva hčerka in sestrica.«
»Potem imam kar dve sestrici,« je dejal Oskar in prisrčno so se nasmejali.
»Tam pri Mariji pa zvesto spremljevalko,« je dodala Julija.
Babica je začela pospravljati slike in vnuka sta vedela, da bi rada ostala sama. S svojimi slikami, spomini in bolečino, ki pa ne reže več v srce.
JARC, Janko, Smiljan, (zgodbe). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str 24.

»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
zgodba2 01 2017Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
zgodba3 12 2010Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
zgodba1 12 2017Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo ...«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila ... Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom ...«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
zgodba2 12 2017Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

Zajemi vsak dan

Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 25. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh