Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
zgodba4 10 2017Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
zgodba3 10 2012Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

V letošnjem pastirskem pismu za postni čas so nas slovenski škofje spodbujali, naj bi vsak krščanski dom imel na vidnem mestu kakšen nabožni predmet: križ, Marijin kip ali podobo, rožni venec, sliko svetnika-zavetnika, Sveto pismo ... V spominu mi je oživel dogodek izpred skoraj štirih desetletij.

zgodba1 10 2017Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
zgodba2 09 2014V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
zgodba2 09 2013Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Tako kot vsak dan, je Mara tudi danes peljala v park svojo vnukinjo Julijo, tako za urico ali dve, da je snaha doma v miru pospravila in skuhala. Čeprav sta živeli ločeno, vsaka v svojem stanovanju, je vedno tudi njo povabila k mizi. Če že ni hotela kosila, saj je zaradi diete sama kuhala po svoje, sta posedeli ob čaju in pecivu. Ena drugo sta presenečali z drobnimi pozornostmi, tako da je spekla kaj sladkega ena in to nesla drugi. To so bila njuna druženja, ko je bil sin oziroma mož v službi. Zelo lepo sta se razumeli in se večkrat posmejali tistim šalam o taščah in snahah, kako se ne morejo. Zanju to prav gotovo ni veljalo. Uživali sta v teh sicer kratkih, a tako lepih trenutkih. Potem pa se je snaha Vida posvetila družini: možu, hčerki in sinovoma, ona pa v svojem stanovanju knjigam pa pletenju in kvačkanju. Tako so ji po moževi smrti mirno tekli dnevi.
Najbolj se je veselila sedenja v parku med ogromnimi drevesi, ko je pazila na triletno vnučko, ki se je pridno igrala. Tu se je srečevala z drugimi babicami, ki so, prav tako kot ona, prihajale sem z vnuki.
»Kako je pridna vaša punčka, ves čas se igra s temi kamenčki, naši pa ni nobena igra všeč!« je rekla gospa, s katero sta se pogosto srečevali. Vedno je prisopihala s polno torbo igrač, pa s sokovi, s čokoladami in nato silila v deklico, ki se je otepala sladkarij, nič ji ni bilo pogodu. »Saj sami ne vemo, kaj naj ji še kupimo, vsake stvari se brž naveliča,« se je hudovala. »Da bi se naša takole igrala,« je pokazala na Julijo, ki je zlagala na kupčke kamenčke, delala z lopatko hribčke in potke, skratka, ustvarjala. »Poglejte, tole punčko so ji kupili včeraj, danes pa je ne mara več,« je vzela iz torbe čudovito igračo, jo ponudila mali, ta pa jo je vrgla proč in trmasti zrla v tla. »No, vsaj piškotek pojej,« ji je dala v roko čokoladni piškot. »Ne bom!« je zatrmala deklica. »Potem ga pa daj tej pridni punčki,« je pokazala na Julijo. »Ne, ne dam!« se je uprla deklica, vrgla piškot na tla in s svojo nogico trdo stopila nanj, da se je zdrobil in pomešal med mivko.
zgodba3 09 2012Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna ...”
S hvaležnostjo je pomislila na sina in snaho, kako modro vzgajata svoje otroke. Le redkokdaj kupita kakšno igračo in kako znajo vsi trije paziti nanje. Tako sta jih učila že od malega. Razveselijo se vsake drobne stvari, ki jo dobijo v dar. Dajeta jim druge stvari, predvsem knjige, skrbita za njihovo vsestransko vzgojo; starejša dva že hodita v glasbeno šolo. Rada gresta k verouku, ob nedeljah pa gre vsa družina k maši. Ob večerih snaha kdaj sede za klavir in lepo zapojejo. Tudi mala Julija že kaže zanimanje za petje.
»Greva,« se je predramila iz misli babica Mara in prijela Julijo za ročico. »Da ne bo mamica huda, če boš zamudila na kosilo,« je rekla, ko sta šli proti domu. Punčko je izročila snahi kar med vrati, da jo je ta začudeno gledala in rekla: »Ja, kaj pa se vam danes tako mudi?« »V miru pojejte, pridem potem na čaj in Juliji nekaj prinesem,« je dala prst na usta in že odhitela proti svojim vratom na koncu dolgega hodnika. Odklenila je vrata, vstopila in šla naravnost do omare v svoji spalnici. Odprla je predal, v katerem je skrbno hranila družinske spomine. Čisto na dnu pa je imela kot največji zaklad shranjeno punčko iz cunj – edini spomin na svoje otroštvo. Živo se je spominjala tistega dne – bilo ji je pet let –, ko je vsa v solzah prosila mamo, naj ji kupi tako punčko, kot jo je imela sosedova Mojca, njena vrstnica. Bogve kje jo je kupil njen oče, bili so premožna družina, oni pa so se težko preživljali na mali kmetiji. Bilo je nekaj let po vojni in niso imeli niti za obleko, kaj šele za igrače. Tega ona ni razumela, premajhna je še bila, zato je bilo toliko težje njeni mami, ki bi zanjo res storila vse. »Prinesem, ti punčko, obljubim!« je rekla in se hitela oblačit. »Ne bo sicer takšna, kot od sosedove Mojce, bo pa zato kot tvoj angelček: spala bo poleg tebe in te čuvala, da boš imela lepe sanje in te ne bo strah,« je rekla in odhitela skozi vrata po ozki gazi. Ona pa je zlezla na klop, pritisnila nosek na šipo in čakala, čakala. Ni čutila, da so se na šipo že risale ledene rože, da jo babica kliče, naj pride k njej na peč – ona je čakala mamo, da ji prinese punčko. In res jo je zagledala na poti. Ko je stopila skozi vrata, vsa premražena in premočena, ji je planila v objem. Skupaj sta odvili zavitek in prikazala se je čisto nova punčka iz cunj. Imela je pikčasto obleko in zeleno ruto. »Glej, to je tvoja punčka,« jo je mama pobožala po laseh. »Ja, pa ni tako lepa,« se je hotela kujati. »Mara, ti tudi nimaš lepih oblek in lepih čevljev, si pa zato tako pridna: že znaš moliti pa pesmic znaš toliko, rada greš z nami k maši in v cerkvi sediš pri miru – tega sosedova Mojca ne dela, čeprav ima najlepšo punčko. Tvoja bo taka, kot ti: pridna in skrbela boš, da je ne umažeš.« Prikimala je in jo stisnila k sebi ... Spremljala jo je skozi celo otroštvo. Bila je spomin na tista leta in na dobro sosedo, ki je delala te preproste punčke za otroke, ki so bili tako revni kot ona.
Znova jo je stisnila k sebi in vstopila v dnevni prostor, kjer se je na preprogi igrala Julija. »Na, Julija, vzemi,« ji jo je ponudila. Mala je gledala zdaj njo, zdaj igračo, vstala, se stisnila k njej in jo objela. »Joj, kako je lepa!« je dahnila. »A je moja?« je vprašala. »Ja, zdaj je tvoja,« je rekla. Snaha ju je opazovala in šepnila: »Je bila vaša, kajne?« »Ja, moja, moj spomin na otroštvo,« se ji je zatresel glas. »Hvala vam, ni igrače na svetu tako dragocene kot je ta, saj ste ji z njo podarili svoje srce, vse svoje lepe spomine,« jo je stisnila k sebi in obema so se v očeh nabrale solze.
»Boste zvečer malo pogledali nanjo, ker greva midva na pevske vaje,« jo je nato poprosila snaha. »Seveda bom, tako kot vedno,« je obljubila in sedla za mizo, da sta skupaj, kot vsak dan popili čaj.
Tiho je zvečer odprla vrata v otroško sobo in stopila k posteljici. Julija je mirno spala in kot največji zaklad stiskala k sebi punčko iz cunj in še v spanju ji je na ustnicah igral nasmeh.
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 09, str. 36.

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: "To izročite vašemu sinu. Njegovo je!" ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
"Moj Bog!" je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
"Kaj to pomeni?" se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. "Treba ga bo nahraniti in previti," je rekla Monika. "Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo," je ves razburjen trdil mož.
"Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?" je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. "Peter S." je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije - postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
zgodba5 09 2005Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. "Kaj to pomeni?" je vprašal. "Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin," je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. "Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti," je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. "Oprostita mi," je dejal Robert. "Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro... Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka... Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil."
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. "Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala..."
"Le zakaj mi ni povedala? Mogoče..." Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
"Prosim, ne prihajaj več," je rekla teta. "Upam, da te bo prebolela in končala študij."
Domov je prišel ves zamišljen. "Nisem je našel," samo to je rekel. "Prepozno."
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. "Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo," je rekla možu.
"Hvala ti, mama!" Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. "Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin," je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
"Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?" reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,"Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!"
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

zgodba4 09 2006Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

Zajemi vsak dan

Predobri Gospod, kako si ti usmiljen, ker sodiš vsakega človeka po njegovi vesti in njegovem spoznanju, ne po človeškem govoričenju.

(sv. Favstina Kowalska)
Sobota, 24. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh