Usedla se je v avto, motorja pa ni zagnala, ker je čutila, da se tako vznemirjena ne sme podati na cesto. Vse v njej je kipelo, misli pa so prehitevale ena drugo. Znova in znova je obnavljala pogovor z učiteljico Tanjo. Ni vedela, ali naj se jezi nanjo zaradi njenega predloga, ali na sebe, ker je toliko časa upala, da se bo Žanu odprlo, ali na sina, ker je bil premalo vztrajen. »Fant se sicer trudi, toda na vseh področjih ima polno vrzeli,« ji je rekla učiteljica,«ne more slediti pouku. Saj se prizadeva, pa tudi jaz sem se celo leto trudila, vendar …« je nemočno dvignila roke »v četrtem razredu ne bo mogel slediti pouku. Mislim, …« je za hip počakala, »predlagam, da bi Žan tretji razred ponavljal.«
Zdenki je vzelo sapo. »Žan? Ponavljal?« je nemočno ponovila.
»Razumem vas,« je dejala učiteljica, »vem, da vam je to težko sprejeti, toda Žanu primanjkuje osnovno znanje. V tem letu, ko bi ponavljal, bi nadoknadil zamujeno in naslednje leto bi z lahkoto napredoval v znanju.«
»Toda Žana smo na predlog svetovalne službe vpisali v prvi razred s sedmimi leti. Z bratom Nejcem bi tako hodila v isti razred.«
»Vem, gospa, vem in popolnoma vas razumem. Toda vseeno mislim, da bi bilo to za Žana še najmanj slabo. Brat bi mu pri učenju lahko veliko pomagal. Pogovorite se doma.«
Še vedno je nemočno sedela za volanom. Hotela je poklicati moža, pa se je premislila. Tako pomembnih stvari ne moreš reševati po telefonu. Misel, da se bo lahko s Pavletom pogovorila, jo je toliko pomirila, da si je upala zapeljati na cesto.
zgodba3 03 2017
Komaj je čakala, da je mož prišel iz službe. Skoraj mimogrede je omenila, da je Žanova učiteljica želela govoriti z njo.
»Je kaj ušpičil?« je vprašal Pavle.
»Ne, razred naj bi ponavljal,« ni mogla več zadržati zase.
»Kaj da bi? Ponavljal razred?« se je začudil mož, vendar ne tako močno, kot je pričakovala.
»Ja! Kar ponavljal! Rekla mi je, da ima vrzeli v znanju na pomembnih področjih.«
»Vrzeli? Nekatere stvari mu res delajo težave. Ni predlagala nič drugega?«
»Ne. Da se ji zdi še najmanj slaba rešitev, težko sledi pouku.«
»Če je to edina možnost?« je Zdenka čutila, da se mož nekoliko strinja z učiteljičinim predlogom.
»Si predstavljaš, kako se bo počutil? Nejc je dve leti mlajši, pa bi hodila v isti razred?«
»In kako se bo počutil, če ne bo mogel slediti drugim v razredu? Sicer pa na šoli menda ni samo en tretji razred,« se je spomnil Pavle.
»Saj ne gre samo za isto učilnico!« je bilo čutiti obup v Zdenkinem glasu.
»Ali naj ga potem prepišemo na drugo šolo?«
»Samo še tega se manjka!« se je Zdenka prijela za glavo. Zdelo se jima je, da stojita pred visokim zidom, ki ga ne moreta obiti.
»Katera učiteljica ga bo učila v četrtem razredu?« je vprašal Pavle.
»To ni pomembno. Mislim, da učiteljica Ida.«
»Seveda je pomembno. Morda pa ima kakšno podobno izkušnjo.«
Zdelo se ji je, da se je zid nekoliko razprl. »Do nje stopim,!« se je odločila Zdenka.

Počasi je šla po hodniku, ki je bil poln šolarjev, in mimogrede opazovala slike po stenah. Otroški izdelki. Nekatere so bile prave umetnine. Ustavila se je v kotu, od koder je lahko spremljala dogajanje okoli sebe. Učiteljico Ido je opazila, ko je bila še na drugem koncu hodnika. Zavzeto se je pogovarjala s kolegico. Ko je šla mimo nje, jo je Zdenka glasno pozdravila. Presenetila jo je, ker je takoj stopila k njej. »Bi radi govorili z menoj?« je vprašala. Od presenečenja in zadrege ni takoj našla besed. »Žanova mama sem, je nato dejala.
»Žan naj bi naslednje leto prišel v moj razred,« jo je spet presenetila.
»Menda. Z možem sva mislila, da bi se pogovorili z vami. Učiteljica Tanja je namreč mnenja, naj bi razred ponavljal.«
»In sedaj ne veste, kako bi se odločili,« je razumevajoče dejala.
»Razumeva, da bi težko sledil pouku, če ima res take vrzeli v znanju, ampak bi izgubil še eno leto,« je hitela Zdenka.
»Učna snov je v četrtem razredu zahtevna. Če učenec nima osnovnega znanja, težko sledi pouku,« je odkrito dejala.
»Glejte, z bratom bi bila v istem razredu. Morda imate vi kakšno izkušnjo?
Učiteljica se je zamislila. »Morda pa bi …« je s premislekom rekla.
»Kaj da bi?« je udarilo iz Zdenke.
»Da bi med počitnicami nadoknadil zamujeno.«
»Nadoknadil? Kaj vse naj bi nadoknadil?«
Učiteljica je malo pomislila: »Branje, poštevanka, odštevanje, seštevanje.«
»Samo to?« se je oddahnila Zdenka.
»To je veliko. Zelo veliko. Če vam to uspe, se jeseni z veseljem srečamo.«
»Obljubim, da se bomo vsi potrudili!!« je dejala Zdenka, se nekajkrat zahvalila, nato pa pohitela po hodnikih in v naglici brskala po torbici, da bi našla telefon in poklicala moža.

Počitnice so minile. Ko so šli otroci spat, se je mama kar naprej zadrževala pri njih. Pokrižala je Nejca, Klaro in Uršo, potem pa se usedla rob Žanove postelje in ga prijela za roko. »Pomoli, nato pa hitro zaspi, da boš šel jutri v šolo spočit.«
»Misliš, da sem se dovolj naučil?« je zaskrbljeno vprašal.
»Veliko, zelo veliko si se učil in tudi naučil!«
»Če mi vi ne bi pomagali, bi kar odnehal,« je odkrito priznal.
»Naredil si, kar si mogel in mi s teboj. Zdaj pa zaspi.« Pokrižala ga je , nato pa sta skupaj prosila Jezusa, da bi v te šolskem letu stal ob strani. Popravila mu je vzglavnik, ga še enkrat pokrižala, mu naročila, naj se priporoči angelu varuhu ter tiho odšla iz sobe.
Žan dolgo ni mogel zaspati. Počitniški dnevi so se mu kar vrteli pred očmi. Sam ni vedel, kdaj se je v njem naselil v njem mir, da so ga objele sanje.

Razposajeno so se pozdravljali. Žan se je razveselil sošolcev in sošolk kot že dolgo ne. Le za hip je pomislil, da bi lahko prišel med neznane otroke.
Učiteljica mu je določila prostor v drugi vrsti. Čeprav je doslej sedel v zadnjih klopeh, se je prav imenitno počutil. Sem in tja je hotel z učiteljičinega obraza razbrati, če ga gleda kaj drugače kot druge, pa ni opazil nič posebnega.
Ko so se naslednji teden pri naravoslovju in tehniki učili, kako se gibljejo živali, je vzela učiteljica učbenik in začela listati po njem. »Naj nekdo prebere, kaj o tem piše na strani 17.« Pogledala je po razredu in se ustavila na Žanu. »Pa nam ti preberi,« je rekla. Čutil je, da ga ni izbrala kar tako. Vsa kri mu udarila v glavo. Pa se je spomnil maminih besed: »Ko boš kaj vprašan, se spomni, kako smo se trudili cele počitnice.« Pogledal je učiteljico, ki se mu je spodbudno nasmehnila, in odprl učbenik. Stisnil je pesti in začel brati. Ni šlo brez napak in zatikanja, vendar se ni ustavil kot lani. Po nekaj vrsticah je malo počakal, da se je umiril, nato pa samozavestno bral naprej. Oddahnil se je, ko je prebral do konca. Učiteljica je rekla samo “dobro” in začela z razlago. Žana je malo presenetilo, da ni ocenila njegovega branja, vesel pa je bil, ker je rekla “dobro”. Na koncu ure se mu je, vsaj tako se mu je zdelo, zadovoljno nasmehnila.
Kadar je bilo vprašanje namenjeno celemu razredu in je znal odgovor, je dvignil roko. Na začetku bolj plašno, potem pa, ko je učiteljica večkrat tudi njega izbrala, da odgovori, je začel dvigati roko bolj samozavestno. Saj je že lani znal kdaj pravilno odgovoriti, toda vedno se je bal, da morda nima popolnoma prav, in je roka obmirovala. Ko pa je nekoč ob nekem vprašanju dvignil roko samo on, se je oglasila Sara: »Gospa učiteljica, kaj je letos z našim Žanom? Čisto se je spremenil in skoraj vse zna.« Sošolci so ji pritrjevali.
Učiteljica Ida je s pogledom premerila razred. Nekaj posebnega je bilo na njenem obrazu. Rekla je: »Vesela sem, da ste to opazili. Žan se je res spremenil. In veste, zakaj? Ker se je cele počitnice učil in njegovi domači z njim. Več zna zaradi vztrajnega dela.«
Žanu je postalo nerodno, da je povesil pogled, potem pa je z zaupanjem pogledal učiteljico.
»Koliko ur na dan ste se učili?« ga je vprašala.
»Ne vem. Veliko. Še ko sva z mamo plavala v morju, me je spraševala poštevanko.«
»No, koliko je sedem krat osem?« ga je vprašala učiteljica
»Šestinpetdeset!« je ustrelil.
»Potem pa res znaš celo poštevanko.«
Žan je komaj čakal, da bo konec pouka in bo odhitel domov. Da vsem in vsakemu posebej pove, kako srečen je in kako jih ima rad.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 3, str. 55

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
zgodba2 02 2011Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
Milanka Dragar

Ognjišče (2011) 2, str. 28

Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
zgodba3 02 2017Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela

Ognjišče (2017) 2, str. 55

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
zgodba1 02 2017V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.
Darinka Kobal

Ognjišče (2017) 2, str. 19

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
zgodba2a 02 2015»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
Katarina.
Ognjišče (2015) 02, str. 36

Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
zgodba2 01 2011Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo 'reva'. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal ... Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav - če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka - sedem in pet let stari deklici - sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. 'Glejte, skromno je pri nas ... kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj ... če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. 'Hvala, zelo ste dobri ... prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam ... večno vam bom hvaležna,' sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh ... Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča ... In tako je bil Jezus rojen v hlevu ...«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet ...
Nives Marta Sitar

Ognjišče (2011) 1, str. 28

Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
zgodba3 01 2011Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
Ana Uršej

Ognjišče (2011) 1, str. 38

Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
zgodba3 01 2017V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
Martina Hafnar

Ognjišče (2017) 1, str. 56

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh