Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
zgodba3 01 2007“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
zgodba4 12 2010Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«
Katarina Fistrovič

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Moja edina basen
Zimsko jutro. Zelo hud mraz. V modrikasti svetlobi je čudno brezčasje. Moj korak se lepi ob tla. Na grmu ob cesti nenadoma zaslišim čudno piskajoče šumenje. Začudim se in se ustavim. Na gostih vejah sedijo vrabčki in trepetajo od hudega mraza. Nikamor ne pobegnejo, kakor da se jim bliža neizbežni konec. Zasmilijo se mi v dno duše. Koliko ubogih, nemočnih – brezdomcev!
zgodba3 12 2016Na robu veje sedi eden izmed njih. Pogledam ga in podzavestno rečem: Moj ubogi Lukec ... Človek mora imeti ljubezen do vse narave, saj jo je ustvaril Bog.
Čas se obrne, kot bi trenil. Topel pomladni dan. Sedim za mizo prijetne gostilnice v središču mesta. Nad mano je modro nebo. Natakarica mi prinese kosilo. Nenadoma se izpod roba strehe spusti ptič, droben vrabček. Rad ima te radovedne živahne ptice, ki me spominjajo na upokojence in mlade pubertetnike. Vedno so glasni, prepirajo se med sabo. Vrabček sede na rob mize in me tako prijazno gleda – enkrat z enim očesom, drugič z drugim. O Lukec, kako je? Ali si lačen, rečem in odrežem košček okusne hrane. Stoji tam in me opazuje. Čudno – sploh se me ne boji. Z roko odščipnem drobec kruha in mu ga vržem pred kljunček. Hitro zoblje podarjeno hrano. »Ti moj mali brezdomec,« rečem prijazno.
Naslednji dan prileti. Gleda me in pogumno skoči na rob krožnika. Tako hlastno pobira mehak krompir. Stare dame so opazile dogajanje. Zadovoljno se smehljajo. Vse je navadno in nenavadno obenem.
Čez nekaj dni počasi hodim ob reki. Nenadoma opazim v travi na robu poti malega vrabca. Presenečen se ustavim. Čudno, da hitro ne odleti. Sklonim se. Ptiček se čudno zaletava v travo. Nikamor ne more. Vidim, da je brez ene nožice. Nekaj mu jo je odrezalo. Čudno zastokam. Sežem z roko in ga poberem. Čutim, kako mu burno razbija srce. Strah ga je. »Ti moj nesrečni Lukec,« rečem. Takoj se odločim, da ga bom odnesel domov. Tam ga nežno položim v košarico, lepo nastlano. Ponudim mu drobna semena in skodelico z vodo. In tako imam reveža v stanovanju. Odprem okno, da bo odletel, ko bo mogel in hotel. Človek mora imeti ljubezen do narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Koliko bolnih, zanemarjenih brezdomcev spi pod mostovi in v starih, napol podrtih hišah. Nekega dne ga ni več, odletel je v svobodo. Ko grem mimo tistega starega grma, jih je polno na vejah. Ustavim se in pokličem. »Lukec, pridi!« Utihnejo. Debelo pogoltnem slino. V meni se koti čudaška zamera. Ne mara me. Takšen je, kot vsi ljudje. Bolje, da pozabim. Nehvaležnost vodi ta svet.
Naslednjega dne zaslišim čuden udarec ob okensko šipo. Vznemirjen pogledam, kaj se je zgodilo. Odprem. Na polici mojega okna leži mrtev vrabček. Vrnil se je. Ne, odšel je. Neprimerno je, da bi jokal. Tokrat ne bom jokal. Brezdomce zelo težko pokopljejo. Ni denarja, ni ljudi, ni prostora, ni žalujočih. Lahko bi ga preprosto vrgel v kanto za odpadke. Položim ga v staro šatuljo in odnesem do reke. Med kamenčki skopljem grob in ga odložim vanj. Takole gre igra narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Nekje piše, da ljubi vse, celo brezdomne ptičke tega čudnega, žalostnega sveta.
Stanislav

Ognjišče (2016) 12, str. 54

Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

zgodba1 12 2016Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2016) 12, str. 24

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
zgodba3 11 2013Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2013) 11, str. 50

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco ... Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
zgodba3 11 2016Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka... O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor ...
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema ... Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina... V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in ... podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem ... Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh... Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja

Ognjišče (2016) 11, str. 72

Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
zgodba2 11 2016Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 11, str. 44

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
zgodba1 11 2016In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«
Monja

Ognjišče (2016) 11, str. 24

Zajemi vsak dan

Zaupam Gospodu, da bo imel usmiljenje z vsem, kar sem storil, najsi je bilo slabo ali malo dobro. Moja bodočnost pa, kratka ali še dolga tu na zemlji, mora biti sveta in posvečujoča.

(sv. Janez XXIII.)
Četrtek, 18. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh