Tako kot vsak dan, je Mara tudi danes peljala v park svojo vnukinjo Julijo, tako za urico ali dve, da je snaha doma v miru pospravila in skuhala. Čeprav sta živeli ločeno, vsaka v svojem stanovanju, je vedno tudi njo povabila k mizi. Če že ni hotela kosila, saj je zaradi diete sama kuhala po svoje, sta posedeli ob čaju in pecivu. Ena drugo sta presenečali z drobnimi pozornostmi, tako da je spekla kaj sladkega ena in to nesla drugi. To so bila njuna druženja, ko je bil sin oziroma mož v službi. Zelo lepo sta se razumeli in se večkrat posmejali tistim šalam o taščah in snahah, kako se ne morejo. Zanju to prav gotovo ni veljalo. Uživali sta v teh sicer kratkih, a tako lepih trenutkih. Potem pa se je snaha Vida posvetila družini: možu, hčerki in sinovoma, ona pa v svojem stanovanju knjigam pa pletenju in kvačkanju. Tako so ji po moževi smrti mirno tekli dnevi.
Najbolj se je veselila sedenja v parku med ogromnimi drevesi, ko je pazila na triletno vnučko, ki se je pridno igrala. Tu se je srečevala z drugimi babicami, ki so, prav tako kot ona, prihajale sem z vnuki.
»Kako je pridna vaša punčka, ves čas se igra s temi kamenčki, naši pa ni nobena igra všeč!« je rekla gospa, s katero sta se pogosto srečevali. Vedno je prisopihala s polno torbo igrač, pa s sokovi, s čokoladami in nato silila v deklico, ki se je otepala sladkarij, nič ji ni bilo pogodu. »Saj sami ne vemo, kaj naj ji še kupimo, vsake stvari se brž naveliča,« se je hudovala. »Da bi se naša takole igrala,« je pokazala na Julijo, ki je zlagala na kupčke kamenčke, delala z lopatko hribčke in potke, skratka, ustvarjala. »Poglejte, tole punčko so ji kupili včeraj, danes pa je ne mara več,« je vzela iz torbe čudovito igračo, jo ponudila mali, ta pa jo je vrgla proč in trmasti zrla v tla. »No, vsaj piškotek pojej,« ji je dala v roko čokoladni piškot. »Ne bom!« je zatrmala deklica. »Potem ga pa daj tej pridni punčki,« je pokazala na Julijo. »Ne, ne dam!« se je uprla deklica, vrgla piškot na tla in s svojo nogico trdo stopila nanj, da se je zdrobil in pomešal med mivko.
zgodba3 09 2012Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna ...”
S hvaležnostjo je pomislila na sina in snaho, kako modro vzgajata svoje otroke. Le redkokdaj kupita kakšno igračo in kako znajo vsi trije paziti nanje. Tako sta jih učila že od malega. Razveselijo se vsake drobne stvari, ki jo dobijo v dar. Dajeta jim druge stvari, predvsem knjige, skrbita za njihovo vsestransko vzgojo; starejša dva že hodita v glasbeno šolo. Rada gresta k verouku, ob nedeljah pa gre vsa družina k maši. Ob večerih snaha kdaj sede za klavir in lepo zapojejo. Tudi mala Julija že kaže zanimanje za petje.
»Greva,« se je predramila iz misli babica Mara in prijela Julijo za ročico. »Da ne bo mamica huda, če boš zamudila na kosilo,« je rekla, ko sta šli proti domu. Punčko je izročila snahi kar med vrati, da jo je ta začudeno gledala in rekla: »Ja, kaj pa se vam danes tako mudi?« »V miru pojejte, pridem potem na čaj in Juliji nekaj prinesem,« je dala prst na usta in že odhitela proti svojim vratom na koncu dolgega hodnika. Odklenila je vrata, vstopila in šla naravnost do omare v svoji spalnici. Odprla je predal, v katerem je skrbno hranila družinske spomine. Čisto na dnu pa je imela kot največji zaklad shranjeno punčko iz cunj – edini spomin na svoje otroštvo. Živo se je spominjala tistega dne – bilo ji je pet let –, ko je vsa v solzah prosila mamo, naj ji kupi tako punčko, kot jo je imela sosedova Mojca, njena vrstnica. Bogve kje jo je kupil njen oče, bili so premožna družina, oni pa so se težko preživljali na mali kmetiji. Bilo je nekaj let po vojni in niso imeli niti za obleko, kaj šele za igrače. Tega ona ni razumela, premajhna je še bila, zato je bilo toliko težje njeni mami, ki bi zanjo res storila vse. »Prinesem, ti punčko, obljubim!« je rekla in se hitela oblačit. »Ne bo sicer takšna, kot od sosedove Mojce, bo pa zato kot tvoj angelček: spala bo poleg tebe in te čuvala, da boš imela lepe sanje in te ne bo strah,« je rekla in odhitela skozi vrata po ozki gazi. Ona pa je zlezla na klop, pritisnila nosek na šipo in čakala, čakala. Ni čutila, da so se na šipo že risale ledene rože, da jo babica kliče, naj pride k njej na peč – ona je čakala mamo, da ji prinese punčko. In res jo je zagledala na poti. Ko je stopila skozi vrata, vsa premražena in premočena, ji je planila v objem. Skupaj sta odvili zavitek in prikazala se je čisto nova punčka iz cunj. Imela je pikčasto obleko in zeleno ruto. »Glej, to je tvoja punčka,« jo je mama pobožala po laseh. »Ja, pa ni tako lepa,« se je hotela kujati. »Mara, ti tudi nimaš lepih oblek in lepih čevljev, si pa zato tako pridna: že znaš moliti pa pesmic znaš toliko, rada greš z nami k maši in v cerkvi sediš pri miru – tega sosedova Mojca ne dela, čeprav ima najlepšo punčko. Tvoja bo taka, kot ti: pridna in skrbela boš, da je ne umažeš.« Prikimala je in jo stisnila k sebi ... Spremljala jo je skozi celo otroštvo. Bila je spomin na tista leta in na dobro sosedo, ki je delala te preproste punčke za otroke, ki so bili tako revni kot ona.
Znova jo je stisnila k sebi in vstopila v dnevni prostor, kjer se je na preprogi igrala Julija. »Na, Julija, vzemi,« ji jo je ponudila. Mala je gledala zdaj njo, zdaj igračo, vstala, se stisnila k njej in jo objela. »Joj, kako je lepa!« je dahnila. »A je moja?« je vprašala. »Ja, zdaj je tvoja,« je rekla. Snaha ju je opazovala in šepnila: »Je bila vaša, kajne?« »Ja, moja, moj spomin na otroštvo,« se ji je zatresel glas. »Hvala vam, ni igrače na svetu tako dragocene kot je ta, saj ste ji z njo podarili svoje srce, vse svoje lepe spomine,« jo je stisnila k sebi in obema so se v očeh nabrale solze.
»Boste zvečer malo pogledali nanjo, ker greva midva na pevske vaje,« jo je nato poprosila snaha. »Seveda bom, tako kot vedno,« je obljubila in sedla za mizo, da sta skupaj, kot vsak dan popili čaj.
Tiho je zvečer odprla vrata v otroško sobo in stopila k posteljici. Julija je mirno spala in kot največji zaklad stiskala k sebi punčko iz cunj in še v spanju ji je na ustnicah igral nasmeh.
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 09, str. 36.

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: "To izročite vašemu sinu. Njegovo je!" ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
"Moj Bog!" je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
"Kaj to pomeni?" se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. "Treba ga bo nahraniti in previti," je rekla Monika. "Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo," je ves razburjen trdil mož.
"Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?" je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. "Peter S." je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije - postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
zgodba5 09 2005Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. "Kaj to pomeni?" je vprašal. "Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin," je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. "Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti," je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. "Oprostita mi," je dejal Robert. "Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro... Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka... Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil."
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. "Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala..."
"Le zakaj mi ni povedala? Mogoče..." Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
"Prosim, ne prihajaj več," je rekla teta. "Upam, da te bo prebolela in končala študij."
Domov je prišel ves zamišljen. "Nisem je našel," samo to je rekel. "Prepozno."
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. "Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo," je rekla možu.
"Hvala ti, mama!" Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. "Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin," je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
"Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?" reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,"Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!"
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

zgodba4 09 2006Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

Nedeljska maša v podružnični cerkvi se ga vedno znova dotakne. Nagovori ga že sama cerkvica s svojim umetniškim bogastvom pa ubrano petje ne preveč številčnega zbora, saj naselje ni ravno veliko, predvsem pa misli domačega župnika, izrečene iz globokega osebnega prepričanja.
Po maši se ne razidejo takoj, ampak si poiščejo sogovornika, da si izmenjajo vsakdanje novice in izrečejo nekaj prijaznih besed, ki so izraz pozornosti in dajejo poseben pečat nedeljskemu dopoldnevu.
Igor se je tudi tokrat zaklepetal. Otroci so medtem našli svojo družbo, žena pa je odšla proti domu s sosedami in znankami. Pohitel je za njimi, da bi šli vsaj del poti skupaj. Kmalu je dohitel Rezko, ki se je vsa upognjena opirala na palico in s težavo premikala noge. Po moževi smrti sama in s sinovo pomočjo po službi z veliko ljubeznijo obdeluje tistih nekaj kosov zemlje, ki so ji po pozidavi hiš in industrijskih obratov še ostali. Prijazno jo je pozdravil in hotel iti kar mimo, pa je iz vljudnosti umeril svoj korak po njenem in izrekla sta nekaj besed o vremenu.
»Spet se je začela šola,« je nato rekla Rezka in ga presenetila, saj je vedel, da sta njuna vnuka že pred leti končala šolanje.
»Ja, spet,« je odvrnil in dodal, da so počitnice vedno prekratke. In že je hotel pospešiti korak, pa ga je Rezka znova presenetila: »Saj poznate to naše križišče in Ozko cesto?«
»Prav dobro,« je rekel, ker ni vedel, kam Rezka meri.
zgodba2 09 2017»Nič kaj rada ne grem v tisti konec,« je nadaljevala.
»Imate prav; kar nekaj ljudi poznam, ki prihajajo domov raje po glavni cesti, četudi je pot malo daljša, samo da ne pripeljejo v križišče z Ozke ceste.«
»Sin pravi, da je križišče, če pripelješ z Ozke ceste, nepregledno.«
»Zato pa je bilo tam že kar nekaj zvite in razbite pločevine!«
»Res je križ s tem našim križiščem,« je pomodrovala Rezka, »še bolj pa se bojim klanca na Ozki cesti.«
»Saj niti pet metrov ni široka,« je dejal in dodal, da jo je natančno premeril. »Že leta in leta opozarjamo na to ljudi, ki odločajo, pa smo doslej dobili samo nekaj obljub.«
»Nekoč je bil to kolovoz, ki smo ga kmetje uporabljali za dostop do njiv. Potem so ga malo razširili, pa ne prav veliko zaradi bregov na obeh straneh.«
»Tam, kjer ste včasih vozili s konjsko vprego, zdaj vozijo težki tovornjaki. Pa še dva osebna avtomobila se komaj srečata!«
»Samo po šofersko mislite,« ga je zavrnila Rezka. »Kam pa naj se umaknejo pešci, predvsem šolarji, ko hitijo na avtobus, če se srečata dva tovornjaka? Ali se bo res morala zgoditi nesreča s smrtnim izidom, kot se je zgodilo na križišču nekaj metrov naprej, da se bodo odgovorni zganili?« je bilo čutiti skrb in jezo v njenem glasu.
»Saj smo opozarjali in opozarjali, pa nič ne pomaga!« je rekel Igor.
»Res se nič ne spremeni, zato pa grem vedno na začetku novega šolskega leta tja,« je dejala.
»Kam tja?« se je začudil Igor.
»Že nekaj let ob začetku šolskega leta prehodim tisto nevarno križišče in Ozko cesto, zmolim rožni venec in ju z blagoslovljeno vodo poškropim. Cesto in križišče!« je poudarila. »To delam, da bi obvarovala pešce in še posebno naše otroke. Drugega ne morem storiti.«
»Kaj res? Cesto in križišče blagoslovite,« je bilo čutiti začudenje in spoštovanje v Igorjevem glasu.
»Čutim, da moram to narediti. Včeraj sem tako dolgo hodila, da me je sin pogrešal. “Mama, si spet odšla na križišče?” me je vprašal.«
»Veste, velikokrat sem že pomislil, da je pravi čudež, da tam ni bilo nobene prometne nesreče s težkimi posledicami.«
»Nekaj jih je že bilo, a hvala Bogu, nobene hujše.«
»Rezka, vi ste za varnost tam naredili več, kot vsi ti neodgovorni odgovorni ljudje,« jo je pohvalil Igor.
»Ja, ampak že letos sem komaj prehodila to pot. Saj vidite, komaj se še premikam. Ne vem, če jo bom drugo leto še zmogla.«
»Seveda jo boste!« jo je bodril Igor.
»Bog ve, kaj vse se lahko zgodi v enem letu,« je rekla in stopila proti vrtnim vratom.
»Če ne boste mogli, pokličite mene,« se je ponudil, »to vaše delo se mora nadaljevati. Rezka, zdaj marsikaj razumem: tako neurejeno križišče in ozka cesta, pa brez večjih nesreč!«
Rezka se je naslonila na napol odprta vrata in za trenutek počakala. »Veste, na križišče ne hodim samo zato, da bi šolarji varno prišli v šolo.« Spet se je za hip ustavila. »Še mnoge druge, še veliko zahtevnejše poti morajo prehoditi. Saj razumete, kaj mislim.«
»Tudi na tiste poti mislite, ko blagoslavljate križišče?« se je zamislil Igor.
»Pa ne samo takrat,« je dodala in se napotila proti hiši.
Hotel se ji je še enkrat zahvaliti ob misli, da tudi njegovi otroci vsak dan hodijo po tem križišču in že odhajajo na one druge zahtevne poti, ki jih je imela v mislih Rezka. Pa ni rekel ničesar, le pomahal ji je, ko se je ozrla nazaj, potem pa odšel proti domu. Pa ni šel naravnost domov, ampak h križišču in na Ozko cesto. Bilo je mirno in prazno. Vse je samo čakalo naslednjega jutra, ko bodo tod spet hiteli šolarji in pešci, mimo njih pa bodo drvela težka vozila. “Kot v našem življenju,” je pomislil. Misli so se kar same od sebe začele spreminjati v molitev in prošnjo, da bi jih na vseh križiščih in poteh življenja spremljal božji blagoslov.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
zgodba4 09 2017Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
zgodba1 09 2017Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti ... Moj dom tamo daleko i dete koje volim...« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu ...« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo ...!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
zgodba3 09 2006Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
zgodba2 08 2017Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

Zajemi vsak dan

Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob zbrani molitvi rožnega venca novo luč, ko jih “ob roki” svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom.

(Anton Strle)
Sobota, 20. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh