Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
zgodba4 02 2020Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.

Agata je počasi stopala proti njihovi hiši. Kot vedno, je tudi tokrat nosila v rokah polni vrečki, ki sta jo vlekli k tlom. Lojze se je, če se je le mogel, izognil srečanju z njo, kajti čas zanjo ni pomenil nič, njemu pa se je vedno mudilo po raznih opravkih. Ponavadi je imela pripravljeno kakšno zanimivo novico, ki jo je znala razpredati tako, da je znala od tistega, ki jo je poslušal, zvedeti še kaj novega. Danes ga je že od daleč pozdravljala in srečanju se skoraj ni mogel izogniti. Pomislil je, da mora biti prijazen, saj se bližajo božični prazniki, in zato jo je počakal.
»Vedno težje prenašam to kramo,« je začela in pokazala na vrečki.
»Saj vam Tončka pripelje, kar potrebujete,« je dejal Lojze, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo odgovorila.
»Saj je dobra ta Tončka. Toda jaz grem v trgovino zato, da se zamotim. Ne vzdržim, da bi cel dan čepela v prazni hiši.«
»In za božič je pač treba kaj kupiti,« je dodal Lojze.
»Sem si rekla: letos ne bom praznovala. Ne bom postavila ne jaslic ne smrečice, ne bom pekla potice. Zdaj ko ni več Toneta, nimam kaj praznovati. Tako sem si rekla. Pa pridejo Anžlovarjeve, sosedove tri. Ne vem, ali so dekleta prišle same od sebe, ali jih je poslala moja zlata soseda. “Gospa Agata,” mi rečejo, “ali ste postavili jaslice?” “Letos jih ne bom. Sem preveč utrujena. In sama,” sem jim rekla. “Jih bomo pa me postavile,” rečejo in že hočejo vedeti, kje jih imam spravljene. Si predstavljate? Morala sem z njimi na podstrešje. Zapodile so se vsaka v svoj konec in našle vse: jaslice, umetno smrečico in okraske. En, dva, tri so vse prinesle v dnevno sobo. Sem jih hotela malo pokomandirati, pa so rekle: “Gospa Agata, vi se lepo usedite in nas glejte. Me znamo vse.” Figo vse znajo! Pa jim nisem upala nič reči. Nazadnje pa je bilo vseeno vse narejeno. In veste, da niti ne tako slabo. Še Tone je s slike, tako se mi je zdelo, gledal nekam zadovoljno.«
Kar zadihala se je, tako je hitela pripovedovati.
»Veste, da so mi sosedove deklice prinesle mladost,« ji je nasmeh prekril obraz. »In razburkale so mi spomine.«
»Kako male je včasih potrebno, da nam je lepo,« je bil še Lojze srečen. »Božični spomini so med najlepšimi.«
»So. Res so. Ampak zadnje čase sem se zelo spremenila. Nekaj let potem, ko je hčerka odšla v svet, predvsem pa po Tonetovi smrti, sem živela samo od spominov. Potem sem si rekla: “Agata, ven moraš iti!” In sem hodila na izlete in na romanja, obiskovala božje poti doma in daleč naokoli. To so bili lepi časi. In veliko sem delala. Delo te rešuje. Zadnja leta sem se pa, saj ne vem, kako naj to povem, malo bolj umirila in gledam bolj naprej.« Počakala je malo, če bo Lojze kaj pripomnil. »Pa o tem ne bi govorila,« je končala.
zgodba1 01 2013Lojze je razumel, da je to verjetno preveč osebno doživljanje, zato se je hotel posloviti. A se je Agata na hitro premislila. »Saj razumete. Ko sem bila mlada, sem bila polna življenja. Vedno se je moralo nekaj dogajati. Večji ko je bil živ žav okoli mene, lepše mi je bilo. Obiski so si kar podajali kljuko. Veliko mi je bilo do tega, kaj drugi mislijo o meni in kaj se dogaja okoli mene. Veste, če za božič ni bilo snega, je šlo pol lepega mimo mene, in če za veliko noč ne bi bilo šunke in pirhov, se mi zdi, da ne bi bilo niti občutka vstajenja. In pospravljala sem po hiši, pekla, vabila prijatelje in znance. Tone me je včasih zbadal, da nikoli ne ve, koga bo našel v naši hiši, in kje vse bo srečal mene.
Pripoved jo je zapeljala v spomine, da je postal njen glas mlajši in živahnejši. Roki, ki sta spremljali njeno pripoved, nista mirovali niti trenutek. »Zadnje čase pa – saj še same sebe ne razumem prav dobro. Tako nekako bi rekla: zunanje stvari me vedno manj zanimajo. Vse se vedno bolj dogaja v meni. Advent se mi res dogaja. Pričakujem, čakam, se veselim. In zdaj komaj čakam, da se to upanje v meni izpolni. Saj razumete: v meni.«
Za trenutek je obstala. Dvignila je vrečki, ki jih je bila odložila, vendar tako neodločno, da je Lojze vedel, da bi rada nadaljevala. »Boste rekli, da sem zmešana. Ja, malo sem pa včasih res čudna. Tone mi je večkrat rekel, da me težko razume. Zdaj pa se z njim veliko pogovarjam. Saj ste ga poznali. Dober človek je bil, govoril pa je malo. Najraje je čepel v tisti presneti delavnici. Veste, to ni dobro, če ima človek obrt doma. Potem je vedno v službi. Se mi je pa dozdevalo, da je včasih izginil v delavnico samo zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z mano. Ah, preveč govorim!« je dejala in dvignila eno vrečko.
»Dajte no, prav lepo se je pogovarjati z vami,« je hitel Lojze in Agata jo je že naglo odložila na tla. »Veste, da mu vse povem. Ne boste verjeli, ampak zdi se mi, da me posluša. Še bolj kot včasih. Zadnjič, zadnjič … ah, pustiva to,« je zopet dvignila obe vrečki
»Kaj je bilo zadnjič?« je zanimalo Lojzeta.
»K frizerki sem šla. In me je lepo postrigla pa še trajno mi je naredila, ampak ravno prav na gosto, da sem bila res fletna. Kar trikrat sem se pogledala v ogledalo. In veste, kaj mi je prišlo na misel? Kaj pa vem, odkod je prišla ta misel. Zaželela sem si, da bi umrla. Si predstavljate? Mislila sem si: Tone bi me bil takšne res vesel.« Zopet je prijela vrečki in naredila nekaj korakov. »Morda bi mi pa Tone rekel: “Ja, kakšna pa si?” Pri njem nikoli nisi vedel, kakšne se bo znebil. Ampak meni je bilo tako prijetno. Kot da me res čaka, sem čutila, kot da sva se res srečala.«
»Seveda se bosta srečala!«
»Tudi vi tako mislite?«
»Prepričan sem, da vas čaka,« ji je pritrdil, pa ne iz vljudnosti.
Za nekaj trenutkov je na njenem obrazu zasijal poseben izraz. Kot da je bil majhen odsev tega, kar se zadnje čase dogaja v njej. In, kot da se je tega še sama prestrašila, je naglo dvignila vrečki. »Joj, kako sem se zaklepetala!« se je začudila. »Pa kaj potem! Ura ni moj gospodar.«
Zopet je naredila nekaj korakov, pa se brž vrnila. »Samo to sem hotela reči: sosedove tri so mi prinesle veliko sonca, kot ga že dolgo ni sijalo v meni in v naši hiši.« Umolknila je in kar nekaj časa se jima je zdela tišina prijetnejša od pogovora. »Te sosedove tri!« je nato zamišljeno dejala in se napotila proti domu.
Lojze je že dolgo ni videl hoditi tako mladostno. Morda zato, ker jo je prevzela lahkotnost njenega sveta, ali pa je želela čimprej stopiti v toplino, ki so ji jo prinesle sosedove tri.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Že na začetku decembra smo delali načrte za postavitev jaslic. Mah je bil ena glavnih sestavin za to domače družinsko delo. Vse, kar je bilo potrebno spraviti skupaj. Mah pa je rasel na nevarnih krajih, največ ga je bilo na strmih in s snegom že posutih, zaledenelih skalah. Do mahu priti je bila prava umetnost. Če je zapadlo veliko snega, pa je bilo treba imeti veliko poguma, da si se podal na to tvegano in vznemirljivo pot.
Ko je dokončno dozorel sklep, da ga je pač treba nabrati, se je bilo treba samo povzpeti na skale in se pri tem dobro oprijeti podlage, da ti ni zdrsnilo.
Pri tem podvigu je pomagal samo pogum in molitev! Verjeti je bilo treba vase in v to, da te nekaj spremlja in ti nudi oporo in zaščito.
zgodba2 02 2022Ko si mah prinesel v toplo izbo, te je prevzel ponos in takoj že prešerno božično razpoloženje.
Postavitev jaslic je bila pri nas poseben obred. Miren, slovesen in veličasten hkrati.
Vse v hiši je na neki način sodelovalo na tih, pobožen način. Starši smo gledali otroke, kako so drobne ročice segale po figuricah, spravljenih v majhen, prav za to spleten jerbašček, svetlo rjav, kot zlat se je videl. Odkar pomnim je bil pri hiši. Čez leto je bil spravljen, zavit v bel poškrobljen prt, hišna dragocenost je bil posebne vrste.
Jaslice na sredi, v njih pa Jezušček in vsa sveta družina, vse to pa na svežem, mehkem mahu, tako resnično, da je nam otrokom kar sapo jemalo.
Kasneje sta jaslice postavljali hčeri, za njima pa vnuki. Najprej majhni, potem so zrasli …
Vse je bilo enako lepo in slovesno, vse je šlo iz roda v rod.
Pri postavljanju jaslic me je vedno navdalo neko veliko pričakovanje, prihod prave zime, snežene in lepe, obsijane z otroškim navdušenjem, z njihovo radostjo, tudi ko so že odrasli in se je marsikaj spremenilo. Hčerki sta kmalu živeli vsaka s svojo družino, a jaslice so bile vedno središče in svetišče vsega. Odrasli vnuki so sledili starim navadam, lepim, slovesnim, tudi polnočnica je sijala v zasneženo noč, pravljično kot dragulj.
Hiša je postala premajhna in vnuki so šli na svoje. Iz gozda so prinesli smrečico, jo okrasili in se zleknili pod njo. Dva velika, odrasla fanta. Kako ponosna sem bila nanju!
Božični čas se je nadaljeval s prihodom treh kraljev. Že v času mojega otroštva smo na hišna vata napisali s kredo:
G križ, M križ, B in spet križ.
Gašper, Miha, Boltežar!
Sveti trije kralji so bili pri nas še vedno sveti, blagoslovljeni dnevi ob koncu božiča.
Lepa je bila tudi pesem, ki nas je spremljala.
»Sveti trije kralji, v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo, od zlata se svetijo!«
Tako smo molili in peli in prazniki so se nadaljevali vse do svečnice. Minila je tudi svečnica in čas se je obrnil proti pomladi. Vse je šlo v nekem ustaljenem zaporedju letnih časov.
Potem pa se nam je nenadoma, neki mrzel jesenski večer življenje ustavilo. V srce se je usedel moreči hlad. Žalost in bolečina. Starejši vnuk je obležal pod motorjem, njegova največja želja in radost sta ga pokopali …
Spet je bil božič, moj najlepši in najsvetejši praznik v letu pa je postal drugačen. Postal je mrk in žalosten in zasut z večnimi vprašanji: ZAKAJ?
Kaj smo naredili narobe, kaj smo naredili slabega, kje smo grešili, da je temu tako? Zakaj nas Bog tako preizkuša?
Odgovora nismo našli, verni otroci, verna družina, samo na preizkušnji smo!
Še so bili božiči in še vedno bodo, praznični, lepi, vedno posejani z nečem dobrim. Kljub vsemu!
Vendar bo vedno zraven trpek spomin, nikoli ne bo izginil iz mojega življenja, ne, dokler se spet ne srečava. Verjamem v to, da se bova! To je edina tolažba in pa zavest, da so božji načrti pač taki!

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 31.

Vsako leto pred božičnimi prazniki se Dora odpravi na pot. V vseh štiridesetih letih, odkar se je zaposlila in nato tudi ostala v tujini, se le dvakrat ali trikrat ni mogla vrniti v objem domačih krajev in spominov. Tudi lani ni šla, saj se je svet zaradi epidemije skoraj zaprl. Ostala je ujeta v svojem stanovanju in bila vesela, da je lahko spremljala božično mašo iz domače cerkve po spletu. Zdelo se ji je, da se je vzdušje iz cerkve preselilo med stene njenega domovanja. Celo mašo je skupaj z vsemi njenimi ljubimi domačimi ljudmi glasno odgovarjala, pela in vstajala. Šele ko je zbor na koncu maše odpel zadnjo kitico Svete noči, se je prav zavedla, da je sama in daleč stran od doma. Zato se je letos toliko bolj bala, da se lanska zgodba ne bi ponovila. Med vožnjo se je zato iz srca zahvaljevala Bogu, da lahko hiti proti domu.
Še sama ni vedela, kolikokrat je že prevozila to pot. Najprej sama, čez nekaj let skupaj z možem, nato z družino. Skoraj ob vsakem kilometru se je v njej zbudil kakšen spomin: na ovinkastem delu je bilo otrokom pogosto slabo, malo za dolgim predorom so imeli manjšo prometno nesrečo, na tistem počivališču jim je kuža skoraj pobegnil ... Zadnja leta spet potuje sama. Otroci so drug za drugim odhajali od doma, mož pa je našel svoj večni mir po težki bolezni.
Ko je zapeljala skozi jeseniški predor, so se spomini vrnili v otroška leta. Morda ji je bilo pet ali šest let, ko jo je oče v globokem snegu na ramenih nesel k polnočnici. Med mašo je iz maminega naročja občudovala slovesno razsvetljeno cerkev in mogočno petje. Pa jo je kmalu premagal spanec in prebudila se je, ko jo je oče spet dvignil na ramena. Tako žal ji je bilo, da je prespala vsa svoja pričakovanja. Potem so vsako leto gazili proti cerkvi in si svetili z baklami. Ti občutki so za vedno ostali v njej. Ko je začela peti v otroškem zborčku, je na skrivaj občudovala fanta, ki je imel najlepši glas. On pa je še opazil ni!
»Je že bilo tako prav,« je pomislila.
Zapeljala je med ulice svojega mesta. Spet doma! Srečanje s sestro in njeno družino je bilo toplo, prisrčno. Skupaj so preživeli sveti večer. Domač, preprost. K polnočnici so se hoteli odpeljati z avtom, pa jih je preprosila, da so šli peš. Pred cerkvijo je srečala le nekaj znancev, nekatere je, skrite za maskami, komaj prepoznala. Srce ji je začelo hitreje biti, ko je vstopila v cerkev. Vse je bilo tako domače, poznano, njeno.
zgodba1 01 2023Ko je začela ura v zvoniku biti polnoč, se je s kora nežno oglasila Sveta noč, iz zakristije so začeli prihajati ministranti, za njimi pa ni bilo domačega župnika. Dora se je presenečena obrnila k sestri: »Kaj imate novega župnika?« je šepetaje vprašala.
»Ne. To je naš stalni diakon. Iz naše fare je. Pred kakšnim letom je bil posvečen.«
»Prav. Ampak nocoj je božični večer!« ji ni bilo prav.
Po odpeti pesmi jih je diakon nagovoril: »Drage župljanke, dragi župljan! Prav pred svetim večerom, ko se srečamo z Jezusom v praznovanju njegovega rojstva, je naš dragi župnik Zvonko zbolel. Iskala sva nadomestilo na škofiji in po sosednih župnijah, pa imajo vsi duhovniki svoje obveznosti. Gospod župnik je zdaj v mislih z nami, čeprav bi bil presrečen, če bi mogel biti na mojem mestu. Po svoji moči ga bom skušal nadomestiti. Skupaj bomo opravili bogoslužje Božje besede.«
»Prevozila sem tisoč kilometrov, zdaj pa niti pri polnočni maši ne bom,« je Dora z bolečino v srcu pomislila. Nekoliko je bila presenečena, da se bogoslužje začelo prav tako kot vsaka maša.
Besedilo evangelija, ki ga je z občutkom prebral diakon, se jo je dotaknilo bolj kot ponavadi. »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.«
»Naj pride med nas veselje in Kristus Gospod,« si je zaželela in bila vesela, da se ji je utrnila ta prošnja, ki je prevzela njene misli, ko je diakon zaprl evangeljsko knjigo in stopil k ambonu, Dora je zaznala nekaj zadrege v njegovih začetnih besedah. Pa je trema kmalu izginila. »Prišli smo v cerkev k polnočnici, da se ob prihodu Boga med nas, umirimo, napolnimo praznino v naših srcih in jih prepojimo z upanjem, ki nam ga svet ne more dati. Toda če mu ne pripravimo prostora, bomo odšli domov prazni. Od vsakogar je odvisno, koliko prostora bomo v svojem srcu posvetili Novorojenemu in z njim posvetili vsa pota našega življenja,« je svoje razmišljanje zaključil diakon.
Izpovedali so vero, izrekli prošnje in zapeli očenaš. Pri pozdravu miru se je Dora komaj zadržala, da ni bližnjim segala v roke. Tako mogočno je doživela povezanost in bližino z vsemi okoli sebe, pa se je še zadnji hip spomnila predpisov, povezanih z epidemijo.
Ko je diakon stopil proti tabernaklju, je začutila neskončno hvaležnost, da se bo na to sveto noč osebno srečala z Jezusom pod podobo kruha, katerega je posvetil oboleli župnik. »Samo po duhovnikovi besedi pride med nas,« ji je šlo skozi misli. Srečali se bodo z Novorojenim, čeprav med njimi ni duhovnika. Duhovnik ga je priklical in On jih čaka v tabernaklju. In spreletel jo je: »Ali je ta nocojšnja polnočnica znanilka časov, ki prihajajo? Ali bomo nekoč, morda kmalu, prihajali v cerkev, pa med nami niti diakona ne bo?«
Malo dlje je zadržala Novorojenega v dlani. »Gospod, ali se dotikamo časov, ki prihajajo?« je tiho vprašala.
Z nekim posebnim občutkom je odhajala iz cerkve, saj take polnočnice še ni doživela. Vznemirjalo jo je mnogo čudnih misli in vprašanj. Zato je bila pred cerkvijo vesela vsakega prijaznega pozdrava in voščila. Zaradi epidemije si niso podajali rok, le s pogledi in nasmehi so si voščili: »Blagoslovljen božič!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 82-83.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
zgodba2 01 2021»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.

Utrujeno je osel stopal za gospodarjem, ki je od časa do časa potegnil za povodec ali ga udaril s palico, kamor je pač padlo. Od celodnevne hoje v krogu se je oslu zdelo, da se vse okoli njega še vedno vrti. Ko je zavohal prijetni vonj domačega bivališča, je pospešil korak , da ga je gospodar komaj dohajal. Tam mu je vrgel pred noge nekaj šopov sena. Počasi je žvečil, da je večerja trajala dlje. Najraje bi vse pojedel, pa je vedel, da mora dobro polovico pustiti za vola. »Morda je že med potjo našel kaj za pod zob,« je pomislil in naredil še dva ali tri grižljaje. Čakal je in čakal, vola pa od nikoder. »Uf, zopet bo prišel domov utrujen in siten,« je pomislil in se že vnaprej bal srečanja.
Šele ko se je trdno zmračilo, je gospodarjev sin prignal vola, ki se je sam od sebe postavil poleg osla in začel počasi žvečiti seno. »Skoraj vse si mi pojedel!« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj.
»Gospodar danes ni bil ravno radodaren,« se je izgovarjal osel in bilo mu je žal vsak bilke, ki jo je pojedel proti koncu.
zgodba1 01 2017Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
»Ne sprašuj. Od ranega jutra do neznosne vročine sem oral. Njivo, kjer je več kamenja kot zemlje. Vlekel sem tisti plug, ki se je venomer zatikal. Tebi je lahko, ki samo hodiš ob nekem drogcu.«
»Ob nekem drogcu!« mu je vpadel v besedo osel. »Tisti drogec, tisti drog, poganja cel mlin za žito z mlinskim kamnom, ki je veliiik in teeežak, ne pa majhen kot tisti tvoji kamenčki na njivi, in venomer korakam v krogu, da se mi od jutra do večera vrti v glavi. Še ponoči, ko zatisnem oči, se mi ves svet premika sem in tja, da se zjutraj zbudim bolj utrujen kot zvečer, ko ležem.«
»Samo jokaš in stokaš! Kaj pa naj jaz rečem? Ko sem zoral tisto neskončno njivo, so me vpregli v voz in moral ga vleči skoraj na konec sveta.«
»Tudi ti samo jamraš,« mu osel ni ostal dolžan. Utihnila sta in sta utrujeno stala drug poleg drugega.
»Nekdo prihaja!« je zastrigel osel z ušesi. »To niso gospodarjevi koraki.« Tudi vol je prisluhnil, pa je že vnaprej vedel, da s svojimi starimi ušesi ne bo ničesar ujel. Iz teme se je počasi izluščila postava visokega moškega. »Menda gre v najino domovanje!« je zaskrbelo osla. Možak je vstopil, visoko dvignil svetilko, si na hitro ogledal votlino, nato pa s hitrimi koraki odšel.
Vrnil se je z ženo, ki se je opirala na njegovo ramo. »Marija,« je dejal, »glej, v tem kotu ti bom pripravil prav udoben prostor.« Žena je samo prikimala in se usedla na rob kamnitih jasli.
»Tukaj mislita ostati!« je zastokal osel. »In prav danes, ko sem tako utrujen,« je zabrundal vol.
Šele tedaj sta ju tujca opazila. »Glej, Jožef, družbo imava!« je dejala Marija. Jožef ju je prijazno pobožal. »Bo vsaj bolj toplo,« je rekel in začel po tleh nabirati slamo. »Vem, da si lačen,« je z utrujenim glasom rekla Marija in začela iskati po malhi. »Cel dan nisi nič poštenega pojedel.«
»Marija, bolj misliš name kot nase,« je odvrnil. »Glej, ležišče je pripravljeno. Spočiti se moraš.«
»Mislim, da nocoj ne bo počitka,« je dejala in oba sta utihnila.
»Si kaj razumel, o čem se pogovarjata?« je vprašal osel. »Nista iz naših krajev in ju težko razumem. Mislim, da sta govorila nekaj o hrani,« je dejal vol. »Pa nista nič jedla. Kar počivat sta šla,« je ugotavljal osel. »Tudi meni se od utrujenosti pošteno dremlje,« je dejal vol in se zleknil na tla. Prav kmalu se mu je pridružil osel.
Sredi noči ju je zbudil otroški jok.
»Prijatelj vol, zbudi se! Menda sem slišal otroški jok,« se je oglasil osel. »Saj ni nikjer nobenega otroka,« je zaspano odvrnil vol. »Odkod pa naj bi prišel otroški jok?« se je spraševal osel. »Če si res slišal jok, se je otrok pač rodil!« mu je razlagal vol. »Kako? Kar rodil se je in zdaj tukaj joka?« ni mogel razumeti osel. »Ti si še mlad in nič ne razumeš,« je modro dejal vol.
V tišini, ki je nastala, je bilo slišati le pojemajoči otroški jok in nežno šepetanje Marije in Jožefa. Čez malo časa je Jožef vstal in novorojeno dete, zavito v tanko odejo, položil v jasli. Objeta sta nato tujca zrla v speče dete in se tiho pogovarjala.
»Ali jim ni lepo?« je bil ganjen osel. »Tudi jaz sem zdaj boljše volje,« je zabrundal vol.
»Joj, kaj pa je to?« je vzkliknil osel. »Nebo tam na levi strani se nekam čudno sveti. Morda bo nevihta,« je ugibal.
Nebo je še nekaj časa žarelo, nato pa je nazaj potemnelo, da je osla in vola začel zmagovati spanec. Osla, ki ni mogel trdno zaspati, ker se je svet v njegovi glavi še vedno vrtel, je pritegnilo oddaljeno govorjenje. »Ali slišiš?« je začel buditi vola. »Nič ne slišim!« je bil vol slabe volje. »Veter prinaša glasove s pastirskih poljan. Slišim govorjenje ljudi in meketanje ovac,« ni odnehal osel. »Sanja se ti,« ga je zavrnil vol, ki bi rad mirno spal. »Glasovi prihajajo vse bližje,« je vztrajal osel. »Le kaj bi to bilo?« je zanimalo tudi vola.
»Marija, zdi se mi, da se dogaja nekaj čudnega,« je bil ves iz sebe Jožef. »Zadnje čase se nama dogajajo neverjetne stvari,« je potrdila Marija in skupaj sta prisluškovala v noč. »Menda ja ne bo prišel kdo sredi noči in še ob takšni priliki,« je bil zaskrbljen Jožef. Glasovi in koraki so prihajali vse bližje in napetost je naraščala.
Pa je bilo spet vse tiho. Sem pa tja je bilo slišati kakšen šepet in sopenje ovc. Jožef je vzel v roke popotno palico in svetilko in stopil pred votlino. Zagledal je trumo pastirjev in za njimi čredo ovc.
Najstarejši pastir je stopil naprej in dejal: »Povedano nam je bilo, da se je tu nocoj rodil poseben otrok.« Jožef je potrdil: »Res se je rodil.« Pastir pa je nadaljeval: »Povedano nam je bilo, da se je rodil Zveličar, Kristus Gospod,« in pokleknil skupaj z vsemi pastirji, ki so stali za njim. Jožef je začudeno pogledal Marijo, ki je držala v naročju dete, na njenem obrazu pa ni bilo sledu presenečenja. »Kdo pa vam je to povedal?« je vprašal Jožef. »Močna svetloba nas je obsijala in Gospodov angel nam je oznanil: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar”,« je povedal drugi pastir. »Zdaj razumem.« je bil pomirjen Jožef in pastirje povabil v votlino.
Pastirji so drug za drugim prihajali pred dete in se mu do tal priklonili. »Dragi moj vol,« je bil začuden osel, »si že videl kdaj kaj takega? Možje se klanjajo novorojenemu otroku, ovce pa si pred votlino nekaj šepetajo. Pravijo, da so videle prikazen angela, ki jim je sporočil veselo novico in zaradi nje so vsi pohiteli v Betlehem.« Vol kar ni mogel verjeti svojim ušesom. »Poglej,« je vznemirjeno dejal osel, »vse ovce so padle na prednje noge, ko je mlada mati pokazala otroka.« Vol se je čudil: »Star sem že, pa česa takega še nisem videl. Če je kaj pameti v moji glavi, mora biti ta otrok nekaj posebnega!« In oba sta padla na kolena.
Ovce so se pridružile pastirjem in se gnetle, da bi prišle čim bliže otroku. Vol in osel sta se jim pridružila.
Pastirji so se pogovarjali z Jožefom in Marijo. Kar niso se mogli raziti. Vol in osel sta že mislila, da bodo ostali tam kar celo noč, a so se začeli poslavljati in so drug za drugim srečnih obrazov odhajali.
»Veš, da nisem več zaspan,« je dejal osel.
»Kako bi mogel biti zaspan v taki čudežni noči?« je odvrnil vol.
»Zdaj, ko so vsi odšli,« je zaskrbelo osla, »je postalo v tej votlini mrzlo. Otrok se bo še prehladil.« Jožefu se je zdelo, da sta živali postali nemirni. »Kaj mi hočeta povedati?« je vprašal Jožef. Osel ga je prijazno pogledal, vol pa je s kopitom udaril ob tla. »Že razumem: rada bi ogrela otroka,« je rekla Marija. »Tudi meni je postalo hladno.« Jožef je stopil k njima in ju povedel do jasli, kjer je ležalo dete. Ulegla sta se čisto blizu in dihala v dete. Objela jih je prijetna toplota in spokojna tišina. Bilo jim je tako lepo in po napornem dnevu in nenavadni noči jih je začel zmagovati spanec.
Marija pa je v polsnu od časa do časa stisnila dete Jezusa k sebi.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2017), 31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
zgodba1 01 2011»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
zgodba2 01 2019Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh