Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal - od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
zgodba4 08 2007Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se... zdaj bom tu... ne bojte se... vse je prav...« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno - kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo - četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar - smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih - ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova - za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav


Ognjišče (2007) 08, str. 60

Odločil se je sam. Lahko bi potoval v domače kraje z južno železnico, a hotel je potovati s staro kočijo, da bi obujal spomine in bi bil čim bližje naravi, starim potem, ki vedno prikličejo sladke spomine ...
Ko konji potegnejo vozilo, sedim poleg njega in obzirno molčim. Vidim, da je zelo utrujen in morda bolan. Nekje globoko v duši ga preganja resnica, ki ni plod njegovega dela, pomembnih odločitev. Zgodovinskih odločitev – pomislim. »Kako ste, gospod škof?« vprašam mirno. Škof Anton Martin se nasmehne in čudno zamahne z roko. Ne morem pozabiti njegovih razprav in zahtev na Dunajskem dvoru. Tako pogumnega in odločnega Slovenca nisem videl še nikoli. Lahko je govoriti o narodu in svoji državi; o prihodnosti, za katero ne vemo, kakšna bo. Pogledam križ, obešen okoli vratu. Čudno zamišljen strmi predse in razločno čutim, da ga preganja neko pomembno, večno vprašanje. O prihodnosti našega malega, pastirskega naroda – avtentičnega po svoji žrtvovanosti, izgubljenosti. Zunaj piha močan veter. Stara cesta naju trese in premetava. Kaj je osnovno vprašanje slehernega kristjana? Moramo dokončno določiti neke vrednote in resnice. Lahko je velikim in pomembnim. Lažje se bodo pobijali in potegovali za svoje pravice. Nenadoma se pogledava. Kakor da pričakuje odgovor od mene, ki ne vem nič, pa četudi sem prebral celo Sveto pismo. Na samem začetku naše vere je bilo isto vprašanje in ostalo bo do konca. Strašno sem radoveden, kaj mu roji po glavi. Pa saj greva v domače kraje! Tam je svetal spomin na mater, na vinsko trto, na Marijino cerkev na hribu.

zgodba3 09 2016Obrne se k meni, kakor da bo vsak hip povedal nekaj pomembnega. Pomemben dvom ga muči. Tudi ko storimo vse, kar smo želeli in hoteli, je na koncu resnica drugačna. Ostati mora le ena, ki je ni mogoče nikoli spremeniti. Ponudim mu steklenico s pijačo. Naredi požirek in še naprej molči. V daljavi zagledam najvišjo goro Štajerske. Znova ga pogledam. Obrne se k meni. Čeprav je po naravi vesel in veder človek, je njegov pogled otožen. Odpre usta. Čakam, kaj bo rekel. Takrat se mu iz globine duše iztrga pesem, njegova pesem. Saj je vendar pesnik, skladatelj. Z milim glasom zapoje: »V nebesih sem doma ... / V nebesih je moj dom, tam večno srečen bom. / V nebesih sem doma, tam Jezus krono da!« Presune me. To je vendar tista stara, večna resnica. Za kristjana je poleg ljubezni do njegove domovine najpomembnejša ona večna, kjer bomo nekoč skupaj vsi, ki smo bili eno, ki smo se spoštovali in ljubili s pravim človeškim dostojanstvom.
Večeri se. Bližava se domačemu kraju. Blag vetrič zamaje jesensko drevje ob poti. Iz daljave zaslišim čudežno zvonjenje. Srečen sem in neizmerno hvaležen za svojo domovino. In za našega škofa. Bog je dober in pravičen ...
Stanislav

Ognjišče (2016) 09, str. 56

Že kar nekaj časa je sitnaril, naj mu kupijo pametni telefon. »Vsi sošolci ga imajo!« je utemeljeval svojo prošnjo, ki je počasi prehajala v zahtevo.
»Pa saj ga ne potrebuješ,« sta mu ugovarjala starša.
»Vidva nimata pojma, za kaj vse se lahko uporablja in kako prav mi lahko pride.«
Vprašala sta prijatelje in znance in vsak je imel drugačno mnenje, tako da si z njimi nista mogla veliko pomagati. Mark pa je sitnaril in trmaril toliko časa, da sta se ga naveličala in mu za rojstni dan kupila tako želeno darilo. Po dolgem času se je nečesa resnično razveselil. Še onadva sta bila srečna, ko sta ga gledala žarečega od veselja.
zgodba1 09 2016Pa njuno veselje ni trajalo dolgo. Mark, ki že dotlej ni bil prav zgovoren, je zdaj večji del dneva preživel s telefonom, druge pri hiši pa je komaj opazil. Kadar jih je slučajno slišal, je na vprašanja odgovarjal le da ali ne, morda še s šur ali ne vem.
»Tako ne gre več naprej!« sta tarnala oče in mama. »Pogovoriti se moraš z njim,« je dejal on njej. »Zakaj pa jaz? Enkrat se pa lahko tudi ti z njim pogovoriš,« je bila žena odločna in mož ni našel pametnega ugovora.
Kar nekaj časa je sina samo opazoval. Stiskalo ga je pri srcu, ko je videl, da mu je več do telefona in računalnika kot do njihove družbe. Ko je nekega dne stopil v njegovo sobo, je Mark ves zatopljen zrl v telefon, da ga niti opazil ni. Izza njegovega hrbta je pogledal v ekran. Vzelo mu je sapo. Nemogoče! »Moj sin gleda take svinjarije!« mu je srce udarilo v glavo. Mark ga je začutil za seboj in na hitro skril telefon. Nastala je mučna tišina.
»Saj se mi je čisto slučajno to pokazalo,« je končno spravil iz sebe Mark in čakal, da se bo zdaj nanj usula ploha.
Oče se je odkašljal, da je pridobil čas. Skozi misli so mu švigale najrazličnejše besede, celega stavka pa ni bilo med njimi. Še enkrat se je odkašljal. »Nekaj bi ti rad povedal,« je počasi začel. Mark se je nemirno presedel. »Moj oče, tvoj ded, se je vpisal v kovinarsko šolo v mestu, prevoza do tja pa takrat še ni bilo. Od doma do šole bi moral pešačiti debelo uro v eno smer. Poiskali so mu prostor v dijaškem domu.«
Malo je počakal, Mark pa ni vedel, kaj mu oče hoče s tem povedati.
»Dom je bil majhen, tudi dijakov ni bilo veliko. Fantje so stanovali v prvem, dekleta pa v drugem nadstropju, vmes pa so bile samo stopnice. Brez vrat. Ko je prišel v dom, mu je upravnik med drugim dejal: “V dekliški oddelek se pride po stopnicah, po katerih pa gredo lahko samo dekleta. Po prvi stopnici je speljana nevidna črta, ki je fantje ne smete prestopiti. Kdor jo prestopi, je v tistem trenutku izključen iz doma. Brez izjeme! Si razumel?” “Razumel,” je dejal, vzel papirje in odšel iz pisarne.«
»Zdaj bo pa priletel plaz očitkov!« je pričakoval Mark. »Oče bo rekel: “Že tvoj ded, da ne omenjam sebe, smo se znali obnašati. Ti pa?”«
Pa je oče le nadaljeval: »Fantje in dekleta so se med seboj dobro razumeli. Po večerji so posedeli v jedilnici, igrali šah ali karte, potem pa odšli vsak v svoje nadstropje. Pri prehodu v drugo nadstropje so še malo poklepetali, nikomur od fantov še na misel ni prišlo, da bi prestopil nevidno črto. Vse dokler,« je oče za trenutek počakal, »ni bil ded v Gasilnem domu sprejet med gasilce. Dobil je novo uniformo. Žarel je od ponosa in komaj čakal, da se postavi pred fanti v domu. Po sprejemu so imeli zakusko. Tudi vino je bilo tam. “Za odrasle gasilce!” so rekli. Toda starejši gasilec mu je nalil kozarec: “Pij sedaj, saj si vendar odrasel!” Menda res, si je mislil in spraznil kozarec, nato pa še enega.
V dom je prišel prešerno razpoložen. Fantje so ga glasno in navdušeno sprejeli. Da je pravi korenjak, so rekli, sam pa je obžaloval, da ni bilo med njimi deklet. “Grem pa jaz k njim, da me vidijo!” je dejal in zakorakal skozi glavna vrata. “Ne nori!” so ga svarili nekateri, drugi pa spodbujali. Malo ga je stisnilo, ko je stal pred prvo stopnico. Hotel se je že obrniti, toda zagledal je fante, ki so stali za njim in čakali, kaj bo naredil. Negotovo je stopil na prvo stopnico, nato pa preskakoval po dve do drugega nadstropja. Hodnik je bil prazen. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo še malo pred tem od tam slišati dekliški smeh. “Kje ste vse?” je glasno zaklical, šel po hodniku nekajkrat sem in tja, nato pa se vrnil. Z vrha stopnic je že videl upravnika, ki je stal na hodniku pred prvo stopnico in čakal. Vsak korak je bil težek kot svinec. “Jutri zjutraj se z vso prtljago javi v moji pisarni!” je z nekoliko jeznim glasom dejal upravnik, “danes lahko še večerjaš, čeprav nisi več dijak našega doma.”«
Mark se je nerodno presedel. Oče je čutil, da se ne strinja s to odločitvijo. »Kaj pa bi ti storil na njegovem mestu?« ga je vprašal. Mark je samo skomignil z rameni.
»Na žalost se je to zgodilo prav na začetku zime,« je nadaljeval oče. »Pešačil je nato v šolo dobro uro zjutraj v mrazu in snegu in prav toliko nazaj. Pozno popoldne je prišel domov, pojedel, naredil naloge, pomagal pri vsakdanjih opravilih in šel spat. Vmes jih je še poslušal, da si je vsega tega kriv sam. On pa se je jezil na trdosrčnega upravnika. Dolgo si ni hotel priznati, da si je vso nesrečo zakuhal sam.
»Kaj se ne bi jezil,« je prvič posegel vmes Mark.
»Tako misliš?« ga je vprašujoče pogledal oče in zopet malo počakal. »Ko je nekega dne zjutraj ded hitel proti šoli, je pred seboj zagledal upravnika. Hotel se mu je izogniti, pa je bilo prepozno. “Kakšen pa si?” se je ta začudil. “Kakšen?” je bilo nekaj jeze v dedovem glasu. “Utrujen in blaten.” “Kakšen pa naj bom!” “Po končanem pouku se oglasi pri meni v pisarni,” je bil upravnik kratek. Ded je z zmedenimi občutki gledal za njim. “Le kaj hoče ta nesramnež od mene?” Čez nekaj ur je boječe potrkal na upravnikova vrata. “Veš, zakaj sem te moral odsloviti iz doma?” ga je vprašal, ko je vstopil. “Vem,” je ded tiho odgovoril. “Veš, da si prekršil eno od pravil, ki so del domskega življenja?” Ded je samo prikimal. “Več mesecev časa si imel. Če si to nevidno črto sprejel za del svojega življenja, se lahko vrneš.” Ded je dokaj odločno prikimal. “Vidim, da pošteno misliš in ne pritrjuješ samo zato, ker bi ti bilo to v korist.” Upravnik je malo počakal. “Medtem smo tudi zaprli stopnišče in postavili vrata.” “Zakaj me pa potem sprašujete o nevidni črti?” se za čudil ded. “Ker je nevidna črta v tebi močnejša od ključavnice.“«
Mark je čakal, kaj bo sledilo, oče pa je vstal in šel proti vratom.
»Ali se je vrnil?« je hitro vprašal Mark.
»Ne bom ti odgovoril. Te bom pa vprašal: bi se ti vrnil?«
»Tudi jaz ne morem takoj odgovoriti.«
»Saj veš, zakaj sem ti vse to povedal,« ga je oče vprašujoče pogledal. »Tudi tebi postavljamo nevidne meje. Tvoje morajo postati, da boš vedel, kaj je prav in kaj ne. Potem boš tudi vedel, če je ded vrnil ali ne.«
Preden je oče zaprl vrata za seboj, ga je na dolgo pogledal, da je Mark odmaknil pogled. Šele tedaj je začutil, da bi ga moralo biti pravzaprav neznansko sram. Pred samim seboj, pred očetom in mamo in še pred kom. Ves čas pogovora je upal, da bo oče povzdignil glas in ga začel obsipavati z očitki. Pa se ni zgodilo nič takega. Zato je postal nejevoljen, ko mu je oče začel pripovedovati nekaj o dedu, ki ga je komaj poznal in je živel še v prejšnjem stoletju. In sam nase se je jezil, ko je začutil, da ga je ta pripoved pritegnila. Obsedel je za mizo. Še sam je bil presenečen, da ni vzel v roke telefona in začel nervozno brskati po njem, ampak je v mislih prehodil dedovo pot. Ko je prišel do konca, se mu je zdelo, da ve, kako se je ded odločil.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2016) 09, str. 24

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
zgodba2 09 2016Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
zgodba1 08 2013Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil ...« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu ...
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat so srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
Martina Hafnar

Ognjišče (2013) 08, str. 22

Gospod, ki je kot vihar vstopil v našo trgovino, je svoj korak usmeril k meni. »Dober dan, gospa, dober dan! Kako sem vesel, da ste tukaj. Ali lahko stopiva tjale?« Pokazal mi je na oddelek z barvami in že ga je odneslo. Hitro sem stopila za njim.
Gospod je bil zelo vznemirjen in takega ga v mnogih letih, kar ga poznam, še nisem videla. Ko sva bila varna pred pogledi in radovednostjo drugih, je dvignil vrečko z logotipom našega podjetja. Iz nje je vzel pločevinko z barvo. »Poglejte, prosim! Tole sem kupil pri vas včeraj popoldne.« »Ja, spominjam se,« sem mu pritrdila. »Poglejte,« je ves vznemirjen nadaljeval in mi pločevinko položil v roko, »ali se vam zdi v redu?« Pričakujoče me je premeril.
Takoj ko sem barvo dobila v roke, sem občutila, da je je premalo, da je prelahka, Stopila sem do tehtnice in pločevinko stehtala. »Res je, tukaj jo je samo polovica. Barve ni dovolj,« sem na glas ugotovila. Pločevinka je bila lepa, nič zapacana, na pokrovčku pa samo toliko vdrtine, da se je videlo, da je bila odprta. »Pa ste tole vsebino že kaj uporabljali?« sem ga vprašala, čeprav sem bila o tem prepričana. Gospod me je s svojim odgovorom presenetil: »Ne, gospa, gotovo ne! Saj to se mi zdi najbolj čudno. Odprl sem jo, ker sem hotel z njo prebarvati ograjo, ampak ko sem videl, da jo je samo polovica, sem jo zaprl in počakal na vašo izmeno. Želel sem, da z vami razčistim in uredim reklamacijo. Toliko let se že poznava! Zaupam vam in ne želim, da bi vam s tem kakor koli škodoval. Bi se mogoče vi lahko spomnili, ali se vam je včeraj tudi zdelo, da je prelahka, ko ste mi jo dajali v vrečko? Se vam je karkoli zdelo nenavadno, jo je mogoče kdo prinesel nazaj?«
zgodba2 08 2013Veliko vprašanj, ugibanj, pa vse brez odgovorov. Bolj ko sva ‘modrovala’, bolj sva si morala priznati, da je vse še bolj zapleteno. Z vsakim zakaj, sva bila spet čisto na začetku.
»Gospod, poglejte: takole sem se odločila,« sem prekinila ugibanja, ki naju niso pripeljala do rešitve. »Verjamem vam! Prepričana sem, da se ne želite okoristiti. Kako je vse to nastalo, pa ne veste ne vi, ne jaz. Zaupam vam, da ste tukaj z dobrim namenom. Dala vam bomo novo barvo, to pa zadržala, da jo bom jutri pokazala svoji predpostavljeni in, če bo potrebno, še potniku, ki nam to barvo prodaja. Mogoče bomo razvozlali skrivnost. Tukaj imate novo pločevinko, jaz pa bom urejala naprej jutri. Ko boste prišli naslednjič, pa če se boste medtem česa spomnili, mi, prosim, povejte, ali pa jaz vam, ko se bo vse razpletlo. Včasih moramo pustiti času čas, kot pravimo, da se dogodki umirijo. Potem se nam lahko prikažejo tudi v drugačni luči.« Gospod mi je obljubil sodelovanje in z novo barvo pomirjen odšel domov.
Malo pred iztekom delovnega časa se je gospod vrnil. Razveselila sem se ga, saj je bil čisto drug. »Prišel sem plačat barvo.« »Ja, zakaj pa? Saj bom poskusila urediti drugače,« sem mu zatrdila. »Ne! Poslušajte me. Globoko se vam opravičujem in iz srca sem vam hvaležen za zaupanje. Ampak takoj ko sem prišel domov, sem opazil svojo zmoto. Takole je bilo. Včeraj popoldne sem barval ograjo, ko sem ugotovil, da sem s polovico barve prebarval komaj dva metra. Odločil sem se, da grem kupit novo barvo, da bom delo končal. Barvo, s katero sem do tedaj barval, sem počistil, vrnil nazaj v vašo vrečko in jo pustil ob ograji, čopič pa odnesel v razredčilo. Vzel sem ženino kolo in se odpeljal do vaše trgovine. Pri vas sem srečal znanca, s katerim sva istočasno šla v pokoj, in klepetala sva dobro uro. Na poti domov pa sem srečal še soseda in odšla sva na kavo. Za nadaljnje barvanje je bilo prepozno. Kolo sem spravil v garažo, barvo, ki sem jo kupil pri vas, pa odložil na polico. Danes dopoldne, ko sem hotel nadaljevati z barvanjem, sem odprl tisto barvo, ki sem jo včeraj pustil ob ograji in opazil, da je manjka. Zajela me je panika. Nezaupljiv, kot sem, sem mislil, da sem kupil barvo, ki jo je nekdo že uporabljal. Ker si zadeve nisem znal razložiti, sem bil čedalje bolj vznemirjen, tako da treznega razmišljanja nisem bil več sposoben. Na novo barvo, ki sem jo iz košarice na kolesu odložil na polico v garaži, se niti v sanjah nisem več spomnil. Ko ste mi sedaj dali novo barvo in sem z njo prišel domov, pa sem začel iskati, kje pa je sedaj tista, s katero sem že prebarval prva dva metra ograje. V trenutku sem se vsega spomnil. Odvrtel se mi je film kot v sanjah. Sedaj mi je vse jasno kot beli dan. Oprostite meni in moji starosti.« Skesano me je pogledal, počakal trenutek in malo tišje nadaljeval: »Sedaj imam pa drug problem. Ne morem verjeti, da ste mi tako zaupali, da ste mi takoj dali drugo barvo. Želel sem si, da bi mi verjeli, ko sem prišel z reklamacijo, ampak da ste mi pa res tako zaupali ... Veste, da se sploh ne spominjam, da bi jaz že komu tako zaupal. Vedno vse jemljem z rezervo, vedno v meni gloda črviček nezaupanja. Tako velikodušno, kot ste vi meni zaupali, še nikdar in nikoli nisem verjel! Od kje vam takšna vera vame?«
»Še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno ste si že zaslužili. Saj jaz tudi ne vem, zakaj se mi dogajajo lepe stvari. Kar zgodijo se mi. Verjetno zato, da ne neham verjeti v dobro. In danes ste mi vi pri tem pomagali.«
V bližnji cerkvi je zazvonilo. Vabilo je k večerni maši, naju pa je za trenutek prestavilo v drug čas.
»Tudi jaz ne vem, zakaj me je moja mama imela tako rada. Kaj vse mi je odpustila, saj sem bil živahen fantič. Na koncu me je pobožala in rekla:'Le kaj bo iz tebe, ti božji otrok? Le kam te bo vse to pripeljalo?' Nikoli je nisem razumel – te njene brezmejne ljubezni. In še marsičesa ne razumem.« Zamišljen se je potopil v spomine in svoje misli. »Tudi tega o brezmadežni Materi nisem nikoli razumel,« je rekel in z glavo nakazal na cerkev, posvečeno Mariji, in na pojemajoči glas zvonov.
»Tudi teologi, filozofi in znanstveniki niso vsega odkrili in iznašli, čeprav se ponašajo s svojo bistroumnostjo in modrostjo. Mi pa, ki nimamo tega daru, smo lahko srečni, ker nam je potem dana večja milost vere. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Ne vidimo ljubezni, dobrote, poštenja ... pa vendar to vsak dan občutimo. In hvala vam za vaše poštenje in zaupanje. Tudi zaradi vas je sveta danes za mene lepši.«
»Blagor vam, ker imate vero, gospa.«
»Bogu hvala,« sem mu odgovorila v svojem srcu.
Katarina

Ognjišče (2013) 08, str. 32

Ko se približuje zaključek akademskega leta, vedno začnem razmišljati o poti na Brezje. Prvič sem šla tja peš v študentskih letih. Lepo doživetje za mladega človeka. Takrat nisem razmišljala, da mi bo to še kdaj dano. Bila je pač prošnja in zahvala Mariji za pomoč pri študiju, zabava, druženje s sošolci, skoraj prespana maša in boleče noge.
Po desetletjih, ko je bil del življenja za mano in ko je popustil primež vsakdanjih nalog, mi je ta pot pomenila izhod iz puščave. Res, bilo je nebeško, neverjeten občutek lahkosti in veselja ter moči me je navdal po tisti prehojeni noči.
Letos vse do tretje popoldanske ure na dan odhoda nisem vedela, ali grem, čeprav sem si vsakič že dan prej, ko sem pomislila na romanje, ko so me že srbele pete in ko je bila želja neizmerna, v nahrbtnik porinila kakšno nujno potrebno stvar in v petek, ko je ura odbila tri, je bila tam svetilka, sveže nogavice in majica, vetrovka, jabolko, denarnica in v njej nekaj obližev, dežnik, pribor za šivanje. V hladilniku je čakala plastenka pijače. Grem torej, povem družini, in postorim še nekaj nujnih stvari. Odidem na vlak proti prestolnici. Med vožnjo pošljem sporočilo bratu: »Jutri zjutraj me ni, pridem, ko pridem ... buen camino.« Toliko, bosta z mamo že vedela, kje sem. In začel se je čas zame in za Boga, za mojo dušo, za razmišljanja. Iz ohlajenega vlaka ni bilo čutiti vročega dne. Pomirjajoč pogled na reko, ki teče ob progi. Bujna polja kažejo, da bo letos letina dobra. Kako čudovito je stvarstvo, za veselje in upanje nam je dano vse. Bodimo skromni in hvaležni in veselimo se vsakega novega dne.
Kmalu smo v Ljubljani. Po najkrajši poti odhajam proti stolnici in si za energijo na vogalu Trubarjeve ulice kupim kepico sladoleda. Prečkam Zmajski most in zavijem proti Ciril Metodovem trgu. Tržnico pospravljajo, tam je ostalo še nekaj prodajalcev rož. Pridem pred stolnico. Spodaj, proti Plečnikovim arkadam, je vse živo: bučna glasba, trebušne plesalke, morje turistov. Osvežim si roke in obraz v bližnji fontani in odidem v cerkev. V zadnji klopi skušam najti mir, pa se vrata venomer odpirajo in zapirajo, turisti vseh barv in različnih jezikov prihajajo in odhajajo s tega kraja. Kako simbolično! Tu smo vsi enaki, kdo nas že druži? Ni izbire, odgovor je samo eden – Resnica in Življenje.
zgodba3 08 2013Nekaj mladine se počasi zbere. Počakamo na nagovor in blagoslov, še eno zapojemo in odidemo. Kakih petnajst nas je in do Nazorjeve ulice smo že vsi v parih in v spoznavnem pogovoru. Lahkotno potegnemo po Celovški cesti do Šentvida, kar naenkrat smo tam. Odpočijemo se in se pripravimo na dolgo pot.
S študentko Ano sva se spoznali že na poti do tu in sva se odločili, da bova hodili skupaj. Ko po blagoslovu čakava na odhod, me pocuka za rokav znanka iz sosednje fare in, neverjetno, z njo je bila tudi moja vrstnica iz osnovnošolskih dni, ki je že desetletja v tujini in na dopustu v domovini roma na Brezje. V tem vidim sporočilo: domovina je ena sama in mati Marija je ena sama, Kraljica Slovencev.
Kar dobra skupina romarjev smo, ko se odpravimo pokončno in veselo. Dan je bil dolg, tako da je bil začetek hoje res prijeten, ozračje se je pričelo ohlajati, sonce je potonilo, spremljal nas je medeni vojn cvetočih lip. Romarji smo veseli, še polni moči, ob vsakdanjih pogovorih. Z vrstnico iz mladosti prehodim kar lep del poti. Tujina človeka utrdi, predvsem pa mu izoblikuje veliko človeško in duhovno razsežnost. To najino srečanje je bilo zame prava radost.
Počasi se znoči, ustavimo se za krajši počitek, da se skupina strne in odidemo proti Kranju. Med hojo zmolimo desetko, izrečemo prošnje, pojemo. Ura je že čez polnoč, vzpenjamo se na Prešernov trg v Kranju proti cerkvi. Sopotnica Ana je na peš romanju prvič – najbrž zahvala za uspešen zaključek študija. S pogledi išče osvetljeni zvonik, še malo, Ana ... Sama spijem še zadnjo tekočino iz plastenke v nahrbtniku in si natočim hladne vode iz vodnjaka pod kranjskim trgom. Oh, kakšno bogastvo in osvežitev! Brez vode ni življenja. V cerkvi prečudovita razmišljanja in sporočila ter blagoslov.
Zunaj je postalo hladno, po okrepčilu se še malo odpočijemo, se toplo oblečemo in sedaj k Mariji. Še sedemnajst kilometrov – za nami je precej več kot pol poti. Kmalu se bo pričelo daniti. Ne vem, kdaj je minila ura hoje. Skupina romarjev se razpotegne, z Ano hodiva skupaj, spet molimo rožni venec. Tu in tam po krčmah ob poti še posedajo tisti, ki jih hrabri opojna pijača. Molitev zamre, romarji utihnejo, počasi se najde vsak sam s svojimi mislimi.
Od Nakla v svojem ritmu hodim sama. Za gorami se že svita, moči imam še kar. Razmišljam o svojih najdražjih, tudi tistih v večnosti, kako se je vsak na svoj način dotaknil mojega življenja in kako je v vsem božja previdnost, načrt, sporočilo in pomoč. Če smo z Bogom, smo lahko brezskrbni, saj deluje kot najpopolnejši računalnik, brez napake, v popolni usklajenosti in sozvočju. Tistim, ki ne verujejo, pa naj bo sporočilo: prepustite se življenju!
Približujemo se cilju. Popolnoma se zdani. Opazujem naravo, poslušam petje ptic, vsrkavam vonj trav. Še krajši vzpon skozi gozd in še malo mimo bogatih gorenjskih domačij s cvetočimi vrtovi do svetišča. Ob pol šestih sonce že vstaja izza gora in obeta se lep poletni dan. Obsedim na stopnicah in zrem proti cerkvi. Nekaj romarjev je že prispelo, se preoblačijo, tu in tam kdo zajtrkuje. Tudi jaz se za silo uredim. Vrata cerkve so že odprta. Odidem do Marijinega oltarja. Marija, hvala ti za življenje, hvala ti za vse ... samo malo te prosim, hvala ti ... naj se zgodi Očetova volja.
Metka

Ognjišče (2013) 08, str. 50

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
zgodba5 08 2008Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh