Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
zgodba3 02 2017Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela

Ognjišče (2017) 2, str. 55

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
zgodba1 02 2017V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.
Darinka Kobal

Ognjišče (2017) 2, str. 19

Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
zgodba2 01 2011Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo 'reva'. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal ... Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav - če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka - sedem in pet let stari deklici - sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. 'Glejte, skromno je pri nas ... kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj ... če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. 'Hvala, zelo ste dobri ... prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam ... večno vam bom hvaležna,' sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh ... Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča ... In tako je bil Jezus rojen v hlevu ...«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet ...
Nives Marta Sitar

Ognjišče (2011) 1, str. 28

Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
zgodba3 01 2017V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
Martina Hafnar

Ognjišče (2017) 1, str. 56

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
zgodba1 01 2011»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.
Jani Javor

Ognjišče (2011) 1, str. 14

Utrujeno je osel stopal za gospodarjem, ki je od časa do časa potegnil za povodec ali ga udaril s palico, kamor je pač padlo. Od celodnevne hoje v krogu se je oslu zdelo, da se vse okoli njega še vedno vrti. Ko je zavohal prijetni vonj domačega bivališča, je pospešil korak , da ga je gospodar komaj dohajal. Tam mu je vrgel pred noge nekaj šopov sena. Počasi je žvečil, da je večerja trajala dlje. Najraje bi vse pojedel, pa je vedel, da mora dobro polovico pustiti za vola. »Morda je že med potjo našel kaj za pod zob,« je pomislil in naredil še dva ali tri grižljaje. Čakal je in čakal, vola pa od nikoder. »Uf, zopet bo prišel domov utrujen in siten,« je pomislil in se že vnaprej bal srečanja.
Šele ko se je trdno zmračilo, je gospodarjev sin prignal vola, ki se je sam od sebe postavil poleg osla in začel počasi žvečiti seno. »Skoraj vse si mi pojedel!« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj.
»Gospodar danes ni bil ravno radodaren,« se je izgovarjal osel in bilo mu je žal vsak bilke, ki jo je pojedel proti koncu.
zgodba1 01 2017Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
»Ne sprašuj. Od ranega jutra do neznosne vročine sem oral. Njivo, kjer je več kamenja kot zemlje. Vlekel sem tisti plug, ki se je venomer zatikal. Tebi je lahko, ki samo hodiš ob nekem drogcu.«
»Ob nekem drogcu!« mu je vpadel v besedo osel. »Tisti drogec, tisti drog, poganja cel mlin za žito z mlinskim kamnom, ki je veliiik in teeežak, ne pa majhen kot tisti tvoji kamenčki na njivi, in venomer korakam v krogu, da se mi od jutra do večera vrti v glavi. Še ponoči, ko zatisnem oči, se mi ves svet premika sem in tja, da se zjutraj zbudim bolj utrujen kot zvečer, ko ležem.«
»Samo jokaš in stokaš! Kaj pa naj jaz rečem? Ko sem zoral tisto neskončno njivo, so me vpregli v voz in moral ga vleči skoraj na konec sveta.«
»Tudi ti samo jamraš,« mu osel ni ostal dolžan. Utihnila sta in sta utrujeno stala drug poleg drugega.
»Nekdo prihaja!« je zastrigel osel z ušesi. »To niso gospodarjevi koraki.« Tudi vol je prisluhnil, pa je že vnaprej vedel, da s svojimi starimi ušesi ne bo ničesar ujel. Iz teme se je počasi izluščila postava visokega moškega. »Menda gre v najino domovanje!« je zaskrbelo osla. Možak je vstopil, visoko dvignil svetilko, si na hitro ogledal votlino, nato pa s hitrimi koraki odšel.
Vrnil se je z ženo, ki se je opirala na njegovo ramo. »Marija,« je dejal, »glej, v tem kotu ti bom pripravil prav udoben prostor.« Žena je samo prikimala in se usedla na rob kamnitih jasli.
»Tukaj mislita ostati!« je zastokal osel. »In prav danes, ko sem tako utrujen,« je zabrundal vol.
Šele tedaj sta ju tujca opazila. »Glej, Jožef, družbo imava!« je dejala Marija. Jožef ju je prijazno pobožal. »Bo vsaj bolj toplo,« je rekel in začel po tleh nabirati slamo. »Vem, da si lačen,« je z utrujenim glasom rekla Marija in začela iskati po malhi. »Cel dan nisi nič poštenega pojedel.«
»Marija, bolj misliš name kot nase,« je odvrnil. »Glej, ležišče je pripravljeno. Spočiti se moraš.«
»Mislim, da nocoj ne bo počitka,« je dejala in oba sta utihnila.
»Si kaj razumel, o čem se pogovarjata?« je vprašal osel. »Nista iz naših krajev in ju težko razumem. Mislim, da sta govorila nekaj o hrani,« je dejal vol. »Pa nista nič jedla. Kar počivat sta šla,« je ugotavljal osel. »Tudi meni se od utrujenosti pošteno dremlje,« je dejal vol in se zleknil na tla. Prav kmalu se mu je pridružil osel.
Sredi noči ju je zbudil otroški jok.
»Prijatelj vol, zbudi se! Menda sem slišal otroški jok,« se je oglasil osel. »Saj ni nikjer nobenega otroka,« je zaspano odvrnil vol. »Odkod pa naj bi prišel otroški jok?« se je spraševal osel. »Če si res slišal jok, se je otrok pač rodil!« mu je razlagal vol. »Kako? Kar rodil se je in zdaj tukaj joka?« ni mogel razumeti osel. »Ti si še mlad in nič ne razumeš,« je modro dejal vol.
V tišini, ki je nastala, je bilo slišati le pojemajoči otroški jok in nežno šepetanje Marije in Jožefa. Čez malo časa je Jožef vstal in novorojeno dete, zavito v tanko odejo, položil v jasli. Objeta sta nato tujca zrla v speče dete in se tiho pogovarjala.
»Ali jim ni lepo?« je bil ganjen osel. »Tudi jaz sem zdaj boljše volje,« je zabrundal vol.
»Joj, kaj pa je to?« je vzkliknil osel. »Nebo tam na levi strani se nekam čudno sveti. Morda bo nevihta,« je ugibal.
Nebo je še nekaj časa žarelo, nato pa je nazaj potemnelo, da je osla in vola začel zmagovati spanec. Osla, ki ni mogel trdno zaspati, ker se je svet v njegovi glavi še vedno vrtel, je pritegnilo oddaljeno govorjenje. »Ali slišiš?« je začel buditi vola. »Nič ne slišim!« je bil vol slabe volje. »Veter prinaša glasove s pastirskih poljan. Slišim govorjenje ljudi in meketanje ovac,« ni odnehal osel. »Sanja se ti,« ga je zavrnil vol, ki bi rad mirno spal. »Glasovi prihajajo vse bližje,« je vztrajal osel. »Le kaj bi to bilo?« je zanimalo tudi vola.
»Marija, zdi se mi, da se dogaja nekaj čudnega,« je bil ves iz sebe Jožef. »Zadnje čase se nama dogajajo neverjetne stvari,« je potrdila Marija in skupaj sta prisluškovala v noč. »Menda ja ne bo prišel kdo sredi noči in še ob takšni priliki,« je bil zaskrbljen Jožef. Glasovi in koraki so prihajali vse bližje in napetost je naraščala.
Pa je bilo spet vse tiho. Sem pa tja je bilo slišati kakšen šepet in sopenje ovc. Jožef je vzel v roke popotno palico in svetilko in stopil pred votlino. Zagledal je trumo pastirjev in za njimi čredo ovc.
Najstarejši pastir je stopil naprej in dejal: »Povedano nam je bilo, da se je tu nocoj rodil poseben otrok.« Jožef je potrdil: »Res se je rodil.« Pastir pa je nadaljeval: »Povedano nam je bilo, da se je rodil Zveličar, Kristus Gospod,« in pokleknil skupaj z vsemi pastirji, ki so stali za njim. Jožef je začudeno pogledal Marijo, ki je držala v naročju dete, na njenem obrazu pa ni bilo sledu presenečenja. »Kdo pa vam je to povedal?« je vprašal Jožef. »Močna svetloba nas je obsijala in Gospodov angel nam je oznanil: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar”,« je povedal drugi pastir. »Zdaj razumem.« je bil pomirjen Jožef in pastirje povabil v votlino.
Pastirji so drug za drugim prihajali pred dete in se mu do tal priklonili. »Dragi moj vol,« je bil začuden osel, »si že videl kdaj kaj takega? Možje se klanjajo novorojenemu otroku, ovce pa si pred votlino nekaj šepetajo. Pravijo, da so videle prikazen angela, ki jim je sporočil veselo novico in zaradi nje so vsi pohiteli v Betlehem.« Vol kar ni mogel verjeti svojim ušesom. »Poglej,« je vznemirjeno dejal osel, »vse ovce so padle na prednje noge, ko je mlada mati pokazala otroka.« Vol se je čudil: »Star sem že, pa česa takega še nisem videl. Če je kaj pameti v moji glavi, mora biti ta otrok nekaj posebnega!« In oba sta padla na kolena.
Ovce so se pridružile pastirjem in se gnetle, da bi prišle čim bliže otroku. Vol in osel sta se jim pridružila.
Pastirji so se pogovarjali z Jožefom in Marijo. Kar niso se mogli raziti. Vol in osel sta že mislila, da bodo ostali tam kar celo noč, a so se začeli poslavljati in so drug za drugim srečnih obrazov odhajali.
»Veš, da nisem več zaspan,« je dejal osel.
»Kako bi mogel biti zaspan v taki čudežni noči?« je odvrnil vol.
»Zdaj, ko so vsi odšli,« je zaskrbelo osla, »je postalo v tej votlini mrzlo. Otrok se bo še prehladil.« Jožefu se je zdelo, da sta živali postali nemirni. »Kaj mi hočeta povedati?« je vprašal Jožef. Osel ga je prijazno pogledal, vol pa je s kopitom udaril ob tla. »Že razumem: rada bi ogrela otroka,« je rekla Marija. »Tudi meni je postalo hladno.« Jožef je stopil k njima in ju povedel do jasli, kjer je ležalo dete. Ulegla sta se čisto blizu in dihala v dete. Objela jih je prijetna toplota in spokojna tišina. Bilo jim je tako lepo in po napornem dnevu in nenavadni noči jih je začel zmagovati spanec.
Marija pa je v polsnu od časa do časa stisnila dete Jezusa k sebi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 1, str. 31

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
zgodba3 01 2007“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
zgodba4 12 2010Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«
Katarina Fistrovič

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Zajemi vsak dan

Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.

(Jože Smej)
Sreda, 25. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh