Z babico sva hodili okoli štantov. Sejmišče je bilo živo, maša se je pravkar končala, vsepovsod je mrgolelo romarjev.
Držala sem se je za roko, močno, kolikor sem mogla. Na koncu sem jo že tako stiskala, da je ustavila korak, se obrnila k meni in rekla: »Dokler se z mano, se ti ni treba bati! Ne boš se izgubila!«
Pokimala sem ji in si skrivaj obrisala solzo. Pekle so me žuljave noge, desno sem dvigovala še takrat, ko sem stala. Leto pred tem sem dobila za god nove čevlje in jih hitro prerasla. Zdaj so me tiščali, tako da sem komaj še hodila.
»S premajhnimi čevlji pa ne moreš na tako pot,« je govorila babica zjutraj, ko sva se obuvali. »Dobila boš žulje. Preobuj se!«
»V kaj pa?«
Z mamo sta se spogledali. Obe sta vedeli, da bodo novi čevlji prišli na vrsto kasneje. Pozimi...
»Saj se bosta peljali z vlakom. Bo že potrpela,« je odgovorila mama nazadnje in mi pokimala.
»Prav,« se je vdala babica. »Bova pa hodili bolj počasi. Na romanje se tako hodi vedno počasi...«
Pa sva šli. Zjutraj, navsezgodaj, sva sedli na vlak in se odpeljali v meni popolnoma neznan kraj.
»Ali si vzela vse, kar sem ti naročila?« je vprašala babica enkrat vmes. Bili sva že dolgo na poti.
»Vse imam tukaj, v nahrbtniku,« sem ji odgovorila.
zgodba2 10 2007V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri - tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici - skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Z vlaka sva sestopili čez dobro uro in pol in se z drugimi vred pognali v hrib. Na vrhu tistega hriba je že zvonilo.
»Vse imam s sabo, kar si naročila,« sem ji rekla še enkrat, ko sva bili nekje sredi poti. »Moj nahrbtnik je kar težak, veš!«
»Res?« je rekla babica. »Pa ga daj meni!«
»To pa ne!« Poskočila sem k nji in jo prijela za roko. Hodili sva druga ob drugi, brez besed. Jaz malo opotekaje, ona pa urnih korakov, visoko vzravnana.
Moja babica je bila visoka, močna ženska. Delovala je strogo, prav mogočno. Nosila je temne, okoli vratu in rokavov nabrane bluze. Tisti naborki so bili običajno izvezeni. Iz »špic«, kakor je pravila ona belemu, nakodranemu vezenju. Nosila je dolga krila in visoke lakaste čevlje, zavozljane čisto do sredi meč. Imela je bogate lase, spletene v figo na tilniku, ali pa ji je dolga temnorjava kita obkrožala kar cel obraz. Njen obraz je bil vedno resen, malokdaj sem jo videla smejati. Če pa se je ta bledi in nekoliko trdi obraz razlezel v nasmeh, je ta veljal meni. To je bilo ponavadi takrat, kadar sem kaj pravilno prebrala iz njene debele mašne knjige ali iz moje kartonaste slikanice, ki mi jo je na eni takih najinih poti kupila. Če sem besedo izpustila ali jo izgovorila narobe, me je hitro popravila. Vse iz tiste mašne knjige in iz mojih slikanic je znala na pamet.
»Ko prideva do cerkve, se me drži še bolj!« je govorila babica ves čas, ko sva hodili, in še potem, ko sva že sedeli v klopi in peli. Skoraj vse cerkvene pesmi sem znala na pamet, preden sva šli na tako romanje, me je temeljito izprašala in takrat sem morala peti. Tisto pa je bilo hujše od branja! Tako, kot nihče pri naši hiši, tudi jaz nisem imela posluha. Trudila sem se, a zaman. Oče je bolj brundal kot pel, mama je poskušala, a ji ni šlo najbolje, babica pa... »Vse se boš naučila, tudi petja!« me je opogumljala. »Le misliti moraš na tisto, kar poješ! Saj znaš misliti. Poglej, kako lepo že bereš. Še v šolo ne hodiš, pa že bereš!« je govorila ponosno. Vedela je, da je vse to njena zasluga. Vse dolge zimske večere in kisle jesenske dneve je porabila za to, da me je učila. Učila in pripovedovala. Svoje zanimive kratke zgodbe. Imenovala jih je povesti. Naučila me je brati, tudi malo pisati, deklamirati, predvsem pa poslušati! Kljub temu, da sem bila zelo živ in neukrotljiv otrok, je to njej uspelo. Vedela je, kako mora z mano... Vse to sva nekako obdelali, le petja ne...
Ko sva sedeli v cerkvi, druga ob drugi, sem še zmerom sklonjene glave pogledovala k nji, roke so se mi potile in moj glas, ki sem ga zaslišala, je bil podoben tožbi.
»Mama,« sem zašepetala, toliko, da me je pogledala. Babici sem pravila mama, tako je bilo takrat v navadi na kmetih. »Mama, meni ne gre! Praviš, da moram misliti na tisto, kar pojem. Vedno to počnem, a kljub temu ne znam...«
Prizanesljivo me je potrepljala po glavi in rekla: »Da le dobro misliš! Samo da si dobra...«
Od tistega najinega petja sva odšli skupaj z množico skozi vrata, ven, med stojnice ali štante, ki so ponujali marsikaj: lectova srca, lesene konjičke, sveče vseh velikosti z Marijino podobo na sredi, rožne vence, različne knjižice in vetrnice, pomaranče, bombone - vse in vsega preveč za moje radovedne in lačne otroške oči. Na zadnjem štantu, stal je pod visokim macesnom, še danes ga imam v spominu, so v treh vrstah stali lončeni konjiči, ptički in petelini. Vse je bilo narejeno iz bleščeče živorjavo pobarvane gline.
Iz gline žgane piščalke in vetrnice - to je bilo najlepše, kar sem do takrat videla. Stopila sem k štantu, do brade mi je segel, in pokazala na rdečerjavega lončenega ptička. »Tega bi rada,« sem rekla babici in jo še bolj stisnila za roko.
»Lep je, kupili ga bova!«
Prodajalka je ptička zamotala v časopisni papir in ga dala meni. Poskočila sem od veselja in stekla stran, do vode. Iz stene je molela pipa in voda se je s tankim curkom natekala v majhno betonsko korito. Potisnila sem obraz pod tisti curek in pila. Ko sem se odžejala, sem postavila podenj še svojega lončenega ptička. Ko sem nalila vanj vodo in pihnila, je zapiskalo. Tako veselo je zažvrgolel, da sem skočila pokonci in niso me več bolele noge. Nobenih žuljev nisem več čutila. Vse je bilo lepo in prav, vse sončno in radostno okoli mene.
Tistega veselja se je počasi navzela tudi babica. Ko sva se spustili od cerkve po strmem hribu navzdol, si je mrmrala neko pesem. Gledala je name od strani, kako in kje hodim, in se smehljala. Poskakovala sem njej ob strani in piskala. Vso pot do železniške postaje in potem še naprej, do doma..
Vedno, kadar zaslišim praznične zvonove in ko poslušam poročila o romanjih, se spomnim tiste poti. Bila je najlepša in bila je zadnja, ki sva jo prehodili skupaj. Kmalu po tistem je babica obležala in nikoli več se nisva podali na tako pot. Na nobeno več, pravzaprav. Po tisti, po kateri je kmalu zatem odšla, je šla sama. Prepričana pa sem, da je bila kljub vsemu njenemu trpljenju v življenju tistikrat vesela. Mogoče je celo mislila na tisto najino zadnje romanje.
Piščalko sem še leta potem hranila - vse dokler se ni po nesreči razbila. Tudi črepinje sem shranila: hranila sem jih, vse dokler sem živela v moji rojstni hiši. Mogoče so še zdaj tam, čeprav malo verjamem. Odkar ni več starega podstrešja, so verjetno izginile.
Le jaz včasih še vedno sestavljam iz tistih črepinj lončeno piščalko, da mi kdaj zapoje milo melodijo davno pozabljenih dni...
Polona Škrinjar

Ognjišče (2007) 10, str. 53

zgodba5 10 2007Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.
Nekoč sem nekoga, ko sem opazila, da je prestavil na drug program, vprašala, zakaj je to storil. Odgovoril mi je naravnost, a zame zelo boleče. »Kaj bom poslušal te sanje o dobroti, o veri, upanju in ljubezni? Mar naj zdaj delim svoj denar kar vsevprek revežem, ko pa sem toliko garal, da sem prišel do tega, kar imam? Vera? Ha, kaj pa imaš ti, ki si tako verna, od nje sedaj? Ali si ozdravela? Pa upanje! Rečem ti, ta svet je narejen tako, da se vsi enako rodimo in tudi umremo. Kaj si že videla koga, da je vstal od mrtvih? In ljubezen? Ko sem začel delati, sem se poročil. Rada sva se imela z ženo. Toda - saj poznaš pregovor, da priložnost dela tatu. No, zapustil sem ženo in otroka ter se preselil k ljubici. Kmalu pa sem spoznal, da ima rada samo moj denar, ne pa mene. Kje je potem ljubezen?«
Poslušala sem ga in si v strahu priznala, da sem nekoč tudi sama razmišljala tako. Toda ob pomoči dobrih ljudi sem svoje razmišljanje in ravnanje spremenila, ko sem zbolela. V tem desetletju sem spoznala, kako prazno je bilo pravzaprav moje življenje poprej, ko sem se, zdrava, pehala za denarjem, uživala v vsakem delu, ko sem bila tako malenkostna v nepomembnih vsakodnevnih opravilih. Takrat se mi je zdelo, da sem imela vajeti v svojih rokah, srečno življenje, v katerem pa za Boga ni bilo prostora.
V trenutku sem se odločila, da temu bogatemu revežu povem, kaj jaz čutim in kaj vidim v dobroti, veri, upanju in ljubezni.
»Dobrota, dragi moj, se ne meri z denarjem, ki ga podariš revnim, temveč pomeni mnogo več. Za mene, ki sem v bolezni preizkušana, je dobrota, če me kdo obišče, če se mi nasmehne, mi ponudi roko v pozdrav ali me pokliče po telefonu. Dobrota je doma v malih rečeh in v izkazovanju pozornosti... Vera? V veri in molitvi, ki iz nje izvira, pa sem našla smisel življenja, ki napolnjuje moje srce in mi daje moči, da svojo bolezen in trpljenje vdano prenašam. Vera v Boga mi daje tisto upanje, ki ga ti nimaš in ga še ne poznaš. Boga prosim, da bi se ti odkril. Ljubezen te je razočarala. Toda ta se ne kaže samo v odnosu med možem in ženo. Prava ljubezen je veliko več. Popolna je le, če črpa svojo moč iz Božje ljubezni... Zdaj poznaš moje prepričanje. Upam, da boš o tem razmišljal. Če boš v tem iskren, boš našel pot do Njega, ki ti bo podelil milost, da boš mogel iz srca verovati, upati in ljubiti.«
Povojno obdobje, ko je bil Bog izrinjen iz človekovega vsakdana in iz premnogih src, je pustilo v ljudeh neozdravljive duševne rane. Mnogim več pomeni blišč mamona, trenutno dobro počutje in užitki, po katerih naslednji dan čutijo praznino v duši. Mnogi ne spregledajo svoje zgrešene poti niti ob nesreči kakega sorodnika ali znanca. »To se mene ne tiče,« pravijo. Morda pa se bodo spreobrnili, ko jih bo zadelo kaj takega, kar jim bo dalo misliti.
S svojimi zapisanimi izkušnjami želim pomagati ljudem, ki ne vidijo prave življenjske poti. Z mnogimi preizkušanimi brati in sestrami, ki beležimo svoja doživetja, želim pomagati tistim zdravim in tudi bolnim, ki blodijo in se iščejo v množici ljudi te naše uničujoče moderne dobe.
Janja Blatnik

Ognjišče (2007) 10, str. 60

Oktober, mesec rožnega venca. Z devetletno nečakinjo, letošnjo proobhajanko, zvečer moliva častitljivi del rožnega venca. Ko prideva do zadnje skrivnosti ki je tebe, Devica, v nebesih kronal, se ji ustavi. »Kdo pa je to videl?« me vpraša.
zgodba2 10 2016Ne vem, kaj naj ji odgovorim. Res, kdo je to lahko videl? Vsi so videli, da je Jezusa vstal od mrtvih. Štirideset dni po vstajenju se je poslovil od učencev in šel v nebesa (“in oblak ga je zastrl njihovim pogledom”). Tudi to so videli. Da je poslal Svetega Duha, je bilo očitno, ko so učenci začeli govoriti v tujih jezikih in se je Božja beseda razširila po vsej zemlji. Tudi to, da je Devico v nebesa vzel, je lahko kdo videl in potrdil. Toda kdo lahko pove, da je bila Marija v nebesih kronana??
»Veš, Ana,« sem se negotovo lotila razlage, »ljudje so zelo častili Marijo in jo v svojih molitvah in pesmih imenovali kraljico. In za vsako kraljico se spodobi, da ima tudi krono. Zato so potem nekako sklepali, da je bila Marija v nebesih kronana – mogoče ne čisto dobesedno, s pravo krono iz zlata. Marijina krona so naše molitve in dobra dela ...«
Ana me je uporno pogledala: »Če pa piše, da jo je kronal, torej verjetno Bog ali Jezus. Nikjer ne piše, da smo jo kronali ljudje. In na sliki z Brezij ima Marija čisto pravo krono!«
Sedela sem na postelji in gubala čelo v iskanju pravega odgovora, ko me je nečakinja spet presenetila: »A pa Marija sploh želi nositi krono?«
V Svetem pismu beremo, kako preprosta in skromna žena je bila Marija. Dekla Gospodova. To ne zveni kot nekdo, ki bi se želel kititi s krono in nakitom.
Še vedno molčim, izgubljena v teologiji devetletnice, ki naposled sprevidi, da si s teto ne bo kaj dosti pomagala in sama pride do zaključka: »Mislim, da bi morali tole skrivnost malo popraviti. Mogoče bi lahko namesto “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal” molili: “ki si krone vredna”? To bi bilo bolj prav.«
Nimam argumenta, da bi ji oporekala.
»Ja, res bi bilo bolj prav,« zašepetam, ko jo pokrijem in pokrižam za lahko noč.
Eva Slivka

Ognjišče (2016) 10, str. 44

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
zgodba3 10 2016Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 10, str. 56

Zbrali so se pred Gospodom vsi sveti angeli in pokleknili ter sklenili roke na prsih. Bog pa je vsem razdelil njih delo in skrb. In eni so bili določeni za varuhe ljudi, drugi za varuhe živali in pastirskih čred, tretji za varuhe polj in gozdov, voda, zvezd in vetrov... in spet drugi za varuhe narodov... Sprejeli so vsak svojo službo, kajti božja beseda jim je bila ukaz. In enemu teh nebeških krilatcev je bilo naročeno: “Dvigni se in poleti nad slovensko zemljo in varuj jo v božjem imenu ter bodi z njenimi ljudmi!”
Pa je razpel angel mavrična krila ter se spustil na to božje očesce na zemlji, kjer prebivamo mi. Razširil je roke nad našo deželo, od gorskih vrhov do širnih ravnin. Zdi se mi, da je bil ta od vseh angelov najlepši. Odprl je svoje oči in videl, da bivajo tod dobri in veseli ljudje in da je božji blagoslov z njimi. Slišal je njih pesem in molitev, pa je rekel: “Hvala ti, moj Bog, da si mi izročil take varovance!”
Ni nas zapustil in ne bo nas zapustil do konca sveta.
zgodba5 09 2008Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi...
In angel hodi pred nami in božje ime je v njem. Knjigo ima v roki - v njej je zapisana naša zgodovina. Ni to zgodovina velikih narodov, temveč predvsem zgodovina zvestobe božji besedi. Na sodni dan jo bo položil pred noge Sodnika in rekel: “Poglej, Jezus, in bodi usmiljen! Saj so grešili, toda tudi mnogo ljubili so. Ne preštevaj njih grehov; križ, ki si jim ga naložil, so nosili, padali so pod njim, toda njih srca so dobra kot srca otrok.”
Ta angel bo tedaj veliki zagovornik našega naroda. Kako bi ga ne ljubili?
Nagelj in rožmarin ima na svojih prsih in žuljave so njegove roke kot roke naših bratov in sestra. V vsem, razen v slabem, nam je postal podoben. Naše gore in vode in polja se zrcalijo v njegovih očeh in, kadar poje večno hvalnico Bogu, je njegova beseda slovenska.
Otroci ga morda vidijo, kadar zrejo v oblake, naše oči, ki jih slepi modrost tega sveta, pa ga ne dosežejo. Le srca ga čutijo v samotnih urah in v času zapuščenosti; takrat, kadar se utrujeni zgrudimo k božjim nogam.
Tedaj je njegova dlan na naših ramah.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 09, str. 60

Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.
“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”
“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.
“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”
“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.
“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.
“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.
“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”
“Jaz ga ne,” reče Eva.
“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”
“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.
“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.
“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.
“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.
Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti. Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.
“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”
“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”
“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”
“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”
***
zgodba1 09 2008“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo - imenovali smo jo gepelj - in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.
Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.
Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo...”
“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.
“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”
“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.
“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra... Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja...”
“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.
“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”
“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”
“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”
“Nama tudi,” je dejala Kaja.
“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi...”
“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”
“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”
Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”
Aleš Tacer

Ognjišče (2008) 09, str. 52

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
zgodba3 09 2013Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2013) 09, str. 50

Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
zgodba5 09 2007»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok... Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se 'žrtvujem' za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

Jana Jemec

Ognjišče (2007) 09, str. 60

Zajemi vsak dan

Nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo Božje zapovedi spolnjevati.

(Anton Strle)
Nedelja, 21. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh