Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
zgodba4 09 2017Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
zgodba1 09 2017Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti ... Moj dom tamo daleko i dete koje volim...« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu ...« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo ...!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
zgodba3 09 2006Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
zgodba2 08 2017Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
zgodba1 08 2010Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila - saj ne boste verjeli! - čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj ...
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
Jožica Pizzoni, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl...” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
zgodba2 08 2010Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam ...?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

Prebujal se je soparen avgustovski dan. Sonce je že pošiljalo vroče žarke preko gričev v dolino, kjer stoji moj dom, in skozi okno poslalo na tisoče lesketajočih se žarkov, ki so bili lepi, in vedela sem, da bodo ta dan tudi vroči.
Vstala sem. Že zjutraj sem začutila neko čudno utrujenost. Bila sem brez vsake volje, imela pa sem tudi močne bolečine po vsem telesu. Vedela sem, da bo dan dolg in naporen, kot je včasih že bil. Dopoldan je nekako minil, bilo je kolikor toliko vzdržno. Popoldne pa so mi pričeli otekati udje, skratka, počutila sem se kot velik krof, ki je preveč vzhajal in se bo vsak čas razpočil. Noge so mi pomodrele, težko sem dihala, a naenkrat me je zmrazilo, da sem postala mrzla kot led. Hotela sem moliti, kot to vedno počnem, ko pridejo močne bolečine, a tokrat nisem mogla. Misli so bile nekje drugje, zato nisem več poskušala. Mislim, da molitev brez volje in zbranosti ne pomeni dosti.
Ko je mož prišel iz službe in me zagledal, se me je kar ustrašil in je postal čisto bled. Dal mi je tableto proti bolečinam, mi pomagal, da sem legla, me pokril s toplo odejo in sedel k meni. Kmalu sem se malo ogrela, zato sem od utrujenosti in tablete zaspala. V snu sem slišala, da je prišel domov tudi sin in pogovarjala sta se, kaj bosta delala. Jaz sem potem trdno zaspala, zato sta brez skrbi odšla na delo v vinograd.
Spala sem res trdno in tudi sanjala. Bile so to lepe sanje, samo nekako čudne in boleče za mojo dušo, ko sedaj razmišljam o njih.
zgodba3 08 2007Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo  belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Bilo je tako lepo, mirno, brez hrupa. Toda ko sem hotela komu podati roko v pozdrav, je nihče ni sprejel. Hodili so mimo mene, kot da sem nevidna. Naenkrat sem v daljavi zaslišala nežen zvok citer in ubrano petje. Nekdo je komaj slišno zaklical: »Babi!« S pogledom sem pričela iskati človeka, ki je to izrekel. Sam en človek na svetu me je tako klical. Bil je to moj pokojni oče. V daljavi se zagledala belo mizo, za katero so sedeli: oče, dva strica, teta in bratranec, ki je igral na nekakšne bele citre. Nobenega od teh ni več na svetu. Poslušala sem njihovo petje in se čudila. Teta ni nikoli pela, tudi jokala ni nikoli. Tokrat so ji iz oči tekle solze sreče in pela je prekrasen sopran. Oba strica sta pela tenor, moj oče pa prvi bas. Bratranec je igral na citre, ki so zvenele kot takrat, ko je bil še med nami. Hotela sem pristopiti k njim, toda nisem mogla premakniti nog. Pričela sem jokati, jih prosila, naj mi pomagajo, pa me nihče ni pogledal. Tako rada bi sedla k njim za mizo, pa nisem mogla. Tedaj me je nekdo poklical: »Janja, nazaj!«
Zbudila sem se vsa objokana, potna in celo telo me je bolelo. Odprla sem oči. Bila je tema, kot da sem v grobnici. Postalo me je strah. Prišla sem iz tako čudovite lepote v trdo temo. Tiho sem poklicala moža, ki bi moral ležati blizu mene. Moj klic je ostal nem. Z roko sem pričela iskati daljinski aparat, da bi prižgala televizor. Ni ga bilo, našla pa sem mobilni telefon. Najprej sem poklicala hčerko, a bila je nedosegljiva. Nato sem poskušala priklicati še sina, tudi on je bil nedosegljiv. Ko sem poklicala moža, je telefon zazvonil nekje v hiši. Bila sem zmedena. Nisem vedela, koliko je ura, kje so vsi domači. Na oknih so bile spuščene vse rolete. Bila sem popolnoma sama in še vedno me je bilo strah. Hvala Bogu, da so vsi kmalu prišli domov.
V meni sedaj ostaja prekrasen občutek, da sem videla nebesa, pa čeprav sem le sanjala. V srcu pa imam močno vero in upanje, da bom nekoč tudi jaz tam - tam, kjer je tako lepo, čudovito mirno in brez bolečin. Vendar svojega poslanstva na tem svetu prav gotovo še nisem izpolnila in bom morala še nekaj časa počakati. Toda z vero, upanjem in neizmerno ljubeznijo in z mnogo potrpežljivosti bom zmogla vse, kar mi je namenil ljubi Bog. Vesela sem in tudi ponosna zaradi svojega trpljenja, z izkušnjami pa na neki način lahko pomagam ljudem, ki so v stiski, in Bog ne daj, da bi jih prizadela kakšna nesreča. p
Janja Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 08, str. 56.

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
zgodba3 08 2017Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

Zajemi vsak dan

Zoper tebe imam to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela.

(Razodetje)
Petek, 16. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh