Gospod Hudournik

pb 2018 02b»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

    Fran Saleški Finžgar
    Gospod Hudournik
    Založba Karantanija, Ljubljana 2017
    strani 108, cena vez. 16,90 €
    Naročila:

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«... To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh