(ob godu sv. Viktorina Ptujskega - roman o prihodu krščanstva na Ptuj)
Lep čas sem odlašal, preden sem vzel v roke to debelo knjigo. Ko sem se lotil branja, pa me je tako prevzela, da je kar nisem mogel odložiti. Najprej zaradi dogajanja, ki je postavljeno v zadnji desetletji drugega krščanskega stoletja, ko se je v najstarejšem mestu na Slovenskem – rimski Petovioni – oblikovalo prvo krščansko občestvo. Pritegnil me je tudi Cestnikov jezik, ki je nevsakdanji, iskriv, sočen, včasih celo drzen. Najbolj pa sem občudoval njegovo poznavanje snovi. Ogromno ga je natresel v razvejani zgodbi, tej pa je dodal v preglednicah na koncu romana. “Odkod njemu vse to?” sem se spraševal – podobno kot Jezusovi rojaki v nazareški shodnici.
V romanu si od začetka pa skoraj do konca stojita nasproti legionar veteran Sibiden Leontid in trgovec Heliodor Neokleos in njuni družini. Vojščak Leontid časti rimske bogove, Grk Heliodor pa je kristjan, ki je s svojimi otroki prišel v Petoviono iz Nikomedije. Ti so bili prvo jedro Kristusovih učencev. Zaradi doslednega življenja so bili v tem mestu spoštovani.

»Heliodor ni mišji kristjan, ki bi svojo vero kazal le v poltemi kletnih zbirališč ali ko se po Gospodovi večerji dobro je in pije. Ko potuje in trguje, mu ni težko tako Judom kot poganom povedati o razlogih za upanje, ki je v njem.« Tako ga uči apostol Peter. Heliodor in Leontid sta iskrena prijatelja, med otroki se spletajo vezi ljubezni. Število kristjanov raste. »V slabih dveh letih se je krščenih in še ne krščenih Kristusovih otrok nabralo trinajst.« Nekatere mestne veljake navzočnost kristjanov moti, eden od njih pa jih brani: »Ne vem, zakaj naj bi prav oni, ki jih ni veliko, rušili večni Rim. Morda res delujejo brezbožno, toda oblast spoštujejo, davke plačujejo, so dobri meščani in tudi dobri vojaki.«

Dvignil se je Sibiden Leontid: »Vsi veste, da sva s Heliodorjem prijatelja in da sem prav jaz točno pred desetimi leti, pripeljal Neokleosove v naše mesto. Zdaj v našem mestu prijateljujem s kristjani. Če se vam zdim okužen in bloden, ne vem, kaj naj rečem. Nekaj ljudi se jim hoče pridružiti. Jaz, ki od blizu opazujem, kako to poteka, vam pri Jupitru zagotavljam, da nikogar v svojo vero ne silijo in nikogar ne vabijo k sebi z zvijačo ali lažno obljubo. Pustimo jih pri miru! To je moje mnenje.«

S. Čuk, Priporočamo, berite, v: Ognjišče 5 (2020), 100-101.

(ob obletnici) Pisateljska domišljija Ivana Sivca je kot bogat rudnik z neizčrpnimi žilami. S to knjigo, ki je nastala na pobudo Vilija Kovačiča (poznamo po njegovih televizijskih nastopih v ‘pravdi’ o drugem tiru), Sivec začenja novo zbirko Slovenski narodni buditelji. Kovačič je zapisal, da zbirka “nastaja iz potrebe v času, ko Slovenci vse bolj pozabljamo na svoje korenine in velika dela ljudi, ki so nam jih pomagali ohraniti”. Odpira jo primorski duhovnik Virgil Šček, velik borec za slovenstvo pod tiranijo fašizma. Njegovo življenje in delo je prikazano v 25 zanimivih črticah. Pisatelj prizna, da kot državljan ‘celinske’ Slovenije, o tem izrednem možu ni vedel nič, zato se je, preden se je lotil pisanja, po svoji navadi temeljito poučil iz raznih virov, šel pa je tudi ‘na teren’, v kraje, kjer je Šček živel in deloval.
Rodil se je v Trstu kot peti otrok pobožne železničarske družine. Pred njim se je rodil deček, ki je pri krstu dobil ime Virgil po apostolu Karantanije, a je živel malo časa. Ko je prišel na svet naš junak, so mu dali njegovo ime, “ker pravijo, da ima človek, če dobi ime po pravkar umrlem predhodniku, dvojno moč”. Pri njem se je to uresničilo. Ko so ga kot otroka vprašali, kaj bo, ko bo velik, je kot iz topa izstrelil: »Strojevodja!« Res je postal strojevodja, vendar ne pri železnici, ampak na čelu tistih, ki so svoje moči –posvetili delu za zatirane.

Virgil je postal duhovnik, ki je “dišal po ovcah”, kot pravi papež Frančišek pastirjem, ki gredo med ljudi. Svoja spoznanja je zapisoval in tako je nastalo kar nekaj zvezkov njegovih znamenitih Paberkovanj. Bil je med vodilnimi duhovniki, ki so bili povezani v tajno društvo Zbor svečenikov sv. Pavla. Bil je med pobudniki Goriške Mohorjeve družbe, poslanec v rimskem parlamentu. Na podobice, ki so jih delili na njegovem pogrebu, je zapisal: »Verujem vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod.«

S. Čuk (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2021), 94-95.

(aktualno)
»Obtožujemo Rusijo, da je pritiskala in tlačila ukrajinsko ljudstvo, da je naše sinove silila v svojo službo, odgnala naše očete v Sibirijo in naše junake za svobodo zaprla. Obtožujemo Rusijo, da nam je vzela naše narodno premoženje in nas oropala kruha, da bi z njim trgovala,« je v svoji zadnji (pa tudi prvi) pridigi dejal svojim ljubljenim vernikom v vasi Volovodivki stari župnik Nikander, blaga duša, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi kot očeta. Komunisti so ga obsodili na smrt, ker na noben način ni hotel povedati, kam je zakopal ‘cerkvene zaklade’ (bogoslužne posode). Očitali so mu, da jih je skril pred ljudstvom; govorili so, da bi z izkupičkom kupili živeža za stradajoče. Njegova vest je bila mirna, ker se je zavedal, da jih je skril “pred komunisti, ki so jih hoteli vzeti ljudstvu”.
Ko bomo prebirali to knjigo, bomo lažje razumeli, zakaj se je v naših dneh vnela vojna med Rusi in Ukrajinci. Ukrajina, ki je od leta 1991 samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije. Ko so prišli na oblast boljševiki, so kmetom odvzeli zemljo, kljub temu pa so od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Ljudje, ki jim je pretila smrt od lakote, žita niso imeli kje vzeti, zato so jih neusmiljeno zapirali, nazadnje tudi župnika.

Prizorišče zares krutega dogajanja je nekdanja poljska Ukrajina. Začenja se z opisom skrivnostnega Vranjega gozda, kjer so Rusi pomorili množico upornikov.Slovenski prevod knjige, ki ji ima poleg pričevalne moči tudi literarno vrednost, je izšel leta 1940 kot šesti zvezek zbirke Za resnico. Zakaj je ta zbirka nastajala in kaj je bralcem hotela povedati, zvemo iz Uvodne besede Marijana Smolika; na kratko povzema dogajanje, ki po eni strani razodeva satansko hudobijo, po drugi strani pa moč ‘božjega orožja’, molitve.

Pisatelj Aleksij Polipenko je bil sprva ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je bil nekaj časa podeželski župnik, kjer je na lastne oči videl mnogo boljševiških grozovitosti. Po prvi svetovni vojni je prestopil v katoliško Cerkev in je nekaj let prebival v Münchnu, kjer je leta 1937 zagledala luč sveta naša povest. Imena so izmišljena, dogodki pa so verno zapisani. Pisatelj je nazadnje odšel v Argentino, kjer je postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str 82-83.

Beletrina, zavod za založniško dejavnost, je začela izdajati novo knjižno zbirko Zvezdna Beletrina, namenjeno otrokom in mladim, in razgrnila načrt do leta 2026. Vsak letnik obsega pet knjig: dve slovenski in tri tujih avtorjev. V letošnjem ‘paketu’ zastopata slovenske knjižne ustvarjalce Mira Mihelič in Fran Milčinski s svojimi znamenitimi Butalci, ki so mešanica humorja in satire. Humor pomeni prikazovanje česa v smešni, nežaljivi obliki, satira pa je leposlovno delo, ki biča ali smeši neumnost ali napake ljudi, razmere in podobno. Humor in satira sta časovno pogojena, vendar drži življenjska modrost starih Rimljanov, da ni “nič novega pod soncem”. Igor Grdina je v svoji temeljiti spremni besedi v tej knjigi zapisal: »Butalci so res neverjetni in nikdar nezadovoljni ob neuspehu oziroma neuspeha sploh ne poznajo.« Če imamo pred očmi stanje duha pri nas, vidimo, da Butalski rod na Slovenskem še ni izumrl. Grdina ima prav: »Nekaj Butalcev je v vsakem izmed nas.«
V knjigi, ki jo imam pred seboj, je štiriintrideset povečini krajših zgodb. Oče Fran Milčinski jih je sproti pripovedoval po radiju, ki je bil takrat še v povojih, kasneje pa jih je na gramofonskih ploščah in kasetah ‘igral’ njegov sin Frane Milčinski Ježek. Med najbolj znanimi zgodbami je tista o razbojniku Cefizlju in občinski blagajni, ali tista, kako so pobožni Butalci širili cerkev. Za zgodbe so značilne besedne igre. V knjižni obliki so Butalci prvič izšli leta 1949. Krajšo spremno besedo je napisala tudi Jana Vollmajer Lubej. Likovni urednik Damijan Stepančič razlaga ilustracije slikarja Franca Podrekarja. »Že v besedilu Frana Milčinskega so zgodbe prignane do roba verjetnega, na ilustracijah pa je vse skupaj videti še bolj sarkastično, norčavo, mestoma celo žaljivo.«

Beletrina, Ljubljana 2022, strani 115, cena vez. 21,00 €

S. Čuk, Fran Milčinski, Butalci: Priporočamo, berite, v: Ognjišče 7 (2022), 86-87.

Če za koga, potem zagotovo lahko za Marijo Stanonik rečemo, da je “pridna kot čebelica”. Koliko ‘cvetov’ (knjig) je morala posrkati, da se je nabral tako velik ‘lonec medu’ – ta bogata in dragocena knjiga. Kaj vse nam nudi, nekoliko napove njen podnaslov: »Čebela v naravi in gospodarstvu, slovenski kulturni zgodovini, slovstveni folklori in literaturi«, še več pa kazalo, ki našteva štirinajst ‘panjev’ – poglavij. Knjiga prihaja med bralce ob prvem svetovnem dnevu čebel (20. maja) in 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, poklanja pa jo častitljiva založba Slovenska matica, ki nosi ime po čebelji kraljici. Njeni ustanovitelji so zapisali: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz uljnjaka, naj prilete podučilne knjige za naš narod mili.«
Ta knjiga je zares ‘podučilna’, v njej je ogromno gradiva, ki je podano strokovno in obenem poljudno. Najprej zvemo, odkod izvira ime te pridne delavke. Sledita poglavji o čebeli v naravi in starodavnih kulturah. Izčrpno je poglavje o prvih slovenskih (strokovnih) spisih o čebelarstvu, od Valvasorja (1689) prek slavnega Antona Janše (1775) do Franca Pengova (1899).

Najbolj ‘odkrito’ si je po čebelah privzel ime pesniški zbornik Kranjska čbelica v Prešernovem času. Sad potrpežljivega iskanja sta poglavji o čebeli v slovenskem literarjenju (to je nekakšno ‘pisano polje’) in v slovenski literaturi. Na koncu so bolj ‘praktična’ poglavja o čebeli v vsakdanjem življenju in v gospodarstu. Zvemo tudi, da so pobudo za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel dali slovenski čebelarji leta 2014. Med besedilo knjige, ki je tako obsežno, da je tisk zelo droben, je pridna ‘matica’ Marija natrosila veliko slikovnega gradiva.

Marija Stanonik se je rodila na Dobračevi (Žiri). Kot profesorica slovenščine in diplomirana etnologinja se je leta 1974 zaposlila na Inštitutu za narodopisje SAZU v Ljubljani. Je članica Društva slovenskih pisateljev, leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico SAZU. Slovstveno folkloristiko je utemeljila kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega čez 1000 enot. Zasnovala je in ureja knjižno zbirko Glasovi, v kateri je doslej izšlo 51 knjig.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 100.

“Dragi mladi, vesel sem, da z vami praznujem šestinsedemdeseti rojstni dan. Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in poklicanosti,” je dejal papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 v Postojni na začetku svojega ‘pogovora’ z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod. Od tega čudovitega srečanja mineva dvajset let. Takratni mladi, ki so danes že zreli možje in žene sredi življenja, se tega radi spominjajo.

Za poživitev spomina na tega velikega papeža, ki je bil že takrat svetnik, čeprav še ne ‘uradno proglašen’, bo dobrodošla tale knjiga, ki je sicer namenjena najstnikom (to potrjuje tudi oblikovanje naslovnice), gotovo pa bo nagovorila tudi odrasle. Španski pisec bralcu v 29 zelo kratkih poglavjih pripoveduje življenjsko zgodbo Karola Wojtyla – Janeza Pavla II. od rojstva v poljski družini 18. maja 1920 do ‘zadnjega potovanja’ – odhoda v Očetovo hišo 2. aprila 2005.

Za začetna poglavja je imel najbolj zanesljiv vir: knjigo Dar in skrivnost, ki jo je napisal papež sam ob petdesetletnici svojega duhovništva (1996). Zgodba njegovega papeževanja se začne s poglavjem Ne bojte se, kot je zaklical Cerkvi in svetu ob nastopu službe prvega pastirja Cerkve 22. oktobra 1978. Trajala je dobrih sedemindvajset zelo razgibanih in zgodovinsko prelomnih let. Pisec se je moral močno potruditi, da je iz vsega dogajanja izluščil najbolj pomembna dejstva. Branje je privlačno tudi zato, ker knjiga ni pisana v ‘dokumentarni’ obliki, temveč v pogovornem slogu.

Točno leto dni po atentatu (na Trgu sv. Petra), 13. maja 1982, je Janez Pavel II. pokleknil pred Fatimsko Marijo v njenem portugalskem svetišču. Isti dan so obhajali tudi 65. obletnico prvega Marijinega prikazanja pastirčkom Luciji, Jacinti in Frančišku. Tega skrivnostnega sovpadanja se je sveti oče spomnil pred več kot polmilijonsko množico, ki je napolnila ploščad: “Ta dva datuma se tako križata drug z drugim, da v tem vidim poseben klic za prihod sem ... Prišel sem se zahvalit ...”.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

Kardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.

Knjiga je razdeljena na sedem enot, na začetku vsake je vprašanje mladih, na podlagi katerega pater Porschill zastavlja kardinalu svoja vprašanja. Zelo globoki so njegovi odgovori v prvi ‘enoti’ Kaj prinaša življenje, ki je tudi najdaljša (26 strani). »Njegovi odgovori kažejo, da gre za velikana misli in srca, ki ima zelo razločno sliko o trenutnem položaju v Cerkvi in svetu in hkrati tudi jasno vizijo o tem, kakšna naj bi bila prihodnost,« je v spremni besedi (‘Sanjal sem o mladi Cerkvi’) zapisal Roman Globokar. Njegova razmišljanja se v marsičem ujemajo s pogledi papeža Frančiška (o Cerkvi ubogih, o tem, da mora Cerkev ‘korakati“ in ne obtičati na mestu, o vlogi žensk v Cerkvi …). Na vprašanje nekega Roberta, zakaj se je odločil za jezuite, pove, da ga je pritegnila njihova predanost, ki je je bil deležen v njihovi šoli. Kot izredno nadarjenega mladeniča ga je privlačilo tudi to, da v jezuitskem redu igra veliko vlogo izobrazba.

Za duhovnika ali škofa ni lepšega, če mu mladi postavljajo vprašanja. Prvi pogoj za dobre in globoka vprašanja je veliko zaupanje. Zaupanje je nasprotje strahu. Pri svojih srečanjih z mladimi nikoli nisem podvomil o tem, da mi imajo nekaj povedati, da se hočem učiti od njih. Med mladimi sem našel prijatelje, ki so mi bili v moji zahtevni škofovski službi v veliki škofiji v največjo pomoč. Pripovedovali so mi o življenju in odprli so mi vrata v svet mladih.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«... To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.