Polda Janez1»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.Polda Janez2
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. - Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. - Rojstna hiša v Mojstrani. - Povečana letalnica v Planici (1936). -  Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d'Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa. Polda Janez3
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. - Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom).  -  Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). - Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.


“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.Polda Janez4
Grob na Dovjem. - Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. - Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.

Primic Julija01(ob obletnici objave) Pred 190 leti, 22. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Dal ga je natisniti v treh različnih oblikah, od katerih je najlepšo namenil Juliji in najožjim prijateljem. »Edini kolikor toliko verjetni razlog za tako objavo,« piše Anton Slodnjak, odličen poznavalec Prešernovega dela in življenja, »je bil najbrž ta, da bi dal izvoljenki ob njenem godu (16. februarja) poseben dar ali vezilo.« Sonetni venec je nastal že pod vtisom Julijine zaroke z Jožefom Scheuchenstuelom, ki je Prešerna zelo prizadela. Ob izidu je zbudil v Ljubljani veliko zanimanje, pri Primičevih in Scheuchenstuelovih pa hudo zamero. Svoje razočaranje nad Julijo, ki jo je imel za ideal ženstva, je Prešeren izpovedal v pesmi Zgubljena vera: »Srce je moje bilo oltar, / pred bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.«

NAJBOGATEJŠA NEVESTA V LJUBLJANI
Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica. Njegov oče Janez je iz Tržiča prišel v Ljubljano kot navaden kramar, toda bil je podjeten človek. Leta 1792 je kupil hišo na Mestnem trgu in odprl pravo trgovino. Ko je leta 1802 umrl, je premoženje zapustil sinu Antonu, ki ga je v nekaj letih podvojil. Leta 1807 se je poročil z Julijano Harti, tudi iz trgovske družine. V zakonu sta se rodila sin Janez Krstnik (1813) in hčerka Julija, ki je zagledala luč sveta 30. maja 1816. Ko je bila stara komaj dva meseca, je delavnega očeta Antona pri petintridesetih letih pobrala jetika. Trgovino je peljala naprej vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl še devetnajstletni sin Janez. Mati in hči sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (danes Wolfova 6), kamor so se preselili leta 1822. Z njima je bila od leta 1833 do 1835 Ana Jelovšek, hčerka občinskega paznika, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je 12-letna Ana odšla služit k odvetniku dr. Blažu Crobathu, pri katerem je spoznala Prešerna in pozneje imela z njim tri otroke. To je bila prenagljena »tolažba« za neuresničljivo zvezo z Julijo. Ošabna mati Julijana je Prešerna poznala in ga je kot »gorenjskega kmetavzarja« zaničevala. Juliji je strogo prepovedala tudi slučajne stike z njim. Ljubljana je bila tedaj »dolga vas« in vse se je hitro razvedelo. Prešeren je v romanci Dohtar prvič izpovedal svoje bližanje šestnajstletni bogati lepotici. Toda še vedno je bil samo pisarniški pomočnik, njegova prošnja za samostojno advokaturo je bila dvakrat zavrnjena, zato pri Juliji ni imel nobene možnosti. Mati Primčevka je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa. Po slovesni zaroki (1833) ji je ta zabičal: »Zdaj sva zaročena in ne dovolim, da se v mestu kažete v družbi drugih moških!«Primic Julija02
Relief Julije na  Wolfovi ulici 4 v Ljubljani. Relief je tako v bližini hiše, kamor so se Primičevi preselili po očetovi smrti tj. na Wolfovo 6.   - Prvotno trnovsko cerkev, v kateri je Prešeren opazil Julijo,  je leta 1753  zgradil arhitekt Candido Zulliani. Iz nje se je ohranilo le nekaj slik, med njimi sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona, ki ju je naslikal Valentin Metzinger.  - Trnovska cerkev danes - Plošča z besedilom pesmi, ki opisuje srečanje pesnika in Julije v Trnovski cerkvi.   

»TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA«
Spomin na prvo bližnje srečanje z Julijo je Prešeren obudil v sonetu Je od vesel‘ga časa, kjer v drugi kitici navaja točne podatke: »Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« To se je zgodilo 6. aprila 1833. V Ljubljani so frančiškani vpeljali navado, da je treba obiskati vsaj pet božjih grobov v spomin na pet Jezusovih ran. Pisatelj Ivan Sivec začenja svojo povest Julija iz Sonetnega venca (Karantanija, 2006) prav s tem srečanjem v Trnovem. Julija je šla tja s sestrično. Ko je poljubila Jezusovo rano, je takoj za njo storil to tudi neznanec, oblečen v frak. Sestrična ji je povedala, da je bil to Dohtar – Prešeren. To je Julijo vznemirilo, doma pa jo je mati ozmerjala: »Da te ni sram! Namesto da bi obiskala pet božjih grobov, si se nastavljala postopačem, kakor je tisti nevredni odvetniški fičfirič!«
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer piše, da je »za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja.« Enakih misli je tudi Anton Slodnjak, ki pravi: »Ljubezen do Julije, ki je bila Za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje.« V Sivčevi povesti učeni in modri Matija Čop, Prešernov prijatelj in svetovalec, ob izidu Sonetnega venca govori Juliji: »Ko se bo začel direndaj okoli vas, mislite le na to, da brez vas te literarne umetnine ne bi bilo. In da ste se s Sonetnim vencem za vse čase zapisali v zgodovino slovenstva. Zdaj niste več le ena najlepših in najbogatejših ljubljanskih meščank, temveč tudi bitje z nebeškimi krili.«Primic Julija03Magistrale so zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov, za akrostihom PRIMICOVI JULJI. - Ivan Sivec je opisal Julijino zgodbo v knjigi Julija iz sonetnega venca.

OSAMLJENA ŽENA OB GOSPODOVALNEM MOŽU
Jožef pl. Scheuchenstuel je že ob zaroki Juliji dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Julija je bila zmedena. Mati jo je skušala pomiriti: »Jožefovega vedenja si nikar ne ženi k srcu. Zaroka še ni poroka. Poročila se boš šele čez pet, šest let.«
Poleti 1835 je Jožef peljal zaročenko k slikarju Matevžu Langusu na Stari trg. Ko je Prešeren videl njeno podobo, je umetniku dejal: »Julija že ni taka! Kje je njena duša?«
Nadvse slovesna poroka je bila 23. maja 1839 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Njuno zakonsko zvezo je blagoslovil sam škof Anton Alojzij Wolf, družinski prijatelj Primičevih, ki so bili veliki dobrotniki Cerkve. Rodila je pet otrok, štiri hčerke, od katerih je bila materi podobna samo prva, nazadnje še sina, ki ga je ponosni oče težko pričakoval. Pred božičem leta 1849 je bil Jožef pl. Scheuchenstuel imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. Na njegov ukaz, ki ni trpel ugovora, se je družina s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico. Jožef je kupil lepo ohranjen gradič Neuhof.Primic Julija04
Novomeški gradič Neuhof, ker je Julija z možem in otroci preživela 13 let.  Julija Primic z družino (manjka ena od hčera).  Frančiškanska cerkev sv. Lenarta v Novem mestu. Julija se je po materini smrti pogosteje zatekala k molitvi v cerkvi in prejemala zakrament sprave.  Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu.

Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. »Novo mesto bo kmalu spoznalo, kakšne so moje sposobnosti!« se je hvalil Jožef. Kmalu so spoznali, da hujšega sodnika na Kranjskem še ni bilo. Prijelo se ga je ime Dolenjski Napoleon. Prijateljev ni imel. Za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Še najbolje se je razumel s taščo, ki je leta 1855 umrla in so jo pokopali v Šmihelu. Po njeni smrti je Julija pogosteje zahajala v cerkev in k svojemu spovedniku patru Lacku, da bi našla srčni mir. Pokonci jo je držala le še želja dveh hčera, da bi bila pri njuni poroki, vendar tega ni dočakala. Z nasmeškom na ustnicah je izdihnila 2. februarja 1864. Vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču, nedaleč od materinega groba. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 42-43.

Pogacar Janez Zlatoust01»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil ... Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja ...« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika. Pogacar Janez Zlatoust02
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja.  - Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogacar Janez Zlatoust03Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. - Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega.  - Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. - Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil.  - Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.Pogacar Janez Zlatoust04
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami.  - 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico.  - Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

Avcin Marij1»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.Avcin Marij2(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju.Avcin Marij3 Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Avcin Marij4Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Pirc Franc0»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

 Pirc Franc1“OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

Pirc Franc2ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.Pirc Franc3
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.

Miklosic Fran0(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

Miklosic Fran1 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Miklosic Fran2Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Miklosic Fran3Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Kek Franc1Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Kek Franc2Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Kek Franc3Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Kek Franc4Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Kalinsek Felicita1Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.Kalinsek Felicita2

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«Kalinsek Felicita3

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh