Martin Kuralt

* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

Kuralt Martin1OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.
Kuralt Martin0
OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh