Fran Milčinski

* 3. december 1867, Lož, † 24. oktober, 1932, Ljubljana

Milcinski Fran1»Pisateljsko pero mi ni ne poklic ne kruh; nikdar mu pa tudi nisem pripisoval one važnosti, da bi njemu na ljubo zanemarjal poklic, ki mi daje kruh ... Pisal sem, ker me je veselilo. V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu ... Pisal sem v prvi vrsti zaradi sebe, da se iznebim, kar me je tiščalo v možganih ... Dasi moje življenje ni bilo posvečeno zgolj ali tudi le v upoštevni meri peresu, pa vendar ni ostalo brez vpliva na pero. Naravno je to. Saj je tudi pisanje del življenja osebe, ki piše, in se mora pisanju poznati to življenje in so občudovanja vredni tisti pisatelji, ki pišejo, pa bi lahko to, kar pišejo, napisal tudi kdorkoli drug. Popis mojega življenja bi se dal v dobrem delu posneti iz mojih spisov.« Tako razlaga v svoji kratki avtobiografiji Življenjepis mojega peresa (1930) Fran Milčinski, ki se je v slovensko književnost zapisal kot humoristični pisatelj. Vendar mu ne gre za smeh in zabavo, temveč hoče z nasmehom na ustih povedati bridke resnice. Med njegova najbolj znana dela spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917) o mladih prestopnikih.

V ŠOLO JE ŠEL ENO LETO PREZGODAJ
Svojo življenjsko pot je na kratko popisal v Življenjepisu mojega peresa. Pričela je 3. decembra 1867 v Ložu na Notranjskem, kjer je tedaj služboval oče, po poklicu davkar, po rodu Čeh. Imel je starejšega brata in dve mlajši sestri. Ko je bil star 4 leta, se je družina preselila v Ljubljano, v Krakovo. V šolo je začel hoditi k Sv. Jakobu. »Posebno bister nisem bil – menda sem bil prezgodaj pričel pohajati v šolo, trije meseci so mi še nedostajali do šestih let. Zdi se mi, vseskozi in v vseh stvareh sem bil za eno leto premalo zrel.« Kot gimnazijec je bil najmanjši in najdrobnejši v razredu, vendar si je med tovariši pridobil ugled z letaki, ki jih je ustvarjal – risbe in besedilo, vse je bilo šaljivo. Po maturi je odšel na Dunaj študirat pravo; preživljal se je sam. V tem času je začel v ljubljanskem šaljivem listu Rogač objavljati svoje prispevke, ki jih je tudi sam ilustriral. Po končanem študiju je nastopil službo na sodišču v raznih krajih, po dveh letih službe v Idriji je bil leta 1897 premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti.
Leta 1910 se je poročil s precej mlajšo Ano Krejči, hčerko ljubljanskega trgovca. Rodili so se jima štirje otroci: Breda, ki je postala slavistka in žena literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, Janez, poznejši specialist za sodno medicino, predsednik SAZU, Franek, kasnejši slavni Ježek, ter Leon, poznejši psihiater Lev Milčinski. Fran Milčinski je tudi svojo družino in sebe humoristično upodabljal v literarnih delih. Leta 1918 je v novi državi postal svetnik na višjem deželnem sodišču v Ljubljani, leta 1920 svetnik na Stolu sedmorice v Zagrebu. Leta 1925 se je upokojil in postal odvetnik. 24. oktobra 1932 je med delom umrl zaradi možganske kapi.
“PISAL SEM SAMO ŠALJIVE STVARI”
Fran Milčinski je bil humorist, satirik, mladinski pisatelj in dramatik. V svoji avtobiografiji je poudaril, da se je z leposlovjem ukvarjal le v prostih urah. »V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu.« Snov je zajemal iz spominov na mlade dni, iz svojega dela pri sodišču ter iz družinskega in družabnega življenja. »Kot kazenski sodnik sem si na razpravah sproti beležil vse, kar se mi je zanimivo zdelo v govorici obdolžencev in prič, v njihovem vedenju, značaju in nazorih. Rad sem stikal tudi po kazenski registraturi.« Sad tega so mnoga njegova dela, med temi znamenite Beležke o kranjskem tepežu (1925). Njegov humor je najznačilnejši v ostri družbeni groteski. Veliko čuta je imel za narodni humor, rad je uporabljal motive iz ljudske šaljivosti v raznih tipičnih slovenskih pokrajinah. Čeprav je v Življenjepisu mojega peresa zatrdil, da je pisal “samo šaljive stvari”, je priznal, da ga je privlačila tudi tedaj moderna realistična in naturalistična struja. Po svoje je bil tudi sam realist, saj je za njegov način pisanja značilno razumsko opazovanje in presojanje življenja. V svojih humoreskah in groteskah biča napake v našem narodnem značaju, kot so: alkoholizem, puhloglavost, sebičnost, častihlepnost, strankarstvo in pravdanje. Pisatelj je v svoji naravno humani usmerjenosti smešil vse, kar se je upiralo njegovemu socialnemu čutu in zdravi pameti. »Njegov humor navadno sloni na risanju in karikiranju človeških značajev, kakor jih je srečeval v sodniški praksi, meščanski druščini in v krogu svoje rodbine ter otrok, pri katerih je ob njihovem duševnem razvoju odkrival vsa trenutek nove, zanimive poteze« (Joža Mahnič).Milcinski Fran2
MLADINSKI PISATELJ IN PRAVLJIČAR
Drugo področje slovstvenega ustvarjanja je bila za Milčinskega vzgojna povest, v kateri je resnobno obravnaval razne probleme, ki jih je poznal iz prakse kazenskega in mladinskega sodnika. »Blizu desetletno naporno delo na tem polju je svojo literarno obliko našlo v Ptičkih brez gnezda.« Izšla je leta 1917 pri Družbi sv. Mohorja v visoki nakladi. Povest je umestil v južni del Ljubljane, kjer je sam preživel otroška leta. V njej graja brezbrižnost staršev do otrok pa tudi zgrešenost tedanjih vzgojnih ustanov. Leta 1905 se je Fran Milčinski prvi v tedanji Avstriji začel sistematično ukvarjati z mladinskim prestopništvom. Leta 1908 je pri sodišču v Ljubljani ustanovil mladinski oddelek. Tam je delal kot varstveni in mladinski sodnik. V prvi vlogi je nadziral vzgojo ogroženih otrok in mladih do 18. leta, v drugi pa je sodil mladostnikom, ki so prekršili zakone.
»Zaradi dece – svoje in druge – sem se lotil tudi pravljic ... Najprej sem v roke vzel pravljiške snovi iz slovenskih narodnih pesmi.« Tako je nastala knjiga Pravljice (1911). Njegova druga knjiga pravljic ima naslov Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917) z ‘grozljivimi’ ilustracijami Ivana Vavpotiča. Leta 1923 je izšla tretja knjiga njegovih pravljic Zgodbe kraljeviča Marka. »Pravljice so ustregle dejanski potrebi. Kmalu so postale popularne ... Moje pravljice so dale pobudo še drugim pravljičarjem.« Fran Milčinski je povezan tudi z začetki slovenskega radia. »Od jeseni 1928 naprej sodelujem v ljubljanskem radiu kot pripovedovalec in sicer za mladino in za one, ki radi slišijo kako šaljivo.«
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 52-53

Zajemi vsak dan

Vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa ne bi molili? Kdor zavoljo samih posvetnih skrbi molitev opušča, brez Boga prazno srce nosi.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 13. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh