Anton Slodnjak

* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana

Slodnjak1Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bod­kovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kme­tov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in ži­lavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Tr­stenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor sloven­ščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotni­ki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profe­sor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni pro­fesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in pred­stojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.

Slodnjak2Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uve­ljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezi­koslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine sloven­skega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiš­čem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slo­venskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove sa­mobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slo­vence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvoba­jala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtor­ja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s pred­časno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino sloven­skega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska ma­tica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realiz­ma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenske­ga slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne obla­sti prepovedale.

Slodnjak3Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Fra­na Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je do­živela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življe­nje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišlji­ja in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj ­pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zad­njega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih pri­kaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi raz­merami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jo­že Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševno­sti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vse­ga človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 25. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh