Elizabeta Kremžar

*17. april 1878, Ljubljana – Glince, † 14. marec 1954 Škofja Loka, Slovenija

"Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus"

Najmlajšemu otroku v družini pravimo "benjamin" (ljubljenček). V družini kovača Franca Kremžarja in Elizabete roj. Tance, je bila to Ivanka, njun sedmi otrok. Rodila se je 17. aprila 1878 na Viču, ki je bil tedaj majhna vas v neposredni bližini Ljubljane. Bila je ljubljenka matere, daljne sorodnice prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, vendar je ni razvajala, temveč jo je modro vzgajala. Šestletno Ivanko je peljala v "vnanjo šolo" k uršulinkam v Ljubljani. Deklica je vsak dan, ob vsakem vremenu, prehodila dolgo pot od današnje viške cerkve do uršulink in nazaj. Redovnicam, svojim učiteljicam, je začela zgodaj pripovedovati, da bo tudi ona "nuna". V višjih razrednih osnovne šole je nanjo odločilno vplivala m. Stanislava Skvarča, kateri je zaupala svojo prvo pesmico Vigred. Mati Stanislava, tudi sama pesnica, jo je pohvalila in pod njenim vodstvom je Ivanka dozorela v pravo pesnico. Po končani osnovni in meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah (že kot redovna kandidatka) je leta 1898 prejela redovno obleko in redovno ime sestra Elizabeta od Marijinega darovanja. Popolnoma se je darovala Bogu, kot je izpovedala v mnogih svojih pesmih. Leta 1902 je opravila izpit za meščanske šole (matematično-tehnična smer). Bila je izvrstna pedagoginja. Od leta 1923 dalje je bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Zaupali so ji tudi druge odgovorne naloge: dolgo časa je bila provincialna predstojnica za Jugoslavijo.

"Le njemu duša moja poje"

"Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in mari­janski apostolat med dušami," je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: "Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku." Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.

"V življenju bila ves zaklad je moj evharistija"

Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: "Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju." Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: "Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili." Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla "na oddih" pred tabernakelj. "Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj." Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:"O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!" Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.

ČUK, Silvester. m. Elizabeta Kremžar. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 70-71.