Bogomir Magajna

* 13. januar 1904, Gornje Vreme, † 27. marec 1963, Ljubljana

Magajna Bogomir1Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj

Bogomir Magajna je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Starši so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino. V družini so bili štirje otroci: devet let starejši brat France je po vrnitvi iz Amerike (1922) prevzel domačo kmetijo, uveljavil pa se je tudi kot strokovni (predvsem s področja sadjarstva) in leposlovni pisatelj (obdelal je ljudske anekdote in jim dal literarno obliko: izšle so v knjigah Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih in Samo za objokane ljudi). Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razrede ljudske šole je obiskoval v Vremskem Britofu, nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot gojenec katoliškega zavoda Marijanišče je končal klasično gimnazijo, po maturi se je odločil za študij medicine. Ta študij je začel v Ljubljani, končal pa v Zagrebu leta 1930. Zatem je služil kot vojaški zdravnik, nekaj časa v Sarajevu, nato v Logatcu. V Sarajevu je končal povest Gornje mesto, ki jo je začel pisati že kot študent medicine v Zagrebu, v Logatcu pa je dobil pobudo za svojo povest Graničarji (1934). Po prihodu v Ljubljano se je na pobudo prof. Alfreda Šerka specializiral za psihiatra in je do okupacije deloval kot zdravnik v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Italijani so ga internirali, po kapitulaciji Italije pa je do konca vojne deloval kot partizanski zdravnik, po vojni pa je postal upravnik bolnišnice za duševne bolezni v Polju pri Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti 27. marca 1963. Dobrih trideset let je opravljal pomembno delo na področju zdravstvene prosvete. Sodeloval je pri raznih časopisih, po vojni zlasti pri Kmečkem glasu, kjer je vodil Kotiček za zdravje. Imel je predavanja na radiu in po raznih krajih Slovenije, napisal je tudi več tisoč osebnih odgovorov.

"Ukradli so nam besedo in smeh"

Magajna Bogomir2Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja "zaznamovanih". Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: "Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji." Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. "Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi... V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa" (Zoltan Jan).

Mladinski pisatelj in zapisovalec legend

Magajna Bogomir3Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova "umetna pravljica" Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je "kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok," je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih "neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom." Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).

Magajna Bogomir4Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 1, str. 42.

Zajemi vsak dan

S pozdravom “Pojdite v miru” je izražen odnos med obhajanjem maše in poslanstvom kristjana v svetu. Ta pozdrav pomenljivo izraža misijonski značaj Cerkve.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 18. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh