Sigismund Herberstein

t* 23. avgust 1486, Vipava, † 28. marec 1566, Dunaj

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

"Slovenščina mi je delala mnogo preglavic"

Izšel je iz razvejane plemiške rodbine Herberstein, na Štajerskem izpričane že v 12. stoletju. Razširila se je na vse strani: v Istri so imeli v lasti Lupoglav, v slovenskem delu Štajerske Hrastovec v Slovenskih goricah, na Kranjskem pa Vipavo (od 1470 do srede 16. st.). Cesar Friderik III. jim je podelil gornji vipavski grad (pod tem imenom se prvič omenja leta 1275, spodnji vipavski grad Tabor pa dobrih petdeset let pozneje).

Tukaj je tekla zibelka Sigismundu, ki je zagledal luč sveta 23. avgusta 1486 kot tretji sin Lenarta in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je že takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil tudi slovenskega jezika, kar rojenemu Nemcu ni bilo lahko. Sam je priznal: "Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavic." Kasneje pa mu je dobro služila, ko je potoval po raznih deželah, zlasti v Rusijo. Potem se je šolal pri sorodniku stolnem proštu v Krki na Koroškem, od koder ga je kuga pregnala na Dunaj. Pri sedemnajstih letih je na dunajski univerzi dosegel bakalavreat (prvo stopnjo akademske izobrazbe) in se vrnil v Vipavo kot izobražen viteški mladenič. Postal je vojak: izkazal se je v vojni proti Ogrom in proti Benečanom v spodnjem Posočju in v Istri. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514 povzdignil v plemiški stan in ga poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Od tedaj je v službi cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravljal mnoge zahtevne diplomatske naloge in sicer zelo uspešno zaradi bogatih izkušenj, znanja jezikov (obvladal jih je sedem) in telesne vzdržljivosti.

Diplomat in popotnik v cesarski službi

Sigismund Herberstein je kot cesarski odposlanec potoval v številne dežele tedanje Evrope: na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, večkrat na Madžarsko in Poljsko, dvakrat v Rusijo. Na ta službena pota se je odpravljal ne le kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Skrbno si je zapisoval vse: podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš - vse ga je zanimalo. Svoje prvo diplomatsko nalogo je opravil leta 1515, ko je bil navzoč pri srečanju avstrijskega cesarja z ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Leta 1516 ga je cesar poslal k danskemu kralju in med potjo se je sestal s tremi nemškimi volilnimi knezi. Istega leta je dvakrat potoval v Švico, naslednje leto kar dvakrat k poljskemu kralju Sigismundu, pri katerem se je ustavil med svojim prvim potovanjem k velikemu knezu v Moskvo, od koder se je vrnil po skoraj sedemnajstih mesecih. Cesar Maksimilijan I. ga je poslal v Moskvo zato, da bi moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. ponudil cesarjevo prijateljstvo s prošnjo, da se spravi s poljskim kraljem Sigismundom, s katerim je bil v dolgem in hudem sovraštvu. Pogajanja so se dolgo vlekla in v tem času je Herberstein proučeval šege in običaje ter življenje Rusov. Tudi ruskega jezika se je toliko naučil, da ni več potreboval tolmača. Po vrnitvi domov so ga čakala nova poslanstva v razne evropske dežele. Leta 1526 se je drugič odpravil na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama zaradi večje varnosti pred Turki, ki so tedaj napadali Evropo. Svoji službi je bil zvest do smrti: umrl je 28. marca 1566 na Dunaju, v osemdesetem letu življenja.

Herbersteinovi 'moskovski zapiski' so znanstveni

Pri vseh svojih diplomatskih nalogah in poteh je Sigismund Herberstein našel čas, da je opisal svoje vtise z dveh potovanj v Rusijo in jih oddal v tiskarno. Leta 1549 so izšli na Dunaju v knjigi z naslovom Rerum Moscovitarum Comentarii, v slovenskem prevodu Moskovski zapiski. Delo je v latinščini doživelo deset izdaj, vsaj tolikokrat pa tudi v nemškem, italijanskem, češkem in ruskem jeziku. "Herbersteinovi Moskovski zapiski so postali tako popularni ne samo zaradi snovne novosti in zanimivosti, plastične pripovedi in ilustracij ter kart, marveč tudi zaradi velike strokovne solidnosti in zanesljivosti," je zapisal Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstvenikov, Ljubljana 1990)."Herberstein se je vselej izredno skrbno pripravljal na svoja potovanja, vedno je poprej preštudiral vse dostopno gradivo... Kadar je šlo za neverjetne pripovedi, ki jih je bil tisti čas o malo znanih deželah poln, jih je sicer zabeležil, ni pa jim verjel, če zanje ni našel zanesljivih dokazov... Lahko rečemo, da je svoja potovanja pripravljal, opravljal in opisoval na način, ki zasluži oznako 'znanstveni'." Utemeljena je sodba Branka Marušiča, da je bilo Herbersteinovo delo "izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere. Znanstveni svet še danes posveča Herbersteinovim moskovskim zapiskom veliko pozornost." Njegov potopis je v slovenščino prevedel p. Modest Golia, križniški redovnik. Izšel je leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski, z opombami, Herbersteinovo biografijo in bibliografijo.