p. Angelik Tominec

* 1. januar 1892, Ljubljana; † 2. april 1961, Ljubljana

Tominec-Angelik1»Oba Tominca sta ob sv. Frančišku odkrivala pristno ljubezen do človeka. Kakor je bil Frančišek brat vsakemu človeku, posebno še gobavcem, zatiranim in ubogim, tako sta tudi onadva vse svoje moči posvetila človeku. Zavedala sta se, da je vera brez del mrtva, zato sta v svojem oznanjevanju spodbujala dejavno ljubezen do sočloveka. P. Angelik se je zelo poglobil v socialna vprašanja, ki so se nagrmadila po prvi svetovni vojni in še posebno v tridesetih letih, ko je svet zajela velika gospodarska kriza.« Tako je povedal p. dr. Silvin Krajnc v pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina (27. 3. 2011), v katerem je spregovoril o svoji zajetni knjigi-doktorski disertaciji Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote. V njej je predstavil življenje in delo svojih dveh frančiškanskih sobratov - bratov Tominec, ki sta veljala za 'apostola Ljubljane'. Na podlagi njegove knjige predstavljamo p. Angelika Tominca, ki je mnogim ostal v spominu zlasti kot neutruden spovednik, ob 120-letnici njegovega rojstva.

Prvorojenec od devetih sinov

Družina Tominec je bila preprosta ljubljanska družina. Oče Janez je bil zaposlen pri železnici, najprej je delal v pisarni, potem pa je bil vlakovodja, mati Marija roj. Stegnar je bila doma iz Podbrezij. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je povedal p. Roman. »Imela je prtiček z napisom: Plemenita žena je ta, ki potrpeti zna, kjer pomagat se ne da.« V družini se je rodilo devet sinov. Prvorojenec Janez, kasnejši pater Angelik, je mlado družino osrečil na novo leto, 1. januarja 1892. Janezu je sledil Ciril Metod, ki je umrl star eno leto in pol. Leon Oskar, poznejši pater Roman, je bil sedmi po vrsti, rojen 12. januarja 1900. Leta 1895, ko je bil v Ljubljani potres, je družina nekaj časa stanovala v železniškem vagonu. Ob otrocih je bila družina Tominec zelo povezana s frančiškansko župnijo Marijinega oznanjenja, ki je okoli leta 1900 štela 13.000 duš. Janez je zgodaj začutil klic k redovništvu in leta 1907, ko mu je bilo petnajst let, je zaprosil za sprejem v frančiškanski red. Z redovno obleko je dobil tudi redovniško ime Angelik po malo prej umrlem skladatelju p. Angeliku Hribarju. Noviciat je opravil v samostanu v Brežicah, gimnazijo je obiskoval na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku. Mašniško posvečenje je prejel 16. julija 1914, novo mašo pa je imel pri frančiškanih v Ljubljani 26. julija 1914, na dan splošne mobilizacije ob izbruhu prve svetovne vojne. Študij je nadaljeval najprej v Rimu, nato pa v Freiburgu v Švici, kjer je leta 1917 dosegel naslov doktorja teologije. Po vrnitvi v Ljubljano so mu predstojniki naložili tri službe: bil je bogoslovni profesor mladih frančiškanov, vojaški kurat za italijanske ujetnike in samostanski knjižničar.

Župnik, graditelj kolegija in župnijske dvorane

Tominec-Angelik3Poleg teh služb, ki jih je vestno opravljal, je Angelik veliko študiral in tudi pisal. Začel se je oglašati v raznih revijah. Svojo prvo razpravo (o verski svobodi) je objavil leta 1919 v znanstveni reviji Leonove družbe Čas. Pritegovala so ga zlasti socialna vprašanja; raziskoval je temelje katoliškega socialnega nauka. Ko je bila leta 1922 ustanovljena revija Socialna misel, je takoj začel v njej sodelovati z raznimi članki. Bil je med ustanovitelji Krekove socialne šole in je mladim delavcem v predavanjih razkrival katoliški socialni nauk. Vsa ta načela je uresničeval pri svojem pastoralnem delu. Leta 1931 je postal župnik in začutil je potrebo po povezovanju župnij v središču Ljubljane. Pastoralno delo je postajalo vedno bolj razvejano, samostanski prostori pa premajhni za različne dejavnosti. Skupaj s takratnim provincialom p. dr. Gvidom Rantom sta Tominca načrtovala izgradnjo serafinskega kolegija (dijaškega doma) in župnijske dvorane. Kolegij je zrasel od maja do decembra 1936. Vzporedno s tem zavodom so gradili župnijsko dvorano s 509 sedeži, ki je zadovoljila tudi razvajene prebivalce Ljubljane. V njej so bil razne prireditve in srečanja katoliških skupin. (Danes v tej dvorani, ki je bila v osemdesetih leti prenovljena, gostuje MGl.) Nekateri patri so tej gradnji nasprotovali; ena od posledic je bila ta, da so Angeliku ob srebrni maši (1939) odvzeli službo župnika. Napetosti v samostanski družini so se nadaljevale in še stopnjevale v letih druge svetovne vojne. Brata Tominec, ki sta veliko časa in skrbi posvečala zapornikom in jim v svojih redovnih oblekah prenašala zaupna pisma, sta tudi sama nekajkrat okušala bridkost in strah zapora.

V spovednici po šest ur vsak dan

Tominec-Angelik2Pater Angelik je junija 1945 spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja kot župnik. V nastopnem govoru je spraševal, kakšne so naloge kristjanov v sodobnem času in poudaril, da morata biti izhodišči delovanja resnica in ljubezen. Po tem se je ravnal tudi kot služabnik božjega usmiljenja v spovednici. Spovedovanje je bila njegova velika ljubezen. Vsak dan je bil na razpolago za spoved po ur, pred nedeljami ter v adventu in postu je pogosto spovedoval od dvanajst do petnajst ur dnevno, marsikdaj do desetih zvečer. Leta 1936 je v Bogoslužni koledar vsak dan zapisoval število spovedancev: okoli 90, kar pomeni blizu 34.000 vse leto! Po značaju sta se Tominca dopolnjevala: Angelik je bil bolj duhovnik za može, saj so pred njegovo spovednico vsak dan stale vrste mož. To ne pomeni, da žensk ni maral, ampak da so si ga možje nekako izbrali za svojega spovednika, kakor so si ženske izbrale Romana. Nekaj je k temu pripomogel tudi položaj spovednic: Angelikova je bila na moški strani, Romanova pa na ženski strani, ki sta bili takrat v cerkvah še strogo ločeni.

Službo župnika je opravljal vse do smrti na veliko noč, 2. aprila 1961. Vsa samostanska družina se je zbrala okrog njega. Ob molitvi sobratov je premikal ustnice in šepetaje molil, nato pa mirno ugasnil kakor sveča, ki je dogorela. Kmalu po smrti, ob 20.45, je predstojnik samostana telefoniral na notranjo upravo, če smejo za pokojnim zvoniti. Prvi odgovor je bil ne, potem pa se je oglasil telefon in dano je bilo dovoljenje za eno minuto. Na pogrebu se je zbralo okrog 10.000 ljudi. Krsto so položili v grob p. Angelika Hribarja, od leta 1991 pa tam čaka vstajenja tudi njegov brat p. Roman Tominec.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Ne pikaj in ne liži, povej pa vsakemu, kar mu gre, toda po meri in spodobno.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 24. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh