Jurij Japelj

* 11. april 1744, Kamnik, † 11. oktober 1807, Celovec

"Janzenisti so se (...) zanimali za znanost, posebno za Sveto pismo, ki so ga hoteli uvesti kot ljudsko knjigo, in so razvijali živahno literarno dejavnost, ljudstvo pa jih je - v začetku vsaj - odklanjalo kot lutrijane-modrijane" (dr. Ivan Grafenauer).

Prevajalec katekizma in pesmaric ter pesnik

Janzenisti so bili pripadniki struje v katoliški Cerkvi, ki je bila glede verskega nauka in morale razumarska in izredno stroga. Kot prosvetljenci so zametavali ljudsko vernost, prizadevali pa so si za kulturni dvig ljudstva. Med duhovščino na Kranjskem se je janzenizem ukoreninil po letu 1770 in se obdržal še prva desetletja 19. stoletja.

Glavni janzenistični pisec pri nas je bil Jurij Japelj. Rodil se je 11. aprila 1744 v Kamniku. Njegov oče, po poklicu pek, se je pisal Apel, doma pa je bil iz Bevk pri Vrhniki. Jurij je prvi šolski pouk prejel od rojaka Mihaela Paglovca, župnika v Tuhinju. Latinske šole (gimnazijo in licej) je končal v Ljubljani, potem pa je študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, kjer je bil leta 1769 posvečen v duhovnika. V času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja. Namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori (šest izdaj). Zatem je pripravljal knjige za cerkvene potrebe: pesmarice in molitvenike (v duhu janzenizma brez molitev v čast Materi božji in svetnikom). Na pobudo škofa Herbersteina je pripravil Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke - ne nad pol ure!). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi in sicer kar precej veseljaške!

Prevajanje Svetega pisma

Najpomembnejše Japljevo delo pa je bilo prizadevanje za nov prevod Svetega pisma v slovenščino, ki so ga janzenisti hoteli dati ljudem v roke. Dela se je lotil leta 1783 in k sodelovanju je pritegnil šolnika Blaža Kumerdeja, ki je veljal za najboljšega poznavalca slovenščine. Slovenila sta vulgato (najstarejši latinski prevod) in se naslanjala na Dalmatinovo besedilo. Japelj in Kumerdej sta izdala najprej Novi testament v dveh knjigah (1784, 1786). Ko je Japelj postal prvi upravitelj novoustanovljene župnije na Ježici (1787), Kumerdej pa je bil premeščen v Celje, je prevajalsko delo zastalo. Temu zastoju so botrovala tudi naraščajoča nasprotovanja glede njunega jezika. Japelj in Kumerdej sta 'dala na svitlo' le prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve v dveh zvezkih (1791), tretji zvezek (Jozue, Sodniki, Rut) je prevedel Japelj sam (1796), nato so delo nadaljevali in končali drugi (Šraj, Traven, Škrinjar, Rihar, Wolf). Novi prevod je izhajal 18 let in je ob koncu obsegal 11 zvezkov. Cerkvenim predpisom ni ustrezal, ker je izšel brez opomb in brez razlag težje umljivih mest v svetopisemskem besedilu.

"Čeprav novi prevod Biblije jezikovno ni neoporečen," sodi literarni zgodovinar Alfonz Gspan (Zgodovina slov. slovstva I, 373), "pomeni vendarle važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino, z upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin in pomnožitvijo besednega zaklada sta Japelj in Kumerdej nakazala knjižni slovenščini razvojno smer, ki jo je pozneje dosledneje začrtal in znanstveno utemeljil Kopitar... Zato je bil pomen novega prevoda podoben pomenu Dalmatinove Biblije: kakor le-ta je bil tudi oni visoka šola knjižne slovenščine."

Slovničar, škof na papirju in človekoljub

Japelj je bil neutruden delavec. Leta 1781 je skupaj z Blažem Kumerdejem in grofom Edlingom v Ljubljani obnovil Akademijo operozov, ki pa ni mogla prav zaživeti. Potihem se je spremenila v Zoisovo omizje. Prav baron Žiga Zois je Japlja spodbudil, da se je lotil sestavljanja slovnice. Dokončal jo je leta 1807 in ji dal naslov Slawische Sprachlehre (popoln naslov je dolg skoraj pol strani!). Tisk je bil že dovoljen, vendar zaradi Japljeve smrti ni izšla. Jernej Kopitar je Japlja imenoval "entuziastično pridnega slavista", toda kot "mestnemu otroku" mu je odrekal pravi čut za jezik. Japljeva zasluga za slovenski knjižni jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce.

Japljeve glavne službe so bile seveda duhovniške. Z Ježice je odšel za župnika v Naklo (1795), od tam pa v Celovec (1799), kjer je bil ravnatelj semenišča, stolni kanonik in nazadnje šolski nadzornik. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa. Po smrti 11. oktobra 1807 so odprli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje imetje zapustil revežem. V njihovo korist je dal izvršitelj oporoke Žiga Zois na javni dražbi prodati njegove knjige in rokopise.

(obletnica meseca 04_1994)