Jernej Levičnik

* 15. avgust 1808, Železniki, † 9. maj 1883, Šmohor, Avstrija

Levicnik Jernej1Iz rodovine poštenih in pridnih ljudi

Korenine stare rodbine Levičnik iz Železnikov je mogoče zasledovati le do Janeza, ki je umrl okoli leta 1766, kajti župnijske matične knjige so bile uničene ob velikem požaru v Železnikih leta 1822. Ta Janez je imel sinova Jurija in Blaža; Blažu pa sta se rodila sinova Gregor in Luka, ki sta se, kot piše literarni zgodovinar France Koblar, železnikarski rojak, "s pridnostjo in poštenostjo povzpela od žebljarjev do večjih trgovcev z železnino, zlasti z žeblji, in postala fužinarja. Trgovala sta, posebno Luka, večinoma peš v Trst, na Reko... V draginjskih letih 1816 in 1817 sta bila velika dobrotnika Železnikov in okolice, ker sta skrbela ljudem za delo in zamenjavala železninske izdelke za žito." Luka je imel z ženo Nežo Koblar sedem otrok - pet sinov in dve hčerki, najstarejši otrok je bil Jernej, rojen 15. avgusta 1808. Vse sinove je oče dal študirati: poleg Jerneja je bil duhovnik tudi Franc, Jurij in Peter sta bila sodnika, Jožef, najmlajši, pa učitelj in gospodar na domu. Jernej je prve šolske nauke prejel v domačem kraju, kjer je prav takrat župnik Mihael Grošel, bivši cistercijanec, ustanovil ljudsko šolo. V ljubljanskih šolah je bil sošolec Prešernovega brata Jurija. Bogoslovne študije je končal v Celovcu, kjer je bil 5. avgusta 1832 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah na Koroškem, kjer je skrbno pisal slovenske pridige. Leta 1838 so ga poslali v samotno faro Zgornjo Pleso, kjer je ostal "pozabljen" do leta 1852.

Levicnik Jernej2V tej samoti se je posvetil pesnikovanju in študiju tujih jezikov ter filozofije. Šele z doktoratom v Gradcu je opozoril nase in leta 1852 je postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal enaintrideset let, vse do svoje smrti 9. maja 1883.

Slomškov sodelavec, pesnik Krajnske čbelice

Na Koroško je Levičnika zvabil tudi sloves Antona Martina Slomška, ki je bil v letih 1829-1838 spiritual v celovškem bogoslovju, katerega gojenec je bil dve leti (1830-1832). V pesmi Prijatlam je zapisal: "Te boljiga moža lastnosti, veste, so me uz Krajne gnale." V Celovcu sta se spet našla z Jurijem Prešernom. Slomšek je bogoslovce vnemal tudi v ljubezni do slovenščine. Skupaj z njimi je prevajal in jih učil celo pesnikovati. Jernej je kot bogoslovec in kasneje kot kaplan sodeloval pri prvih Slomškovih knjigah, namenjenih predvsem otrokom (Prijetne pripovedi za otroke, Kratkočasne pravljice otrokom v podučenje, Življenja srečen pot).

Levicnik Jernej4Za pisanje pesmi ga je spodbudila Krajnska čbelica, katere sotrudnik je bil v vseh štirih "bukvicah". Literarni zgodovinar Lino Legiša o njegovih pesmih sodi, da "ne tečejo brez zatikanja, kažejo pa višje prizadevanje, naj gre za hrepenenje po lepšem duhovnem svetu ali za žalovanje po padlem prijatelju". Prešeren je pismu Čopu iz Celovca 13. februarja 1832 omenil "usodo" svojih pesmi iz študentskih let; ko jih je kasneje vzel iz predala, je razen treh vse vrgel v ogenj. Tam piše: "V metričnem in jezikovnem pogledu so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene." Levičnik je pisal pesmi tudi potem, ko je Čbelica "umrla", nekaj jih je objavil v celovški Carinthiji. Literarne stike je ohranjal s Prešernom in Kastelcem. Na Prešernovo pobudo se je lotil prevajanja Schillerjeve Device Orleanske in mu je poslal nekaj strani svojega prevoda, da ga kot "najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa" oceni. Dolgo je snoval svojo "epopejo" z nasloom Katolška cerkuv v 15 spevih z okoli 9800 verzi, ki je ostala v rokopisu.

Pisec prvega Prešernovega življenjepisa

Levicnik Jernej3Do Prešerna je bil Levičnik poln vdanega spoštovanja in občudovanja. Skoraj gotovo sta se osebno spoznala že v Ljubljani, ker je bil Jernej sošolec Prešernovega brata Jurija, srečevala pa sta se tudi v Celovcu, kjer se je Prešeren leta 1832. Levičnik se je imel za Prešernovega učenca in pozneje se v njegovem jeziku pozna Prešernov vpliv. Kot zvest Prešernov častilec je ob drugi obletnici Prešernove smrti (1851) kot nekrolog za celovško Carinthijo spisal prvi Prešernov življenjepis, ki ga France Koblar označuje kot "najzaslužnejši dokument Levičnikovega literarnega dela" in pravi: "Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren oz. njegove sestre in Kastelic... Levičnik omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem leta 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo." Ko slavi Prešerna kot pesnika, poudarja, da je s svojimi pesmimi "usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, pokazal je veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu". V ta življenjepis je Levičnik vložil veliko svoje osebne bolečine. Kot duhovnik je bil Levičnik vnet in požrtvovalen. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. V Šmohorju je zapustil sloves velikega ljudskega dobrotnika.

(obletnica meseca 08_2008)

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh