Danilo Lokar

* 9. maj 1892, Ajdovščina, † 21. julij 1989, Ljubljana.

Med ljudmi, posebno še med umskimi delavci, poznamo "jutranje" in "večerne" tipe: prvi najlažje ustvarjajo zjutraj, ko so polni sveže moči, drugim pa bolj odgovarjajo večerne ali celo nočne ure, ko v njih odzvanjajo vtisi minulega dneva. Če pojem "dan" raztegnemo na vse življenje, bi lahko rekli: eni se uveljavijo in si ustvarijo "ime" že v mladih letih (in to se nam zdi nekje "normalno"), drugi pa do svoje zrele življenjske dobe ne dajo od sebe nič pomembnega, potem pa kar nenadoma začutijo potrebo, da izpovejo tisto, kar se je v njih nabiralo dolga desetletja, kar so premlevali v svojih srcih in kar so jim prinesle življenjske izkušnje. Med take "večerne tipe" ustvarjalcev, ki so bolj redki, je spadal pisatelj Danilo Lokar. Njegova prva knjiga Podoba dečka je izšla, ko mu je bilo štiriinpetdeset let. Potem pa so izhajale kot "po tekočem traku" in pri devetdesetih letih se je "rodila" njegova osemnajsta knjiga.

Vse življenje bolehen - dočakal sedemindevetdeset let

Življenjska pot Danila Lokarja je v primerjavi z njegovo pisateljsko potjo povsem navadna, a po svoje presenetljiva, če vemo, da je kot otrok hudo zbolel in mu je to pustilo posledice za vse življenje, pa je kljub temu dočakal sedemindevetdeset let! Rodil se je 9. maja 1892 v Ajdovščini kot najstarejši od šestih otrok. Oče Anton je bil strojar in trgovec z usnjem, mati Marija Hmelak je bila doma iz bližnjega Lokavca. Šestleten je začel hoditi v ljudsko šolo v Ajdovščini, ki jo je obiskoval tri leta, potem pa so ga vpisali na nemško vadnico v Gorici. Poleti 1902 se pri kopanju na Hublju močno prehladil in dobil vnetje ledvic, zaradi česar je potem vse leto preležal doma.

Jeseni 1903 je uspešno opravil sprejemni izpit za nemško realko v Gorici in leta 1910 je maturiral. V tretjem razredu realke je z nekaterimi sošolci začel izdajati dijaški list Pobratimija, v katerem je objavil svoje prvo novelo Julkina pot (1906). Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze za študij romanistike. Že po prvem letu je presedlal na medicino. "Odločil sem se za pot v življenje, ne za knjižni prah." Študij medicine je končal leta 1917. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot civilni zdravnik v furlanski vasi Villanova del'Iudrio.. Leta 1921 je šel na specializacijo v Zagreb, a je kmalu spoznal, da zaradi slabega zdravja napornemu kirurškemu delu ne bo kos. Vrnil se je v Ajdovščino, kjer je opravljal zdravniško prakso med preprostimi kmečkimi ljudmi do leta 1943 ter nato po vojni do leta 1951, ko je za stalno pustil ta poklic in se posvetil pisateljevanju. V zadnjih desetletjih je tudi veliko potoval po raznih deželah sveta. 21. julija 1989 je odšel na zadnje potovanje - v pokrajine večnosti.

Družinski prijatelj slikar Veno Pilon

Leta 1919 se je Danilo Lokar v Ajdovščini pobliže seznanil s štiri leta mlajšim rojakom slikarjem Venom Pilonom, ki se je takrat vrnil iz ruskega ujetništva: Ta se je leta 1922 naselil doma v Ajdovščini, kjer so imeli pekarno, in tam ostal do leta 1928. V tem "ajdovskem obdobju" so nastale njegove najlepše slike. Postala sta prijatelja in Lokar je z zanimanjem spremljal njegovo ustvarjanje. Veno Pilon v svojih spominih Na robu pripoveduje: "Zvečer sem pogosto zahajal v družino prijatelja Danila Lokarja. Vedel sem, da kljub obilnemu in napornemu zdravniškemu delu sameva na sončenju ob Lokavšku in skrivaje nekaj piše. Vendar ni nikdar jasno o tem govoril ali kaj pokazal. Največkrat smo govorili o umetnosti in literaturi, njegov sorodnik (svak Dragotin Gustinčič, mož njegove sestre Anice) pa je najraje zavil v politične debate; ni skrival svoje miselnosti nepopustljivega revolucionarja ... Prijatelj Danilo je v noveli Od brega namesto mene, čeprav po svoje, nazorno opisal moje tedanje slikarsko delo v okviru življenja, v katerem sem se gibal." Ko je Pilon leta 1928 odšel Pariz, piše: "Kar sem do tedaj naslikal dobrega, zlasti ajdovskih portretov, sem v celoti za majhen denar odstopil prijatelju Danilu, ker sem upal, da bo v skrbnih rokah." Ko je slikarjev rojstni dom postal Pilonova galerija, ji je Lokar odstopil vsa dela, ki mu jih je prijatelj zaupal v varstvo. Po smrti svoje žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini. Ko je 23. septembra 1970 umrl, mu je prijatelj Danilo spregovoril ob odprtem grobu.

Do petdesetega leta nekaj novel, do devetdesetega dvajset knjig

"Pisanje je samo v meni. Samo o tistem lahko pišem, kar je del mene ali moje zavesti, kar me vznemirja, kar pritiska name in kliče po rojstvu," je izpovedal Danilo Lokar. Prijatelj Pilon ga je videl, kako nekaj piše, vendar je to skrival tudi pred njim. Po naključju je med letoma 1933-1935 v ljubljanski reviji Sodobnost, ki jo je urejal Ferdo Kozak, izšlo nekaj Lokarjevih novel (Ples, Zimska noč, Obleka). Do načrtovane izdaje njegovih novel v knjigi ni prišlo. Šele leta 1956 je pri koprski založbi Lipa izšla njegova prva knjiga Podoba dečka, v kateri opisuje svojo mladost, predvsem dijaška leta v Gorici. Leta 1958 je izšla zbirka novel Sodni dan na vasi, za katero je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado. Nadaljevanje Podobe dečka je avtobiografski roman Leto osemnajsto (1960), kjer pisatelj podaja obračun svojega vstopa v življenje. Med letoma 1960-1970 je izšlo osem Lokarjevih knjig, po letu 1970 pa še deset! Mladini je posvetil knjigo Srnjaček, ljubko zgodbico o živali, ki se pred hudo zimo zateče med dekleta, ki ga spomladi vrnejo naravi. Temeljito bibliografijo del Danila Lokarja, ki je objavljena v knjigi Burja pred tišino - izšla leta 1982, ob pisateljevi devetdesetletnici - je pripravil njegov ajdovski rojak Marijan Brecelj. "Lokarjevo delo je po vsebinski in slogovni značilnosti utemeljeno v neposredni življenjski izkušnji," sodi literarna zgodovinarka Helga Glušič. "Njegovemu zanimanju za presenetljive in nevsakdanje vzgibe v človeških usodah je zdravniški poklic prinesel ogromno gradiva, od katerega je za svojo pripoved odbiral srečanja s posebnimi ljudmi, posebnimi situacijami in občutji."

(obletnica meseca 07_2009)