Jovan Vesel Koseski

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

Koseski Jovan Vesel1»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

Koseski Jovan Vesel2TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh